Maj 2025

Spoštujem ljudi, ki so v življenju aktivni in poskušajo na svojem področju, kjer delujejo, narediti neki preboj ali pustiti sled, vse s ciljem boljšega sveta, če lahko nekoliko posplošim. Kreativnost je zame ena tistih lastnosti, s katero lahko izpolnimo naš namen na tem svetu. So še drugi nameni, recimo to, da dvignemo svojo zavest ali da negujemo ljubezen, kakršnokoli pač že, a to so že druge teme in o tem ne bi preveč razpredal. S kreativnostjo si pridobimo tudi spoštovanje; najbolj vredno je zame tisto - lastno, da imaš sebe rad, pa seveda tudi to, da te upošteva okolica, prav nič ne škodi. Skratka, kreativni ljudje si zaslužijo vse moje spoštovanje. Pa tudi tisti, ki so se na svoj način izkazali in so nam zato lahko za vzor. Precej manj mojega spoštovanja pa so vredni tisti, ki imajo veliko povedati, a precej manj pokazati.
Na dve temi, na dva pogovora, ki ju prinaša tokratna številka, bi rad opozoril. Kreativnost je zaščitni znak društvenega delavca Damirja Šantka pri hrvaški planinski zvezi, ki kar prekipeva od aktivnosti. Ne le da je aktiven v raznih odborih in komisijah, poleg tega piše članke za revijo Hrvatski planinar, piše knjige o svojih gorniških podvigih na visoke, pa tudi nižje vrhove, poroča o svojih potovanjih po vseh celinah sveta, piše zgodbe za otroke, se potaplja in tudi o tem je napisal knjigo, riše stripe, fotografira in za fotografije prejema nagrade, piše mladinske zgodbe, pel in nastopal je z več ansambli, izdal več albumov ..., pa verjetno še nisem naštel vsega. Rekel bi, da res izžareva energijo in navdušuje. Zato smo ga povabili na razgovor, da nam odstre še kaj drugega, kot le tisto, o čemer piše. Ko sem bral njegovi dve knjigi, sem se prestavil v drug svet, vzpenjal in potoval sem z njim, sprejel sem njegovo povabilo, dobil sem nove ideje. Zato je njegova zgodba navdihujoča in vredna posnemanja.
Druga zgodba je drugačna, pa zato nič manj navdihujoča. Gotovo ste zasledili zgodbo Patrika Jagunića, ki je bil na Norveškem zasut v plazu sedem ur in pol - in preživel. Zamislite si, da ste zasuti eno minuto. Kako dolg je ta čas? A si to lahko predstavljate? No, potem to minuto pomnožite s številko, da pridete do sedmih ur in pol! Kaj bi se vam medtem dogajalo v glavi? Seveda, če bi sploh imeli dotok zraka, kar je bila Patrikova srečna okoliščina. Koliko nas bi še razmišljalo pozitivno in bi se ves ta čas poskušali rešiti? Skoraj prepričan sem, da poznam odgovor. Še sam Patrik je povedal, da prej nikoli ne bi verjel, da je kaj takega sposoben zdržati. Pa je bil! To je neverjetna zgodba o vztrajnosti, o pozitivnem razmišljanju, o borbi za življenje in za - ljubezen. Ja, ljubezen do treh hčerk in žene, to ga je držalo pokonci, da je zmogel. Seveda bodo znali - in so tudi že - vsevedi na forumih in omrežjih povedati, kaj vse je bilo narobe. Ja, se strinjam, a hočem povedati pozitivno zgodbo, ne pa še tistega lepega dela iznakaziti.
Tudi pri Planinskem vestniku smo pozitivni. Zato pripovedujemo pozitivne zgodbe. Naj navdihujejo tudi vas, tako kot so mene. Svet je zaradi takšnih ljudi boljši.