November 2024
Drugi dan prvega vzpona na Nanada Shori, 6344 m. V ozadju vzhodni vrh Nanda Devi.
Marko Prezelj
Marko Prezelj
Zakaj odprava ni (le) plezanje
Viki Grošelj, Slovenec z desetimi preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na najvišje vrhove vseh kontinentov, pravi, da se je z vsake odprave vrnil drugačen. In vsakič znova ga je vleklo na novo. O odpravah, ki s strogo objektivnega vidika niso bile uspešne, Grošelj nikoli ne piše kot o neuspehu, ampak zgolj kot o enem od nedoseženih ciljev. Kar nam daje slutiti, da o odpravi nikoli ne govori kot o doseženem vrhu ali preplezani steni, ampak bolj o vsem tistem, kar ločuje odpravo od golega potovanja ali plezanja. Novembrska številka Planinskega vestnika je posvečena odpravam naših alpinistov, ki pritrjujejo Grošljevi misli. Iskali smo povezavo med tremi na videz popolnoma različnimi odpravami, ki pa so alpinistom pustile globok pečat in mogoče celo postavile temelj uspešnejšim odpravam, ki šele prihajajo.
Gregor Šegel je z Markom Prezljem konec lanskega leta poskušal splezati na Mukut Parbat. Člani PK Rifnik Šentjur so raziskovali Zanskar, o sedemdnevnem vzponu na Gašerbrum III Aleša Česna in Toma Livingstona so poročali svetovni mediji. Skoraj zagotovo ste brali o mednarodni odpravi na Nanda Devi East, kamor je s soplezalcema, z gruzijskim in francoskim alpinistom, julija letos skušal splezati Marko Prezelj. Še vedno odmeva - in še dolgo bo - odprava štirih naših alpinistk, ki so septembra v Himalaji preplezale štiri prvenstvene smeri, od katerih najbolj izstopa smer na Lalung I. O teh dveh boste brali v prihodnjih številkah Planinskega vestnika, na naslednjih straneh vam predstavljamo prve tri. Različni cilji, različna stopnja težavnosti, različni rezultati z vidika objektivnega merjenja uspešnosti glede na dosežene zastavljene cilje.
Pa je cilj vedno vrh ali preplezana stena? Odprava je po mnenju številnih plezalk in plezalcev tudi eden izmed najbolj neposrednih načinov spoznavanja samega sebe, svojih meja, vrednot in še česa. Tej misli lahko pritrdim tudi sama. Upam si celo trditi, da je nemogoče, da tako prvinska izkušnja, kot je alpinistična odprava, ne bi vplivala na vse, kar neizbežno pride za njo - na vrnitev v vsakdanje življenje, med vsakdanje skrbi, dirko s časom, družinske obveznosti in vse tisto, kar med odpravo ne obstaja, saj se življenje tam skrči na iskanje najbolj optimalnega načina varnega napredovanja proti cilju, skrb za dovolj opreme v nahrbtniku in seveda skrb za nujne življenjske potrebe: taljenje vode za čaj ter prehranjevanje.
Kadar šteje preživetje, je življenje najdragocenejše. Ko imaš malo, a vendar toliko, da preživiš, imaš vse. Če se znaš obrniti in se odreči cilju, da bi ostal živ, si našel dovolj modrosti, da lahko to v metaforičnem smislu narediš tudi takrat, ko se nekje daleč iz doline oziraš proti zasneženim vrhovom in razmišljaš, kdaj se boš lahko vrnil tja. Spoznanje, ki je v življenju zares nekaj vredno, za sabo vedno skriva doživetje, ki nas je do njega pripeljalo. Odprave jih ponujajo veliko, a hkrati pogosto ponujajo več vprašanj, kot je odgovorov. To je njihov čar, njihova draž, ki jo lahko najdemo na vrhu sveta ali pa veliko niže v krajih, o katerih vemo malo ali nič.
Naj Grošljevemu razmišljanju dodam še svojo misel; če se boste s take ali drugačne odprave vrnili bogatejši - a ne v materialnem smislu - potem je odprava uspela, pa če ste dosegli zastavljeni cilj ali ne. In ravno to je bistvo odprave.
Viki Grošelj, Slovenec z desetimi preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na najvišje vrhove vseh kontinentov, pravi, da se je z vsake odprave vrnil drugačen. In vsakič znova ga je vleklo na novo. O odpravah, ki s strogo objektivnega vidika niso bile uspešne, Grošelj nikoli ne piše kot o neuspehu, ampak zgolj kot o enem od nedoseženih ciljev. Kar nam daje slutiti, da o odpravi nikoli ne govori kot o doseženem vrhu ali preplezani steni, ampak bolj o vsem tistem, kar ločuje odpravo od golega potovanja ali plezanja. Novembrska številka Planinskega vestnika je posvečena odpravam naših alpinistov, ki pritrjujejo Grošljevi misli. Iskali smo povezavo med tremi na videz popolnoma različnimi odpravami, ki pa so alpinistom pustile globok pečat in mogoče celo postavile temelj uspešnejšim odpravam, ki šele prihajajo.
Gregor Šegel je z Markom Prezljem konec lanskega leta poskušal splezati na Mukut Parbat. Člani PK Rifnik Šentjur so raziskovali Zanskar, o sedemdnevnem vzponu na Gašerbrum III Aleša Česna in Toma Livingstona so poročali svetovni mediji. Skoraj zagotovo ste brali o mednarodni odpravi na Nanda Devi East, kamor je s soplezalcema, z gruzijskim in francoskim alpinistom, julija letos skušal splezati Marko Prezelj. Še vedno odmeva - in še dolgo bo - odprava štirih naših alpinistk, ki so septembra v Himalaji preplezale štiri prvenstvene smeri, od katerih najbolj izstopa smer na Lalung I. O teh dveh boste brali v prihodnjih številkah Planinskega vestnika, na naslednjih straneh vam predstavljamo prve tri. Različni cilji, različna stopnja težavnosti, različni rezultati z vidika objektivnega merjenja uspešnosti glede na dosežene zastavljene cilje.
Pa je cilj vedno vrh ali preplezana stena? Odprava je po mnenju številnih plezalk in plezalcev tudi eden izmed najbolj neposrednih načinov spoznavanja samega sebe, svojih meja, vrednot in še česa. Tej misli lahko pritrdim tudi sama. Upam si celo trditi, da je nemogoče, da tako prvinska izkušnja, kot je alpinistična odprava, ne bi vplivala na vse, kar neizbežno pride za njo - na vrnitev v vsakdanje življenje, med vsakdanje skrbi, dirko s časom, družinske obveznosti in vse tisto, kar med odpravo ne obstaja, saj se življenje tam skrči na iskanje najbolj optimalnega načina varnega napredovanja proti cilju, skrb za dovolj opreme v nahrbtniku in seveda skrb za nujne življenjske potrebe: taljenje vode za čaj ter prehranjevanje.
Kadar šteje preživetje, je življenje najdragocenejše. Ko imaš malo, a vendar toliko, da preživiš, imaš vse. Če se znaš obrniti in se odreči cilju, da bi ostal živ, si našel dovolj modrosti, da lahko to v metaforičnem smislu narediš tudi takrat, ko se nekje daleč iz doline oziraš proti zasneženim vrhovom in razmišljaš, kdaj se boš lahko vrnil tja. Spoznanje, ki je v življenju zares nekaj vredno, za sabo vedno skriva doživetje, ki nas je do njega pripeljalo. Odprave jih ponujajo veliko, a hkrati pogosto ponujajo več vprašanj, kot je odgovorov. To je njihov čar, njihova draž, ki jo lahko najdemo na vrhu sveta ali pa veliko niže v krajih, o katerih vemo malo ali nič.
Naj Grošljevemu razmišljanju dodam še svojo misel; če se boste s take ali drugačne odprave vrnili bogatejši - a ne v materialnem smislu - potem je odprava uspela, pa če ste dosegli zastavljeni cilj ali ne. In ravno to je bistvo odprave.
Marta Krejan Čokl