Julij-Avgust 2025
Spregovoriti o težkih temah
V Planinskem vestniku smo nedavno pisali o celi paleti tem, ki izvirajo iz naše duševnosti: vse od strahu, dvomov, žalovanja, ljubezni do vztrajnosti in še česa. Kako vendar ne bi, ko pa je vse našteto neizpodbitni del življenja slehernika. Gore so že od nekdaj prostor, kamor človek hodi iskat samega sebe - včasih zato, da bi našel mir, drugič zato, da bi se preizkusil, tretjič, da bi pobegnil. In prav v teh pobegih, iskanjih in vračanjih se prepletajo niti naše duševnosti.
Pa vendar, ko omenimo duševno zdravje, marsikdo zastriže z ušesi (ali pa zavije z očmi) češ, to se pa mene ne tiče, to so pač tiste zgodbe, s katerimi se ukvarjajo psihologi, psihiatri in socialne delavke. Neprijetne, težke teme, ki spadajo za zaprta vrata proč od nas, ki nimamo diagnoz. Pa je res tako? Kdo med nami še ni imel izkušnje, v gorah ali dolini, ki nas ne bi močno zaznamovala? Bralci imamo radi izlete, potopise in rekreacijo na soncu in svežem zraku - vse tisto, kar ljudem s težavami v duševnem zdravju skorajda pregovorno primanjkuje. Študije res dokazujejo mnoge pozitivne učinke gibanja v naravi na naše počutje. Mnogim prav to služi kot motivacija za sopihanje v hrib. Nekateri v samoti gora končno najdejo notranji mir, drugi le v steni zmorejo popolno osredotočenost, spet tretji lahko zvečer oko zatisnejo šele po adrenalinskem teku po vrhovih. Gore so za marsikoga edini terapevt, s katerim so pripravljeni navezati stik.
A udejstvovanje v gorništvu lahko prinese tudi neugodne posledice za duševno zdravje: depresijo ob resnih poškodbah, zaradi katerih nekdo ne bo več zmogel sesti na gorsko kolo ali se vzpenjati po zasneženih grapah; travmo in t. i. krivdo preživelega ob smrti soplezalca; motnje hranjenja v pehanju za izjemnimi dosežki v profesionalnih panogah; težave z nespečnostjo po zahtevnih reševalnih akcijah; upad kognitivnih funkcij po daljši izpostavljenosti na visokih nadmorskih višinah. In še in še. Marsikdo, ki danes obuje gojzarje, v resnici beži pred stiskami doma. Ali pa prav tam - na samotnem grebenu - prvič sliši tisto, kar je dolgo potiskal v ozadje.
Gore nas učijo, da je življenje preplet vzponov in sestopov. Da si lahko danes na vrhu in jutri ležiš pod steno. Da nas drobna cvetlica ob poti kdaj razveseli bolj kot razgled s Triglava. In da si je včasih treba priznati, da ne zmoremo iti naprej.
Bolj ali manj burno dogajanje v naši notranjosti je lastno vsakomur, zato je modro, da o teh temah iskreno spregovorimo. Ne le da s tem razbijamo stereotipe in tabuje, ampak lahko odkrijemo tudi, da v svojih doživljanjih nismo sami, ter tako najdemo skupnost, ki nas razume, razbremeni in podpira. Duševno zdravje ni eksotična tema - le odtujena in pogosto utišana je. A vsak, ki se je kdaj v nevihti bal za svoje življenje ali občutil žalost ob izgubi, ve, kako globoko ti trenutki zarežejo. To so teme, ki živijo med nami - na poti skozi rušje, v mrzlih bivakih in v dolgih večerih, ko se gore zdijo še bolj mogočne in vredne strahospoštovanja.
Veseli me, da bomo v tej številki spregovorili o tistih plasteh, ki (pre)pogosto ostanejo skrite pod vetrovkami, in o občutkih, ki se razpršijo v vetru na vrhovih. Predvsem pa o tem, da vsak izmed nas, ne glede na število preplezanih smeri ali osvojenih gora, kdaj potrebuje oporo. Pa naj bo to v obliki pogovora, dotika ali samo tihega skupnega trenutka nekje na neobljudeni planini.
V Planinskem vestniku smo nedavno pisali o celi paleti tem, ki izvirajo iz naše duševnosti: vse od strahu, dvomov, žalovanja, ljubezni do vztrajnosti in še česa. Kako vendar ne bi, ko pa je vse našteto neizpodbitni del življenja slehernika. Gore so že od nekdaj prostor, kamor človek hodi iskat samega sebe - včasih zato, da bi našel mir, drugič zato, da bi se preizkusil, tretjič, da bi pobegnil. In prav v teh pobegih, iskanjih in vračanjih se prepletajo niti naše duševnosti.
Pa vendar, ko omenimo duševno zdravje, marsikdo zastriže z ušesi (ali pa zavije z očmi) češ, to se pa mene ne tiče, to so pač tiste zgodbe, s katerimi se ukvarjajo psihologi, psihiatri in socialne delavke. Neprijetne, težke teme, ki spadajo za zaprta vrata proč od nas, ki nimamo diagnoz. Pa je res tako? Kdo med nami še ni imel izkušnje, v gorah ali dolini, ki nas ne bi močno zaznamovala? Bralci imamo radi izlete, potopise in rekreacijo na soncu in svežem zraku - vse tisto, kar ljudem s težavami v duševnem zdravju skorajda pregovorno primanjkuje. Študije res dokazujejo mnoge pozitivne učinke gibanja v naravi na naše počutje. Mnogim prav to služi kot motivacija za sopihanje v hrib. Nekateri v samoti gora končno najdejo notranji mir, drugi le v steni zmorejo popolno osredotočenost, spet tretji lahko zvečer oko zatisnejo šele po adrenalinskem teku po vrhovih. Gore so za marsikoga edini terapevt, s katerim so pripravljeni navezati stik.
A udejstvovanje v gorništvu lahko prinese tudi neugodne posledice za duševno zdravje: depresijo ob resnih poškodbah, zaradi katerih nekdo ne bo več zmogel sesti na gorsko kolo ali se vzpenjati po zasneženih grapah; travmo in t. i. krivdo preživelega ob smrti soplezalca; motnje hranjenja v pehanju za izjemnimi dosežki v profesionalnih panogah; težave z nespečnostjo po zahtevnih reševalnih akcijah; upad kognitivnih funkcij po daljši izpostavljenosti na visokih nadmorskih višinah. In še in še. Marsikdo, ki danes obuje gojzarje, v resnici beži pred stiskami doma. Ali pa prav tam - na samotnem grebenu - prvič sliši tisto, kar je dolgo potiskal v ozadje.
Gore nas učijo, da je življenje preplet vzponov in sestopov. Da si lahko danes na vrhu in jutri ležiš pod steno. Da nas drobna cvetlica ob poti kdaj razveseli bolj kot razgled s Triglava. In da si je včasih treba priznati, da ne zmoremo iti naprej.
Bolj ali manj burno dogajanje v naši notranjosti je lastno vsakomur, zato je modro, da o teh temah iskreno spregovorimo. Ne le da s tem razbijamo stereotipe in tabuje, ampak lahko odkrijemo tudi, da v svojih doživljanjih nismo sami, ter tako najdemo skupnost, ki nas razume, razbremeni in podpira. Duševno zdravje ni eksotična tema - le odtujena in pogosto utišana je. A vsak, ki se je kdaj v nevihti bal za svoje življenje ali občutil žalost ob izgubi, ve, kako globoko ti trenutki zarežejo. To so teme, ki živijo med nami - na poti skozi rušje, v mrzlih bivakih in v dolgih večerih, ko se gore zdijo še bolj mogočne in vredne strahospoštovanja.
Veseli me, da bomo v tej številki spregovorili o tistih plasteh, ki (pre)pogosto ostanejo skrite pod vetrovkami, in o občutkih, ki se razpršijo v vetru na vrhovih. Predvsem pa o tem, da vsak izmed nas, ne glede na število preplezanih smeri ali osvojenih gora, kdaj potrebuje oporo. Pa naj bo to v obliki pogovora, dotika ali samo tihega skupnega trenutka nekje na neobljudeni planini.
Simona Nahtigal