December 2025
Nas res čaka distopija?
V začetku decembra sem prebral nov prispevek za objavo z naslovom Distopija gora. V opombi piše, da je distopija neugodna, zatiralska družbena ureditev, ki potencialno lahko nastane in se uresniči v prihodnosti. Vsebina članka, ki ga bomo seveda objavili, je kar šokantna: beseda namreč teče o tem, kako bi lahko v prihodnosti potekala hoja v gore. V dolinah bodo kamere, ki bodo sledile vsakemu premiku, table z opozorili in QR-kodami, prepoznava obraza, registrske številke, preverjanje namena obiska, predhodna prijava, potrditev dovoljenja in tako naprej in naprej. Še lektorica je v svojem komentarju zapisala, da je vsebina grozna. A tako pač je. Zgodba je videti presenetljiva, kdo pa ve, če res ne bo kdaj tudi tako. Če se danes lahko ideji iz članka le nasmejemo, je dejstvo, da se obiskovanje gora nezadržno spreminja. Večkrat smo že zapisali, kako je vse drugače po obdobju pandemije, kdo vse hodi po gorah, kako opremljen, koliko več je tujcev, koliko reševanj tudi. To velja za
vse območje Alp in videti je, da bo tako tudi ostalo.
Sam obiskujem gore več kot 60 let. O letih mladosti niti ne bi preveč razpredal, to je bilo skorajda romantično obdobje. Sprememb v devetdesetih letih v primerjavi z današnjimi pa se precej bolj zavedam. Neovirano smo hodili kamorkoli, nihče nas ni omejeval.
Nismo imeli toliko informacij, ne o vremenu, niti take opreme, kot jo imamo zdaj, a to ni bila nikoli ovira. Če smo se nekdaj lahko pripeljali do izhodišča, so nam zdaj z zapornicami skorajda zaprli dostope do dolin oziroma jih naredili dokaj nedostopne. Mene celo lansko leto dolina Vrat ni videla in podobno je povedalo več mojih kolegov. Z oderuškimi postopki, kjer je v igri izključno le zaslužek, niti najmanj kakšno trajnostno obnašanje, prej trajnostno obiranje, so mi priskutili obisk tega območja.
A to je le eden od vidikov sprememb. Drugi je na primer tehnologija. Kolega alpinist je vodil tečajniško turo na dokaj skriti domači bivak v Grintovcih in ko je videl, da eden od tečajnikov s telefonom snema sled, mu je to odločno prepovedal. "Kako se boš pa kaj naučil, če le hodiš po sledi?" ga je vprašal. Kot tudi sam vidim, je sledenje trackov postalo prava moda, že skoraj obsesija. Letos sem na markirani poti, široki vsaj pol metra, videl Italijana, ki je držal telefon pred seboj in hodil po tracku. O tem, da mi uporabniki pišejo, naj jim pošljem track za poti v brezpotjih, sem tudi že pisal.
Zakaj vam vse to pišem? Ker me je k takemu razmišljanju spodbudil tudi naš kolumnist, ki v tokratnem prispevku piše ravno o tem. Pravi, da je bil v časih, ko je bil še pastirček, planinski svet drugačen. Namenjen je bil ljudem, odetim v pumparice in kariraste srajce. Iz njihove oprave si stežka sklepal, kakšen je njihov ekonomski položaj, verjetno tudi zato, ker je bil ta pretežno podoben. V pravi sociološki analizi nam potem razloži, zakaj je stanje danes drugačno. V današnji družbi, ki vsebuje jasno razvidne razredne razlike, je treba pokazati na lokalno običajne načine, torej z avtom, oblačili in psom, po novem tudi s parfumom uniformnega vonja. Razlika med imidžem in vsebino je ena glavnih značilnosti sodobnega planinstva. Bistveno je kazati pravi imidž.
Avtor članka o distopiji piše, da kmalu ne bomo vedeli, kdaj se je naš svet začel oddaljevati od gora, čeprav še vedno hrepenimo po njih. Morda se ravno v tem skriva distopija: gore nam postajajo bližje kot kadarkoli, mi pa ne bomo mogli do njih.
Kakorkoli, ne glede na vse spremembe, mene gore še vedno vabijo. Naj tudi vas. Danes in v prihodnje. Vabljeni k branju kolumne, prav tako vas vabim, da nas spremljate še naslednje leto. Futuristični članek o distopiji bo objavljen kmalu. Pa srečno!
V začetku decembra sem prebral nov prispevek za objavo z naslovom Distopija gora. V opombi piše, da je distopija neugodna, zatiralska družbena ureditev, ki potencialno lahko nastane in se uresniči v prihodnosti. Vsebina članka, ki ga bomo seveda objavili, je kar šokantna: beseda namreč teče o tem, kako bi lahko v prihodnosti potekala hoja v gore. V dolinah bodo kamere, ki bodo sledile vsakemu premiku, table z opozorili in QR-kodami, prepoznava obraza, registrske številke, preverjanje namena obiska, predhodna prijava, potrditev dovoljenja in tako naprej in naprej. Še lektorica je v svojem komentarju zapisala, da je vsebina grozna. A tako pač je. Zgodba je videti presenetljiva, kdo pa ve, če res ne bo kdaj tudi tako. Če se danes lahko ideji iz članka le nasmejemo, je dejstvo, da se obiskovanje gora nezadržno spreminja. Večkrat smo že zapisali, kako je vse drugače po obdobju pandemije, kdo vse hodi po gorah, kako opremljen, koliko več je tujcev, koliko reševanj tudi. To velja za
vse območje Alp in videti je, da bo tako tudi ostalo.
Sam obiskujem gore več kot 60 let. O letih mladosti niti ne bi preveč razpredal, to je bilo skorajda romantično obdobje. Sprememb v devetdesetih letih v primerjavi z današnjimi pa se precej bolj zavedam. Neovirano smo hodili kamorkoli, nihče nas ni omejeval.
Nismo imeli toliko informacij, ne o vremenu, niti take opreme, kot jo imamo zdaj, a to ni bila nikoli ovira. Če smo se nekdaj lahko pripeljali do izhodišča, so nam zdaj z zapornicami skorajda zaprli dostope do dolin oziroma jih naredili dokaj nedostopne. Mene celo lansko leto dolina Vrat ni videla in podobno je povedalo več mojih kolegov. Z oderuškimi postopki, kjer je v igri izključno le zaslužek, niti najmanj kakšno trajnostno obnašanje, prej trajnostno obiranje, so mi priskutili obisk tega območja.
A to je le eden od vidikov sprememb. Drugi je na primer tehnologija. Kolega alpinist je vodil tečajniško turo na dokaj skriti domači bivak v Grintovcih in ko je videl, da eden od tečajnikov s telefonom snema sled, mu je to odločno prepovedal. "Kako se boš pa kaj naučil, če le hodiš po sledi?" ga je vprašal. Kot tudi sam vidim, je sledenje trackov postalo prava moda, že skoraj obsesija. Letos sem na markirani poti, široki vsaj pol metra, videl Italijana, ki je držal telefon pred seboj in hodil po tracku. O tem, da mi uporabniki pišejo, naj jim pošljem track za poti v brezpotjih, sem tudi že pisal.
Zakaj vam vse to pišem? Ker me je k takemu razmišljanju spodbudil tudi naš kolumnist, ki v tokratnem prispevku piše ravno o tem. Pravi, da je bil v časih, ko je bil še pastirček, planinski svet drugačen. Namenjen je bil ljudem, odetim v pumparice in kariraste srajce. Iz njihove oprave si stežka sklepal, kakšen je njihov ekonomski položaj, verjetno tudi zato, ker je bil ta pretežno podoben. V pravi sociološki analizi nam potem razloži, zakaj je stanje danes drugačno. V današnji družbi, ki vsebuje jasno razvidne razredne razlike, je treba pokazati na lokalno običajne načine, torej z avtom, oblačili in psom, po novem tudi s parfumom uniformnega vonja. Razlika med imidžem in vsebino je ena glavnih značilnosti sodobnega planinstva. Bistveno je kazati pravi imidž.
Avtor članka o distopiji piše, da kmalu ne bomo vedeli, kdaj se je naš svet začel oddaljevati od gora, čeprav še vedno hrepenimo po njih. Morda se ravno v tem skriva distopija: gore nam postajajo bližje kot kadarkoli, mi pa ne bomo mogli do njih.
Kakorkoli, ne glede na vse spremembe, mene gore še vedno vabijo. Naj tudi vas. Danes in v prihodnje. Vabljeni k branju kolumne, prav tako vas vabim, da nas spremljate še naslednje leto. Futuristični članek o distopiji bo objavljen kmalu. Pa srečno!
Vladimir Habjan