April 2025
Sopotnik strah
Skromne oprimke stiskam, kot bi jih hotel zdrobiti, ker moram poleg teže svojega telesa in opreme nositi tudi breme strahu pred padcem, strahu, ki mehča in hromi mišice, strahu, za katerega se zdi, da je kot prelivajoča se utež v telesu. Tako je eno od svojih mnogih izkušenj strahu v knjigi Naveza opisal alpinist in gorski reševalec Iztok Tomazin.
Strah je naš življenjski sopotnik. Neotipljiv kot naša senca obstaja v naši zavesti in globoko v podzavesti. Kot naša naravna obrambna reakcija na dejansko ali grozečo nevarnost sproži vrsto fizioloških odzivov v telesu, da nas pripravijo na akcijo - da lahko obvladamo okoliščine in se umaknemo iz nevarne situacije. S tega vidika je strah koristen, saj nam omogoča preživetje. Lahko pa nas tudi ohromi in ovira pri iskanju rešitev ali pa je pretiran in nerealističen, kot npr. v primeru fobij, ko je intenziteta strahu nesorazmerna z nevarnostjo položaja.
Naša mini anketa z vprašanjem Česa vas je v gorah najbolj strah?, ki je prek spleta nagovorila 147 oseb in zato seveda ni reprezentativna, je - pričakovano - nakazala, da v gorah z naskokom prednjači strah pred vremenskim preobratom, torej pred nenadno spremembo vremena, ko se znajdemo v nevihti, besnečem neurju ali snežnem metežu. Sledijo strah pred poškodbami, plazovi, ozkimi izpostavljenimi potmi, višino oz. prepadi in skalnimi podori. Manj pogosto označeni so bili naslednji ponujeni odgovori: bolezen, gneča na poteh, živali, da bi se izgubili in da bi morali poklicati gorske reševalce. Še nižje na seznamu največjih strahov pa so se znašli precenjevanje svojih zmožnosti, turisti, da bi zmanjkalo baterij za mobilni telefon, tema, mraz, spanje na skupnih ležiščih, v majhnih natrpanih prostorih oz. bivakih, pomanjkanje hrane in pijače ter nesoglasja v skupini v primeru vodenih tur.
Koliko obrazov strahu ste spoznali v gorah? Ne dvomim, da bi vsakdo, ki zahaja v gore, lahko dodal svoj košček v mozaik zgodb, povezanih z doživljanjem strahu v hribih. Nekaj izkušenj, pripetljajev in misli smo zbrali v tokratni temi meseca. Če vas tematika nagovori, vas vabimo, da svojo izkušnjo s strahom v gorah opišete in nam jo pošljete. Razmišljati, govoriti in pisati o strahu je vedno aktualno; izkušnje drugih so dobrodošla iztočnica za razmislek in prevetritev lastnih odločitev in dejanj. Kaj storiti s strahom, ko se pojavi? Se mu je bolje izogibati, upirati, se ga sramovati - ali ga je bolj modro sprejeti in razumeti? Se pojavi zato, da bi nam pomagal? Kot pravi eden od sodobnih mistikov, se strahu ni mogoče popolnoma znebiti ali ga obvladati. Mogoče ga je samo - razumeti: »Kaj je strah? Kako vznikne? Od kod izvira? Kakšno je njegovo sporočilo? Zazrite se vanj - brez obsojanja; samo takrat boste razumeli. Strah je resničnost. Morate se spoprijeti z njim, morate ga razumeti. Samo skozi razumevanje ga lahko preobrazite. Predajte se strahu. Tiho vstopite vanj, da boste lahko proučili njegovo globino. Včasih se zgodi, da sploh ni zelo globok.«
Naj za konec nekoliko preoblikujem misel, ki jo je menda ubesedil nemški pisatelj Erich Maria Remarque: strah pomeni že pol nesreče. Dodala bi: odsotnost strahu pa drugo polovico nesreče. Naj vam uspešno lovljenje ravnotežja med prisotnostjo in odsotnostjo strahu prinese mnogo užitkov na hribovskih poteh.
Skromne oprimke stiskam, kot bi jih hotel zdrobiti, ker moram poleg teže svojega telesa in opreme nositi tudi breme strahu pred padcem, strahu, ki mehča in hromi mišice, strahu, za katerega se zdi, da je kot prelivajoča se utež v telesu. Tako je eno od svojih mnogih izkušenj strahu v knjigi Naveza opisal alpinist in gorski reševalec Iztok Tomazin.
Strah je naš življenjski sopotnik. Neotipljiv kot naša senca obstaja v naši zavesti in globoko v podzavesti. Kot naša naravna obrambna reakcija na dejansko ali grozečo nevarnost sproži vrsto fizioloških odzivov v telesu, da nas pripravijo na akcijo - da lahko obvladamo okoliščine in se umaknemo iz nevarne situacije. S tega vidika je strah koristen, saj nam omogoča preživetje. Lahko pa nas tudi ohromi in ovira pri iskanju rešitev ali pa je pretiran in nerealističen, kot npr. v primeru fobij, ko je intenziteta strahu nesorazmerna z nevarnostjo položaja.
Naša mini anketa z vprašanjem Česa vas je v gorah najbolj strah?, ki je prek spleta nagovorila 147 oseb in zato seveda ni reprezentativna, je - pričakovano - nakazala, da v gorah z naskokom prednjači strah pred vremenskim preobratom, torej pred nenadno spremembo vremena, ko se znajdemo v nevihti, besnečem neurju ali snežnem metežu. Sledijo strah pred poškodbami, plazovi, ozkimi izpostavljenimi potmi, višino oz. prepadi in skalnimi podori. Manj pogosto označeni so bili naslednji ponujeni odgovori: bolezen, gneča na poteh, živali, da bi se izgubili in da bi morali poklicati gorske reševalce. Še nižje na seznamu največjih strahov pa so se znašli precenjevanje svojih zmožnosti, turisti, da bi zmanjkalo baterij za mobilni telefon, tema, mraz, spanje na skupnih ležiščih, v majhnih natrpanih prostorih oz. bivakih, pomanjkanje hrane in pijače ter nesoglasja v skupini v primeru vodenih tur.
Koliko obrazov strahu ste spoznali v gorah? Ne dvomim, da bi vsakdo, ki zahaja v gore, lahko dodal svoj košček v mozaik zgodb, povezanih z doživljanjem strahu v hribih. Nekaj izkušenj, pripetljajev in misli smo zbrali v tokratni temi meseca. Če vas tematika nagovori, vas vabimo, da svojo izkušnjo s strahom v gorah opišete in nam jo pošljete. Razmišljati, govoriti in pisati o strahu je vedno aktualno; izkušnje drugih so dobrodošla iztočnica za razmislek in prevetritev lastnih odločitev in dejanj. Kaj storiti s strahom, ko se pojavi? Se mu je bolje izogibati, upirati, se ga sramovati - ali ga je bolj modro sprejeti in razumeti? Se pojavi zato, da bi nam pomagal? Kot pravi eden od sodobnih mistikov, se strahu ni mogoče popolnoma znebiti ali ga obvladati. Mogoče ga je samo - razumeti: »Kaj je strah? Kako vznikne? Od kod izvira? Kakšno je njegovo sporočilo? Zazrite se vanj - brez obsojanja; samo takrat boste razumeli. Strah je resničnost. Morate se spoprijeti z njim, morate ga razumeti. Samo skozi razumevanje ga lahko preobrazite. Predajte se strahu. Tiho vstopite vanj, da boste lahko proučili njegovo globino. Včasih se zgodi, da sploh ni zelo globok.«
Naj za konec nekoliko preoblikujem misel, ki jo je menda ubesedil nemški pisatelj Erich Maria Remarque: strah pomeni že pol nesreče. Dodala bi: odsotnost strahu pa drugo polovico nesreče. Naj vam uspešno lovljenje ravnotežja med prisotnostjo in odsotnostjo strahu prinese mnogo užitkov na hribovskih poteh.
Mateja Pate