Marec 2025
Ko ugasnejo luči
Toliko medijskih objav, kot jih je bilo ob 130-letnici revije, obenem pa še ob izidu knjige Mojstranške veverice, ne pomnim. Kar naenkrat so se za obletnico zanimali prav vsi, od državne in komercialnih televizij pa do lokalnih radijskih postaj, kot je na primer Radio Triglav, in časopisov tja do mariborskega Večera in Primorskega dnevnika. Seznam, ki nam ga je nastopajočim ob izteku dogajanja poslala piarovka Planinske zveze je res impozanten. A tudi, če si vajen teh nastopov, jih imaš slej ali prej dovolj, ti pridejo čez glavo. Meni so že tam sredi vsega pompa. A tako pač je, nikoli ni v ospredju človek, čeprav bi tudi moral biti (!), pač pa medij za katerega delamo in katerega predstavljamo. Če sem se prva leta urednikovanja še držal nazaj, ni mi bilo preveč do tega, da bi se kazal kje spredaj, sem z leti spoznal, da je nastopanje pač nujno, saj vsekakor pomaga - mediju.
O čem pisati in govoriti ob obletnici, na kaj opozoriti - za to smo na uredniških in v medsebojnih debatah porabili kar precej časa. Potem, ko smo naredili malo analizo, smo spoznali, da smo na vsakih pet let na dolgo pisali, kako je bilo na začetku, pa kako je šel razvoj skozi vsa obdobja, kdo so bili uredniki, kakšna mnenja imajo strokovnjaki o reviji, in tako naprej in naprej - praktično skorajda vedno eno in isto ali pa vsaj precej podobno. Ni kaj novega pogruntati - no, morda je bil tokrat strip nekaj novega, kar si je izmislil dijak srednje šole! Hvaležni smo mu za to.
Enako je tudi z mediji - saj jih večina sprašuje podobno, če ne eno in isto: kakšna je bila vloga revije, kakšna obdobja je preživljala, kaj so bili dosežki mojega obdobja urednikovanja, kakšni so izzivi za naprej ... S televizijo itak ne bi izgubljal preveč besed, tam gre vse na hitro, povej v nekaj stavkih, ne da bi se zapletal, ko drugič vdihneš, kamere že ugasnejo. Veliko odgovorov smo pisali sami, le redko kdo še posname pogovor, ga prepiše in ga potem lahko že zapisanega prebereš in avtoriziraš.
Včasih pa le kdo preseneti in ti pokaže, da mu je dogajanje poznano, da ve, zakaj te je tisto vprašal. Ko sem bil pred petimi leti izglasovan za ime tedna na Valu 202, me je voditelj Rok Kužel vprašal, če nam kdaj pri sestavljanju številke zmanjka zamisli, če smo kdaj v ustvarjalni krizi. Odlično vprašanje. Da, seveda se spoprijemamo tudi s težavami, teh je pravzaprav cel kup in jih sproti in ves čas rešujemo. In jih na žalost nikoli ne zmanjka! Na primer, v februarski številki smo pisali o uredniških napakah in tiskarskih škratih, pa se nam je ta prikradla točno v to številko! Zaradi hitenja pri korekturah, ko moramo vse narediti takoj, brez odlašanja, pa čeprav tisti hip sploh nismo dosegljivi - smo spregledali, da so v sredici, v rubriki Z nami na pot, štirje enaki zemljevidi za štiri različne ture. No, za podoben članek o uredniških napakah čez pet let imamo torej že gradivo. Moje opravičilo, saj sem odgovorni, vam pa še enkrat nova, tokrat pravilna objava v tej številki.
Življenje teče dalje, potem ko ugasnejo medijske luči. Še vedno pišemo zgodovino kot najstarejša revija v Sloveniji, ki še izhaja, in delamo nebodijihtreba napake. Naj jih bo v prihodnje čim manj, še bolje - nič.
Toliko medijskih objav, kot jih je bilo ob 130-letnici revije, obenem pa še ob izidu knjige Mojstranške veverice, ne pomnim. Kar naenkrat so se za obletnico zanimali prav vsi, od državne in komercialnih televizij pa do lokalnih radijskih postaj, kot je na primer Radio Triglav, in časopisov tja do mariborskega Večera in Primorskega dnevnika. Seznam, ki nam ga je nastopajočim ob izteku dogajanja poslala piarovka Planinske zveze je res impozanten. A tudi, če si vajen teh nastopov, jih imaš slej ali prej dovolj, ti pridejo čez glavo. Meni so že tam sredi vsega pompa. A tako pač je, nikoli ni v ospredju človek, čeprav bi tudi moral biti (!), pač pa medij za katerega delamo in katerega predstavljamo. Če sem se prva leta urednikovanja še držal nazaj, ni mi bilo preveč do tega, da bi se kazal kje spredaj, sem z leti spoznal, da je nastopanje pač nujno, saj vsekakor pomaga - mediju.
O čem pisati in govoriti ob obletnici, na kaj opozoriti - za to smo na uredniških in v medsebojnih debatah porabili kar precej časa. Potem, ko smo naredili malo analizo, smo spoznali, da smo na vsakih pet let na dolgo pisali, kako je bilo na začetku, pa kako je šel razvoj skozi vsa obdobja, kdo so bili uredniki, kakšna mnenja imajo strokovnjaki o reviji, in tako naprej in naprej - praktično skorajda vedno eno in isto ali pa vsaj precej podobno. Ni kaj novega pogruntati - no, morda je bil tokrat strip nekaj novega, kar si je izmislil dijak srednje šole! Hvaležni smo mu za to.
Enako je tudi z mediji - saj jih večina sprašuje podobno, če ne eno in isto: kakšna je bila vloga revije, kakšna obdobja je preživljala, kaj so bili dosežki mojega obdobja urednikovanja, kakšni so izzivi za naprej ... S televizijo itak ne bi izgubljal preveč besed, tam gre vse na hitro, povej v nekaj stavkih, ne da bi se zapletal, ko drugič vdihneš, kamere že ugasnejo. Veliko odgovorov smo pisali sami, le redko kdo še posname pogovor, ga prepiše in ga potem lahko že zapisanega prebereš in avtoriziraš.
Včasih pa le kdo preseneti in ti pokaže, da mu je dogajanje poznano, da ve, zakaj te je tisto vprašal. Ko sem bil pred petimi leti izglasovan za ime tedna na Valu 202, me je voditelj Rok Kužel vprašal, če nam kdaj pri sestavljanju številke zmanjka zamisli, če smo kdaj v ustvarjalni krizi. Odlično vprašanje. Da, seveda se spoprijemamo tudi s težavami, teh je pravzaprav cel kup in jih sproti in ves čas rešujemo. In jih na žalost nikoli ne zmanjka! Na primer, v februarski številki smo pisali o uredniških napakah in tiskarskih škratih, pa se nam je ta prikradla točno v to številko! Zaradi hitenja pri korekturah, ko moramo vse narediti takoj, brez odlašanja, pa čeprav tisti hip sploh nismo dosegljivi - smo spregledali, da so v sredici, v rubriki Z nami na pot, štirje enaki zemljevidi za štiri različne ture. No, za podoben članek o uredniških napakah čez pet let imamo torej že gradivo. Moje opravičilo, saj sem odgovorni, vam pa še enkrat nova, tokrat pravilna objava v tej številki.
Življenje teče dalje, potem ko ugasnejo medijske luči. Še vedno pišemo zgodovino kot najstarejša revija v Sloveniji, ki še izhaja, in delamo nebodijihtreba napake. Naj jih bo v prihodnje čim manj, še bolje - nič.
Vladimir Habjan