Januar 2025
Najprej nisem vedel, kaj hoče povedati, tako mi je bilo vse skupaj nerazumljivo. Govoričenje tja v tri dni, vsaj tako se mi je zdelo. Dokler nisem dojel. Naš novi pripravnik društva Gorska reševalna služba Kamnik. V poznih večernih urah, ko je močna ekipa združenih reševalcev treh društev prepeljala madžarsko planinko v dolino. V tehnično eni najbolj zahtevnih in tudi tveganih intervencij v zadnjih letih, ki se nedvomno lahko primerja z najzahtevnejšimi stenskimi reševanji.
Šele čez čas mi je postalo jasno. V dolini, ko smo se v varnem in toplem okolju menili o vsem preživetem, je prišlo za njim spoznanje, da bi ženska tam umrla, če se naši fantje čez tehnično zahteven in tudi plazovit svet ne bi uspešno prebili do nje in je iztrgali s tistega nevarnega mesta. Zavedanje, da si s tem, ko si bil tam, nekomu rešil življenje. Da si k temu pripomogel tudi sam. S svojim znanjem, naporom, voljo. Pa to sploh ni bila prva pripravnikova intervencija. Gotovo pa tista, ki se mu bo še kako usedla v srce.
Vsak človek, ki rešuje v gorah (seveda tudi drugje, v požarih, na cesti, tudi v operacijski dvorani ...), ima za seboj intervencije, ki so se ga najbolj dotaknile in jih nikakor ne bo pozabil. Eno svojih sem že večkrat omenil: točno pred 21 leti, celo na isti dan, med 22. in 23. decembrom, smo štirje gorski reševalci v podobnih okoliščinah, v močnem dežju in sneženju, vetru, neurju, rešili dva alpinista z vrha Grintovca. Med 16. in 17. decembrom leta 2005 pa smo bili prav tako dva dni v Kotliški grapi in iskali ter drugi dan s pomočjo ljubljanskih gorskih reševalcev tudi izkopali nesrečnika, ki je padel v lednem slapu in ga je zasul plaz.
Sam sem bil na dan reševanja Madžarke v podporni ekipi, najprej na društvu, kjer je bilo treba ves čas nekaj urejati, popoldan pa tudi na terenu, ko smo v najstrmejšem delu Žmavcarjev za lažji sestop utrujenim postavili dve vrvni ograji. Čeprav se je kdo od tistih, ki so sestopali, temu tudi namrdnil, kot da je nepotrebno, sem si zapomnil nekoga, ki mi je rekel, da je to najboljše božično darilo, kar jih je dobil.
Eden od sestopajočih kolegov pa me je mrzlično vprašal, kateri letnik sem. Tri leta mlajši od njega. Spoznanje, da boš z reševanjem nekoč zaključil, ni lahko - mnogi po trideset- ali štiridesetletni dobi reševanja, ko intervencije šteješ v stoticah, ko bi sam še hotel, pa te ne spustijo več zraven, ker nisi več zanesljiv. Vsaj tako menijo tisti, ki akcije vodijo. S tem se bo prej ali slej ubadal prav vsakdo od nas.
V 24-letnem obdobju, odkar sem pri Planinskem vestniku, se je v svetu dogajalo marsikaj, od pandemije kovida, političnih menjav na vseh ravneh do mnogih vojn. Na levem zaslonu imam trenutno besedilo, ki ga berete, na desnem pa na portalu MMC berem naslove: V izraelskih napadih na Gazo ubitih 67 ljudi. Napadi na Ukrajino so bili uspešni.
Svet je en sam, trenutno brez prave solidarnosti, z negotovo prihodnostjo. Vendar - zame bo vedno veljalo, da kdor reši eno življenje, reši ves svet. Zato povsem razumem našega novega fanta in njegovo osuplost. Vsi starejši reševalci smo to nekoč doživeli tudi sami.