Februar 2026

Pred dnevi me je moderatorka v knjižnici na pogovoru o moji knjigi Na samotnih poteh vprašala, kaj mi pomenijo gore, zakaj hodim v naravo in v gore.
"A veš, da tega nikoli ne razlagam. Že vprašanje se mi zdi odveč. Če bi začel razlagati, bi imel občutek, da nekoga v nekaj prepričujem. To pa se mi ne zdi smiselno," sem odvrnil. "Ja, ampak ti si pisatelj in moraš take stvari znati povedati in ljudem razložiti," je bil njen odgovor.
Jaz pisatelj? Nimam se za ravno za pisatelja, res pa je, da pišem knjige. Dobro me je dobila, sem si mislil. Tako se ni bilo možno izogniti odgovoru ...
Gore so me naučile samostojnosti, odgovornosti, iznajdljivosti, pravilnega odločanja in utrjevale moj pogum. Hoja in plezanje sta mi omogočila zdrav način življenja, naučil sem se pravilne hoje in izpopolnil tehniko gibanja, našel sem ravnotežje na najbolj delikatnih mestih, bolje prepoznavam znake, ki mi jih sporoča telo. Ko sem v gorah, imam boljši stik z naravo, ki ga z življenjem v mestu izgubljam, bolj znam spoštovati in varovati naravo, živali, rastlinje. Naučil sem se vztrajnosti, preudarnosti, začutil sem močno voljo za dosego nekega cilja, vrha, po drugi strani pa tudi to, da ne grem z glavo skozi zid in se znam obrniti. Postal sem bolj pozoren ob spremljanju dogajanja, tudi vremenskega, navadil sem se prepoznati nevarnosti in se jim izogniti. V gorah sem postal skromen, saj nimam vedno vsega pri roki tako kot v dolini. Spoznal sem prave prijatelje - ne tiste navidezne, ki počijo kot balon, takoj ko se malce zaplete, ampak take, ki jim na vrvi zaupaš svoje življenje. V gorah sem potešil svojo neskončno radovednost in raziskovalno žilico, ko sem znova in znova spoznaval nove kraje, gore, doline, območja, gorovja, pa tudi ljudi. Naučil sem se komuniciranja z njimi, in to tudi takrat, ko sem bil soočen s stiskami, ko blefiranje ni bilo več možno. V gorah sem našel stik s pokojnim očetom, bolj sem prisluhnil svojemu notranjemu glasu. Znanje, ki sem ga pridobil, sem z veseljem prenašal na druge in jim pomagal, da je tudi njihov korak postal bolj varen. V gorah sem začutil močno sočutje, empatijo in dobil možnost pomagati ljudem. V gorah sem postopoma odkrival, kaj je v življenju res pomembno. So torej, preprosto - ena velika izkušnja. Povedal sem tudi to, da me je gorski svet spodbudil k ustvarjalnosti - pisanju člankov, knjig, predavanjem, fotografiranju, uredniškemu delu ... In ja, gore so me pripeljale do Planinskega vestnika.
Kaj je revija? Nabor člankov in fotografij. Pa ne le to, ampak je ena velika ljubezen do narave in gorskega sveta. Z vsebino, ki jo prinašamo, poskušamo vse tisto, o čemer sem razlagal zgoraj, približati tudi bralkam in bralcem. Dobre zgodbe vedno pritegnejo. Informacije o poteh in pristopih so vabilo v gore. Z vzgojnimi članki povečujemo varnost planincev. Z mnogimi prispevki opozarjamo na varstvo narave, predstavljamo ljudi, ki imajo kaj povedati, polemike nam dajejo misliti. In še mnogo drugega ...
Vem, da naročnikov ni treba prepričevati, vendar, ker je Planinski vestnik družinska revija, seže pogosto tudi do koga, ki z gorami nima veliko izkušenj. Poznam več primerov, ko so novinci spoznali gore, pozneje pa priznali, da so si od nekdaj želeli nekaj takega, a dolgo niso našli poti do tja.
No, tudi za te pišemo. Te poskušamo prepričati z našimi zgodbami.