Julij-Avgust 2022

V začetku julija je odjeknila novica o podoru seraka v Marmoladi, vseh žrtev je bilo kar enajst. Če je bila temperatura na več kot 3000 metrih nekaj dni okoli deset stopinj in ni bilo padavin, potem je sosledje dogodkov bolj ko ne razumljivo, ni bilo pa pričakovano. Del tisto malo ledenika, kolikor ga tam še je, se je sesedel, podrl in odneslo ga je po pobočju. Tak plaz je večinoma skalnat z lednimi primesmi, saj snega na teh višinah poleti sploh ni več oziroma ga ni več veliko. Sam sem nekaj takih doživel, na srečo ne prav od blizu. Ko sem bil na Marmoladi leta 2005, se mi je komaj zdelo smiselno sestaviti navezo, saj nisem imel občutka, da si sploh na ledeniku, edina ledna razpoka na poti pa je bila res majhna. A glej ga zlomka, podnebne spremembe imajo posledice tudi na takem, na videz nenevarnem ledeniku. Očitno se bo treba pri vzponih na visoke gore v prihodnje pripraviti še na ta moment, torej načrtno spremljati temperature.
Druga novica, ki je ob istem času prav tako močno odjeknila, se je zgodila na italijanskem delu Matajurja, ko je 31-letnik celih sedem dni preživel na težko dostopnem terenu brez hrane in pijače. Spomnim se podobnega primera pred leti na ledeniku v okolici Schrankogla v Stubaiskih Alpah ravno v tistem času, ko sva se z Ireno vzpela na to zanimivo goro. Kar težko verjameš, koliko je človek vzdržljiv in kaj vse zmore in koliko je odvisno od iznajdljivosti, predvsem pa od volje in psihe. Ob tem pomislim na množice planincev, ki jih v vedno večjem številu rešujemo pri nas, od katerih si mnogi niti ne predstavljajo, da bi na pomoč čakali več kot pol ure in že ga dvignejo v helikopter ter ponesejo v dolino. Če smo pred dvajsetimi leti govorili o t. i. mobi akcijah, so zdaj na tapeti facebook ali instagram planinci, z njimi vred pa množica tujcev z napačnimi informacijami o težavnosti poti.
Letošnjega 16. junija smo praznovali 110-letnico organiziranega gorskega reševanja na Slovenskem, obenem pa moje domače društvo GRS Kamnik v tem letu praznuje 100-letnico na kamniškem območju. Lepe obletnice, kajne? Zato smo se za našo revijo s predsednikom Gorske reševalne zveze pogovorili o trenutnem stanju, pa tudi o njihovih načrtih. Da mora tudi organizacija GRZS gledati naprej, je glede na prej omenjene navedbe in številke bolj ko ne jasno. Prav zato so v naši najvišji organizaciji zastavili strategijo, katere temeljni cilj je prilagajanje stanju na terenu, vse to pa bo za sabo prineslo spremembe, morda tudi kakšno manj hvaležno. A druge poti ni, če želimo biti gorski reševalci odzivni in ostati na visokem strokovno-tehničnem nivoju. Da pa smo tudi mi le ljudje in ne zgolj stroji ali roboti, da smo ob tragičnih situacijah dotolčeni in prizadeti in da se ob vsakem rešenem primeru tudi mi še kako veselimo, smo dokazali tudi skozi vrsto prispevkov v jubilejnih zbornikih, tako zbornika GRZS z naslovom Privilegij je biti del te družine in zbornika GRS Kamnik, ki bo izšel jeseni in v katerih smo opisali mnoga reševanja, na katerih smo sodelovali in ki so se nas dotaknila. Tisto, kar najbolj šteje, pa je tole: če je pred sto ali več leti, ko so reševali v skromnih pogojih ob minimalni za danes celo smešni opremi v primerjavi z današnjimi razmerami, ko imamo visoko razvito tehnologijo, vključno z zrakoplovi, veljalo, da je skrb za sočloveka, ki je v stiski - na prvem mestu, ostaja to dejstvo nesporno enako. To šteje in nas navdaja z upanjem, da se bomo tudi naravi, ki se nezadržno spreminja, uspeli toliko prilagoditi, da bomo ostali varni, kolikor bo pač to sploh možno.
V uredništvu se odpravljamo na zasluženi dopust, za vas pa smo pripravili nekaj napotkov o nevarnostih sonca v gorah. Tudi to je del sprememb narave, ki se ji prilagajamo. Ostajamo z vami, pa tudi vi ostanite še naprej z nami!

Vladimir Habjan