Maj 2022
Moč gore
Gora ni nora, nor je, kdor gre nepripravljen ali slabo opremljen gor. Za nekatere je gora tempelj, svetišče, kot je v intervjuju (1) izjavil Matjaž Jeran. V zadnjih, vedno bolj hektičnih časih pa je gorski svet za številne novonastale hribovske adrenaliste postal poligon, športni park za sproščanje negativne energije, notranjih napetosti, kompleksov in podobnih frustracij. Ne vem, koliko boljši, zadovoljnejši, olajšani in bolj sproščeni se vrnejo v dolino in kako dolgo traja prerojenost, ki jo dosežejo, če se dovolj potrudijo. Jaz, odvisno od intenzivnosti doživetja, bolje živim na ta račun dva do štiri dni, včasih tudi dlje, lažje prenašam neprijetne situacije in uspešneje brzdam slabo voljo.
Če pogledaš goro, vidiš mrtvo kamnito tvorbo, ki ji je vseeno, če po njej leze človek, ki občuduje njeno obliko, silhueto na večernem žarečem nebu ali steno, ožarjeno s svetlobo vzhajajočega sonca. Enkrat hvali njeno kompaktno in razčlenjeno steno, drugič preklinja krušljivo skalo, potoke dežja, ki v kaskadah lijejo po steni in ga hočejo odplakniti, ali se jezi na plazove, ki grozijo, da ga bodo spotoma odnesli v globino. Včasih ga je na smrt strah in obžaluje, da se je dal zapeljati temu kupu kamenja, včasih uživa in vriska v lepoti gibanja. Človek ne razmišlja o njeni mrtvi brezbrižnosti, o tem, da ne premore ničesar drugega kot kamnino, iz katere je nastala, in da obstaja brez lastne želje in krivde. Podoba gore je odvisna od tega, kako jo človek vidi - vse temelji na njegovi domišljiji in čustvih, ki mu jih vzbuja.
Popolnoma mrtev svet, a tako lep, da ga človek občuduje, se zaljubi vanj, se vrača, ga snubi, nagovarja in mu odpušča, kadar ga napodi v dolino. Gora ni tam zaradi človeka, sploh nima vzroka, da bi bila tam, a kljub temu obstaja zaradi igre narave in njenih zakonov. Človek goro personificira po svoji meri, doživlja jo po svojih občutkih, vidi jo, kakor mu velevajo čustva.
Podobno je z vremenom. Nevihta ne izbruhne zato, da bi planincu ali alpinistu zagrenila življenje, tudi veter ne piha z namenom, da bi prevrnil ali odpihnil človeka. In sonce ne pripeka zato, da bi se bahalo, koliko mehurjev je naredilo na občutljivi koži. Vsi ti pojavi so rezultat naravnih zakonov in pika. Kdor jih sprejme in vsaj površinsko razume, bo lažje shajal s hribi.
Pravi hribovc obožuje mrtev kup kamenja in se vedno znova vrača. Je zasvojen z gorami, odvisen od njih? Ali lahko za nekoga rečemo, da so gore njegova droga? Mogoče, na neki način lahko. Toda kemične substance, ki jih imenujemo droge ali mamila, povzročajo naš psihični in fizični razkroj, medtem ko za gore tega ne moremo trditi, prej nasprotno - krepijo nas. ...
Dokler mi bo spomin deloval, ne bom pozabil razgleda s Cime Fradusta, 2939 m, v Palah di San Martino, na katero sem pribrzel nekega popoldneva. Pod menoj se je razprostirala gola kamnita puščava, lepota s tako izrazno močjo, da sem v trenutku pozabil na slabo voljo zaradi fotoaparata, ki je ravno tisto jutro odpovedal. Pač ne bom mogel posneti jezerc, pet ali šest smaragdnih očesc, ki so poživljala to impresivno pustinjo. Prevzetost nad negibno veličastnostjo pod menoj mi še danes, po nekaj letih, vznemiri utrip.
(1) Planinski vestnik 2/2022.