September 2025
Gore - paradiž ali pekel za pse?
Vroč poletni dan v Triglavskem narodnem parku. Srečala sem jih veliko. Majhnih, srednjih in velikih. Vitkih in prekomerno hranjenih. Kratkodlakih in dolgodlakih. Na povodcih in spuščenih. Poskočnih in utrujenih. Pastirskih, lovskih, vlečnih, družabniških. Celo plejado najrazličnejših pasem psov.
V zadnjih letih so srečanja s psi na planinskih poteh postala nekaj običajnega. Meni so nadvse ljuba, saj z veseljem nagovorim vsakega štirinožca in ga tudi počehljam, če se lastnik in pes s tem strinjata. Niso pa vsi kosmatinci naklonjeni stiku s tujci niti vsi obiskovalci gora stiku z neznanimi psi. V gorskem svetu so poleg odnosov med planinci pri srečevanju in začasnem sobivanju postali pomembni tudi odnosi med planinci in psi.
Bontonu pri obiskovanju gora s psi bi veljalo nameniti kakšno besedo, a tokratni uvodnik je navdihnilo razmišljanje o skrbi za dobrobit živali, ki si je kdo ve kdaj v zgodovini prislužila laskavi naziv človekov najboljši prijatelj. Včasih se zdi, da si ljudje ne zaslužimo njihovega vdanega prijateljstva, ko z njimi ravnamo neprimerno. Verjamem, da ne iz brezbrižnosti ali malomarnosti, temveč iz nepremišljenosti, slabe ozaveščenosti ali nevednosti.
Dejstvo, da je pes žival, še ne pomeni, da je zanj naravno hoditi v gore. Vsak pes se mora - tako kot človek - gorskemu okolju privaditi, postopoma nabrati kondicijo in
izkušnje. Tako kot mi imajo tudi psi različen ustroj in zmogljivosti, ki jim jih narekuje njihova individualna fiziologija - nekaterim bolj ustrezajo nezahtevni pohodi ali sprehodi okoli doma, drugi so ultra tekači po zahtevnejšem terenu, vmes pa je še cela vrsta različnih dejavnosti in aktivnosti, ki jim morda bolj prijajo kot planinarjenje.
Pri odločanju, ali bo naš pes postal planinec, so pomembne tudi pasemske predispozicije. Ljudje smo pse, ki izvirajo iz najrazličnejših naravnih okolij - od arktičnega severa do vročih puščav - z načrtno vzrejo vzgojili za določene naloge, pri katerih so nam bili in so nam še v pomoč. Če pes ne zmore izživeti svoje narave, lahko razvije vedenjske motnje, ki so moteče za lastnika in okolico. Zato je treba poznati lastnosti pasme in psu omogočiti primerno življenjsko okolje in aktivnosti, da je v naši družbi zdrav in zadovoljen.
Pred odhodom na turo lahko veliko naredimo že s tem, da se vprašamo, ali pri hoji v gore res upoštevamo potrebe in zmožnosti psa, ki nas bo spremljal - in si na vprašanje tudi iskreno odgovorimo.
Informacij o lastnostih posameznih pasem dandanes res ni težko pridobiti. Na voljo so nam veterinarji, kinološka društva, številne spletne strani, tiskana literatura. Vsem, ki vas v gorah spremljajo psi, toplo priporočam, da preberete članek mojega stanovskega kolega Romana Burje, dr. vet. med., ki ga je napisal za temo meseca o psih v gorah v januarski številki Planinskega vestnika leta 2020.
Uvodnik v omenjeni številki naše revije sem zaokrožila z naslednjimi besedami: "Psi so naša vez z rajem," je nekoč dejal češki pisatelj Milan Kundera. Biti s psom v planinskem raju je torej paradiž na kvadrat, ki vam ga od srca privoščim v novem letu.
Po videnem v letošnjem poletju bi ga dopolnila s stavkom: Zavedajte se le, da paradiž za vas ni nujno tudi paradiž za vašega pasjega prijatelja.
Vroč poletni dan v Triglavskem narodnem parku. Srečala sem jih veliko. Majhnih, srednjih in velikih. Vitkih in prekomerno hranjenih. Kratkodlakih in dolgodlakih. Na povodcih in spuščenih. Poskočnih in utrujenih. Pastirskih, lovskih, vlečnih, družabniških. Celo plejado najrazličnejših pasem psov.
V zadnjih letih so srečanja s psi na planinskih poteh postala nekaj običajnega. Meni so nadvse ljuba, saj z veseljem nagovorim vsakega štirinožca in ga tudi počehljam, če se lastnik in pes s tem strinjata. Niso pa vsi kosmatinci naklonjeni stiku s tujci niti vsi obiskovalci gora stiku z neznanimi psi. V gorskem svetu so poleg odnosov med planinci pri srečevanju in začasnem sobivanju postali pomembni tudi odnosi med planinci in psi.
Bontonu pri obiskovanju gora s psi bi veljalo nameniti kakšno besedo, a tokratni uvodnik je navdihnilo razmišljanje o skrbi za dobrobit živali, ki si je kdo ve kdaj v zgodovini prislužila laskavi naziv človekov najboljši prijatelj. Včasih se zdi, da si ljudje ne zaslužimo njihovega vdanega prijateljstva, ko z njimi ravnamo neprimerno. Verjamem, da ne iz brezbrižnosti ali malomarnosti, temveč iz nepremišljenosti, slabe ozaveščenosti ali nevednosti.
Dejstvo, da je pes žival, še ne pomeni, da je zanj naravno hoditi v gore. Vsak pes se mora - tako kot človek - gorskemu okolju privaditi, postopoma nabrati kondicijo in
izkušnje. Tako kot mi imajo tudi psi različen ustroj in zmogljivosti, ki jim jih narekuje njihova individualna fiziologija - nekaterim bolj ustrezajo nezahtevni pohodi ali sprehodi okoli doma, drugi so ultra tekači po zahtevnejšem terenu, vmes pa je še cela vrsta različnih dejavnosti in aktivnosti, ki jim morda bolj prijajo kot planinarjenje.
Pri odločanju, ali bo naš pes postal planinec, so pomembne tudi pasemske predispozicije. Ljudje smo pse, ki izvirajo iz najrazličnejših naravnih okolij - od arktičnega severa do vročih puščav - z načrtno vzrejo vzgojili za določene naloge, pri katerih so nam bili in so nam še v pomoč. Če pes ne zmore izživeti svoje narave, lahko razvije vedenjske motnje, ki so moteče za lastnika in okolico. Zato je treba poznati lastnosti pasme in psu omogočiti primerno življenjsko okolje in aktivnosti, da je v naši družbi zdrav in zadovoljen.
Pred odhodom na turo lahko veliko naredimo že s tem, da se vprašamo, ali pri hoji v gore res upoštevamo potrebe in zmožnosti psa, ki nas bo spremljal - in si na vprašanje tudi iskreno odgovorimo.
Informacij o lastnostih posameznih pasem dandanes res ni težko pridobiti. Na voljo so nam veterinarji, kinološka društva, številne spletne strani, tiskana literatura. Vsem, ki vas v gorah spremljajo psi, toplo priporočam, da preberete članek mojega stanovskega kolega Romana Burje, dr. vet. med., ki ga je napisal za temo meseca o psih v gorah v januarski številki Planinskega vestnika leta 2020.
Uvodnik v omenjeni številki naše revije sem zaokrožila z naslednjimi besedami: "Psi so naša vez z rajem," je nekoč dejal češki pisatelj Milan Kundera. Biti s psom v planinskem raju je torej paradiž na kvadrat, ki vam ga od srca privoščim v novem letu.
Po videnem v letošnjem poletju bi ga dopolnila s stavkom: Zavedajte se le, da paradiž za vas ni nujno tudi paradiž za vašega pasjega prijatelja.
Mateja Pate