uvodnik

November 2018

Barvitost jeseni
Oton Naglost


Vsebina
Po čem je pripadnost?

Bliža se čas, v katerem alpinistični odseki na glavni žurki leta v svoje vrste sprejmejo novopečene alpiniste. Ob poslušanju radijske Nedeljske reportaže Nastavi ta zadnjo! o "planinskem krstu - čudovito čudni ceremoniji obiskovalcev gora" sem obudila spomin na tisto decembrsko soboto pred lepim številom let, ko so me požegnali za alpinistko.
Tako je naneslo, da so na našem odseku spremenili tradicijo ravno tisto leto, ko sva bila na vrsti za sprejem med alpiniste dva rosno mlada kandidata. Namreč, do takrat je za kulinarične užitke na največjem ferajnovskem dogodku vedno skrbel isti kuhar, po skoku v zakonski jarem pa se je tej častivredni funkciji odpovedal. In tako je modro vodstvo sklenilo, da bosta za lačna usta in žejna grla udeležencev občnega zbora poskrbela kar kandidata sama. Da ne bi bilo kakšnih presenečenj in ker tradicija nekaj velja, so nama določili tudi jedilnik: ajdove žgance z ocvirki, kislo zelje in šunko v testu naj pripraviva, se je glasilo povelje, zoper katerega ni bilo ugovora.
Lahko si mislite, da sva bila pošteno poparjena. Že res, da sva se veselila sprejema med elitno druščino, čeprav sva vedela, da prehod na stopničko više v alpinistični hierarhiji ne bo prav gladek, ampak takole izkoriščanje nama ni bilo nič kaj povšeči. Nahraniva naj roko, ki se bo nato znašala nad nama? To je klicalo po iskanju zadoščenja. Tako sva se domislila, da si bova kronane glave nekoliko privoščila. Najbolj naju je žrla tista presneta šunka v testu, ki jo je po vsej sili hotel načelnik. Bo že dobil svojo šunko, sva se zaklinjala in mu v testo zavila poleno. Svečano sva mu namizo postavila lepo pečen zavitek, rekoč, da sva ga pripravila posebej zanj, za glavo ferajna, in se skrivaj muzala, ko se je mučil z rezanjem nekam trdega kosa "mesa". Zdelo se nama je zabavno, njemu malo manj, in kmalu nama je bilo jasno, da sva se, kar se tiče nadaljevanja večera, pogreznila do vratu v blato.
Kot je pri teh rečeh v navadi, seveda nisva mogla pravilno odgovoriti na nobeno vprašanje komisije za sprejem kandidatov med izbrance, kar je seveda pomenilo udarce z vrvjo po zadnji plati. Na račun potegavščine sva jih bila deležna več, morda se je nezaslišani navihanosti alpinističnega podmladka primerno okrepila tudi moč rabljevega zamaha, tega se ne spominjam več natančno. Dobro pa se spomnim trenutka, ko mi je bilo dolgotrajnega izživljanja nad mojim sedalom dovolj, in sem jo užaljeno pobrisala s prizorišča. Še lep čas po tem nisem spregovorila besede z "mučitelji". Ke sta si jh pe jskala s tistim polenom, bi rekli Gorjani. Saj sva vedela, da bova potegnila kratko, ampak hec mora bit. In kot hec, pa čeprav boleč, smo od nekdaj jemali ceremonijo sprejema med alpiniste.
Četrt stoletja po tem, ko sem lep čas naokrog hodila z marogasto zadnjico, se mi sprejemi ne zdijo nič več hecni. Sicer že dolgo nisem bila na kakšnem, a tu in tam do mene vendarle pricurljajo vesti o tem, kaj se danes dogaja na njih, in bolj kot premišljujem, bolj ponižujoče se mi zdi takšno izživljanje nad ljudmi. Nekaj simboličnih udarcev, morda tudi kak bolj pekoč za trajnejši spomin, če ne gre drugače, bi bilo čisto dovolj za spodoben sprejem med elito, če že moramo slediti tradiciji plesa vrvi po zadnjicah. To, da morajo kandidati za alpiniste (ki so že opravili alpinistični izpit pred državno komisijo) v nekakšnem obredu iniciacije s prenašanjem udarcev in praznjenjem kozarcev dokazati, da so vredni naziva, je čisti nesmisel. Alpinist svojo zrelost izkaže v steni in na izpitu; zakaj bi moral za piko na i trpeti še batine in zasmehovanje? Ne bi bil dovolj krepak stisk rok izkušenejših kolegov in iskreni Srečno?
Seveda sem tudi jaz nekoč tulila z volkovi in merila druge po sebi; če sem jaz prenesla tisti zajetni sveženj udarcev, jih lahko tudi drugi, morda še kakšnega močnejšega in še kakšnega več! Nekoč se je primerilo, da se je ena od tečajnic, ki ji je bila naklonjena ta milost, da bi jo sprejeli med pripravnice, odločno uprla nastavljanju zadnjice vrvi. Nobeno prepričevanje, da je vse samo hec, ni pomagalo, punca se ni pustila in konec. S tem si je prislužila malodane izobčenje; sicer pa - kolikor se spominjam, mislim, da po tistem tudi njej ni bilo več dosti do naše družbe. Bi ji njeno odločitev lahko zamerili? Prepričana sem, da med ljudmi brez točno določenih deviacij ni nikogar, ki bi užival v udarcih. In da je samo stvar stika s samim seboj, da ne pustiš iti drugim preko svojih meja, niti za "sveto stvar" ne. Zatorej bravo, Vesna, ker se nam nisi pustila. Pa čeprav bi bili udarci verjetno res zgolj simbolični.

Mateja Pate