April 2026
Pustite nam delati
V uvodnikih se običajno lotevamo različnih tem s področja gora, včasih pa se ozremo tudi (v)nase, torej na področje publicistike, pisanja, uredniške politike. Tega nikoli ne sme biti preveč, saj je potem videti, kot da se preveč ukvarjamo sami s seboj. Tako je vam, spoštovanim bralkam in bralcem, ozadje dogajanja v zvezi z revijo bolj kot ne skrito, pokažemo ga le tu in tam. Tak je bil primer leta 2008 v enajsti številki, ko smo se vsi člani uredništva v skupinskem uvodniku uprli sklepu vodstva Planinske zveze, da izraz gorništvo znotraj organizacije ni več dovoljen. Malce bolj osebne uvodnike sem pisal še ob svojih obletnicah, ki jih do zdaj niti ni bilo malo, če bo po sreči, bom letošnjega julija izpolnil 25 let urednikovanja.
Naj mi bo tokrat spet dovoljen malce drugačen uvodnik, kajti točno na dan, ko bo izšla aprilska številka, bo izvoljen novi predsednik naše organizacije, ki je tudi izdajateljica revije. V moji uredniški karieri bo to že peti predsednik. Kolegi iz uredništva so mi ob moji zadnji okrogli obletnici podarili uokvirjeno sliko, na kateri je bil zgoraj moj portret, spodaj pa portreti vseh »mojih« predsednikov, zadnji okvirček pa je bil prazen, znotraj pa velik vprašaj, ob moji sliki pa zapis: Who's next? Takoj sem razumel poanto, predsedniki se menjajo, Habjan ostaja, in to me je seveda spravilo v smeh.
Dejstvo je, če zamenjaš glavo, se lahko spremeni marsikaj. Tudi če bodočega kandidata za predsednika poznaš, nikoli ne moreš zagotovo vedeti, kam se bo veter obrnil, ko bo človek na funkciji in ga bo oblil občutek moči. S predsedniki sem sicer večinoma kar dobro sodeloval, ne pa vedno in ne z vsakim. Dva sta me poskušala tudi zamenjati, vedno z mehkim pristopom. Nekaj se je dogajalo v ozadju, nekaj malega tudi v ospredju, a še vedno sem tu. Kot sem že večkrat napisal, sem jaz operativec, delavec, moj rezultat dela je viden vsak mesec. Mene sestankovanje ne zanima, čeprav je seveda včasih to nujno, še manj pa dolgovezne razprave, ki tečejo v nedogled, pri čemer je vrsta sodelujočih običajno takšnih, da bi radi bolj opozarjali nase, kot pa se resnično lotevali reševanja problemov. Zato sem šest let, ki sem jih na povabilo predsednika PD Ljubljana-Matica preživel kot član upravnega odbora, bolj trpel kot pa kaj drugega. Priznam, tudi na seje upravnega odbora Planinske zveze zelo nerad hodim, saj se mi zdi, da je veliko govorjenja v prazno in da je malo narejenega, a tako vsaj izvem, kaj se dogaja, vmes pa na notesniku tudi kaj naredim.
Pri svojem uredniškem delu kot zunanji sodelavec pričakujem podporo planinskih funkcionarjev in vodstva. Želim, da nam nudijo pogoje, da lahko delamo, nikakor ne, da nas pri tem ovirajo. V 25 letih pa je bilo tega tudi precej, zato je bilo urednikovanje pogosto stresno in oteženo. Skoraj 15 let uredništvo deluje znotraj odbora za založništvo in informiranje, ki je bolj kot ne neka formalna skupina ljudi, ki se s področjem založništva ukvarjajo bolj ljubiteljsko, kot pa da bi ga poznali kot stroko - vendar odločajo o vsem. Zame je to povsem nepotreben organ, ki si ga je izmislil popoln birokrat in prav v ničemer ne prispeva k boljšemu delu, prej obratno.
Če malce karikiram, je to tako, kot če bi mi rekli, vozil boš tale avto, ko se bom hotel usesti za volan, pa me bodo posedli na zadnjo klop, avto pa bo prevzel voznik začetnik, ki bo rekel: No, zdaj pa povej, kam naj gremo. Organizacija, ki jo imamo zdaj, je tipično prepletanje strokovnih del s političnimi. Tega pač ne moremo in ne smemo mešati. Kakšni so postopki pri reševanju padlega v steni, pač ne more povedati neki član upravnega odbora, ampak alpinistični inštruktor. In za nas velja enako.
V čem vidim glavno težavo v odnosu do izdajatelja? Z eno besedo - gre za zaupanje. Če izdajatelj zaupa uredniku in njegovi ekipi, potem odpade veliko težav. Verjamem, da sem nepredvidljiv, toliko se že poznam in zato tudi razumem ljudi, ki odločajo o meni, da me vedno znova preverjajo, pa vendar, a se nisem s svojo ekipo v 25 letih več kot dokazal?
Pogosto se spomnim nekega trenutka na večeru alpinistov veteranov v Kamniški Bistrici pred skoraj dvajsetimi leti, ko sem slučajno slišal pogovor dveh alpinističnih legend, Toneta Škarje in Bojana Pollaka - Bojča, ki sta tedanjemu predsedniku razlagala, kar bi rada od njega, Bojč pa je ob tem ponavljal: »Samo pustite nam delati ...«
No, sam se pridružujem temu apelu. Še na mnoga leta, Planinski vestnik!
V uvodnikih se običajno lotevamo različnih tem s področja gora, včasih pa se ozremo tudi (v)nase, torej na področje publicistike, pisanja, uredniške politike. Tega nikoli ne sme biti preveč, saj je potem videti, kot da se preveč ukvarjamo sami s seboj. Tako je vam, spoštovanim bralkam in bralcem, ozadje dogajanja v zvezi z revijo bolj kot ne skrito, pokažemo ga le tu in tam. Tak je bil primer leta 2008 v enajsti številki, ko smo se vsi člani uredništva v skupinskem uvodniku uprli sklepu vodstva Planinske zveze, da izraz gorništvo znotraj organizacije ni več dovoljen. Malce bolj osebne uvodnike sem pisal še ob svojih obletnicah, ki jih do zdaj niti ni bilo malo, če bo po sreči, bom letošnjega julija izpolnil 25 let urednikovanja.
Naj mi bo tokrat spet dovoljen malce drugačen uvodnik, kajti točno na dan, ko bo izšla aprilska številka, bo izvoljen novi predsednik naše organizacije, ki je tudi izdajateljica revije. V moji uredniški karieri bo to že peti predsednik. Kolegi iz uredništva so mi ob moji zadnji okrogli obletnici podarili uokvirjeno sliko, na kateri je bil zgoraj moj portret, spodaj pa portreti vseh »mojih« predsednikov, zadnji okvirček pa je bil prazen, znotraj pa velik vprašaj, ob moji sliki pa zapis: Who's next? Takoj sem razumel poanto, predsedniki se menjajo, Habjan ostaja, in to me je seveda spravilo v smeh.
Dejstvo je, če zamenjaš glavo, se lahko spremeni marsikaj. Tudi če bodočega kandidata za predsednika poznaš, nikoli ne moreš zagotovo vedeti, kam se bo veter obrnil, ko bo človek na funkciji in ga bo oblil občutek moči. S predsedniki sem sicer večinoma kar dobro sodeloval, ne pa vedno in ne z vsakim. Dva sta me poskušala tudi zamenjati, vedno z mehkim pristopom. Nekaj se je dogajalo v ozadju, nekaj malega tudi v ospredju, a še vedno sem tu. Kot sem že večkrat napisal, sem jaz operativec, delavec, moj rezultat dela je viden vsak mesec. Mene sestankovanje ne zanima, čeprav je seveda včasih to nujno, še manj pa dolgovezne razprave, ki tečejo v nedogled, pri čemer je vrsta sodelujočih običajno takšnih, da bi radi bolj opozarjali nase, kot pa se resnično lotevali reševanja problemov. Zato sem šest let, ki sem jih na povabilo predsednika PD Ljubljana-Matica preživel kot član upravnega odbora, bolj trpel kot pa kaj drugega. Priznam, tudi na seje upravnega odbora Planinske zveze zelo nerad hodim, saj se mi zdi, da je veliko govorjenja v prazno in da je malo narejenega, a tako vsaj izvem, kaj se dogaja, vmes pa na notesniku tudi kaj naredim.
Pri svojem uredniškem delu kot zunanji sodelavec pričakujem podporo planinskih funkcionarjev in vodstva. Želim, da nam nudijo pogoje, da lahko delamo, nikakor ne, da nas pri tem ovirajo. V 25 letih pa je bilo tega tudi precej, zato je bilo urednikovanje pogosto stresno in oteženo. Skoraj 15 let uredništvo deluje znotraj odbora za založništvo in informiranje, ki je bolj kot ne neka formalna skupina ljudi, ki se s področjem založništva ukvarjajo bolj ljubiteljsko, kot pa da bi ga poznali kot stroko - vendar odločajo o vsem. Zame je to povsem nepotreben organ, ki si ga je izmislil popoln birokrat in prav v ničemer ne prispeva k boljšemu delu, prej obratno.
Če malce karikiram, je to tako, kot če bi mi rekli, vozil boš tale avto, ko se bom hotel usesti za volan, pa me bodo posedli na zadnjo klop, avto pa bo prevzel voznik začetnik, ki bo rekel: No, zdaj pa povej, kam naj gremo. Organizacija, ki jo imamo zdaj, je tipično prepletanje strokovnih del s političnimi. Tega pač ne moremo in ne smemo mešati. Kakšni so postopki pri reševanju padlega v steni, pač ne more povedati neki član upravnega odbora, ampak alpinistični inštruktor. In za nas velja enako.
V čem vidim glavno težavo v odnosu do izdajatelja? Z eno besedo - gre za zaupanje. Če izdajatelj zaupa uredniku in njegovi ekipi, potem odpade veliko težav. Verjamem, da sem nepredvidljiv, toliko se že poznam in zato tudi razumem ljudi, ki odločajo o meni, da me vedno znova preverjajo, pa vendar, a se nisem s svojo ekipo v 25 letih več kot dokazal?
Pogosto se spomnim nekega trenutka na večeru alpinistov veteranov v Kamniški Bistrici pred skoraj dvajsetimi leti, ko sem slučajno slišal pogovor dveh alpinističnih legend, Toneta Škarje in Bojana Pollaka - Bojča, ki sta tedanjemu predsedniku razlagala, kar bi rada od njega, Bojč pa je ob tem ponavljal: »Samo pustite nam delati ...«
No, sam se pridružujem temu apelu. Še na mnoga leta, Planinski vestnik!
Vladimir Habjan