INTERVJU: Tomaž Banovec - Način doživljanja gora je danes drugačen

Takrat so se končali časi romantike in začela se je doba realizma. Pa vendar tistih časov ne moremo primerjati z današnjimi. Čeprav je vsebina podobna, stvari v času in prostoru niso popolnoma primerljive, je povedal sogovornik.
Banovec še vedno spremlja dogajanje na PZS, vendar pretežno preko posrednih virov, nekaj pa tudi s prijatelji: »Imamo neke vrste posebno obliko sestajanja in komunikacije, bojimo se 'zapiranja' gora in kršenja ustavne norme o svobodnem gibanju po odprti pokrajini, gozdovih in dostopnosti rek in obrežij. In zavzemamo se tudi za hojo - najbolj naravno, najlepšo in najcenejšo ter najbolj socialno obliko rekreacije,« je povedal.

Kaj vam pomeni biti član PZS?
Vseživljenjsko prepričanje in nek način zasvojenosti ter priznanje množici prostovoljcev od članov upravnih odborov do vodij odsekov in predvsem gospodarjev ter markacistov. Povezani v zvezo opravljajo ogromno infrastrukturno delo tudi za druge dejavnosti in za socialno povezanost preko gora, ki jih razumem tudi kot medij.

Ali bi lahko primerjali čase svojega vodenja PZS z današnjimi? Je to sploh primerljivo?
Stvari niso popolnoma primerljive v času in prostoru, vsebine pa so podobne. Imeli smo jugoslovanske, seveda bolj revne čase in zaprte državne meje. Te smo odpirali že takrat na slovenski način, danes so odprte in še več bo odprtega. Spremenil se je način življenja, sedaj imamo avtomobile, način doživljanja gora je drugačen in pričakovanja ljudi tudi. Celo država več ne ve, kaj ljudje pričakujejo od nje. Tudi če izdelamo kako primerjavo, se okrog ukrepov na njeni osnovi ne razumemo.

Ob prevzemu funkcije predsednika PZS ste dejali, da so se končali časi romantike in vstopate v čase realizma. Po čem se najbolj spominjate svojega predsedovanja? Kaj štejete za največje dosežke?
Čas realizma je bil čas potrebnih strukturnih sprememb. Članstvo je bilo številčno veliko, gore smo nenormalno onesnaževali. Imeli smo množičnost pohodov, velike zahteve ter pričakovanja mladih (alpinisti) ter neurejene zadeve v zvezi z izgradnjo Triglavskega doma na Kredarici. Soočili smo se s problemi domov, ki so bili naenkrat preveliki in vseeno potrebni prenove. V do tedaj "naše" gore so vdirali žičničarstvo in dokaj neurejene poselitve. Imeli smo tudi konceptualne težave, primer triglavske žičnice. 

Znano, je da ste predlagali hčerinsko družbo za publicistično dejavnost PZS. V čem vidite prednosti take organiziranosti?
Ta predlog sem dal kot tedanji načelnik Planinske založbe. S prehodom na tržni način gospodarjenja so okrog nas ustanavljali razne nove založbe, ki so kot zasebne dobivale kredite, mi pa jih nismo mogli. Imeli smo odličen položaj na trgu planskih vodnikov in kart. Novi založniki so nam pobirali veliko idej in del trga, ki smo ga gradili dolga leta. Tudi prve moderne karte Julijcev smo narediti na PZS in Inštitutu za geodezijo in fotogrametrijo. Cilj je bil pokrivati vso gorsko pokrajino in posredno tudi stroške Planinskega vestnika. Še pred mojim predsednikovanjem smo naredili prvi planski stenski koledar, ki je ekonomsko zelo uspel. Seveda so naši alpinisti takoj naredili svojega in zase, sedaj jih delajo skoraj vsi. Na nekem sestanku v Kranju so me obsodili, da nameravam skoraj okrasti PZS. Pa sem sam odnehal. Vseeno so nekateri to naredili. Avto-moto zveza Slovenije ima kar dobro podjetje s koncesijo, Zveza društev upokojencev Slovenije, kjer sedaj tudi delujem, ima svoj hotel. 


Tovorniki na Kredarici, 8. april 1952

V vašem času je bilo že vidno zmanjševanje onesnaževanja gora. Čemu to pripisujete? Je bila vloga PZS pri tem bistvena?
V PV so objavili moj članek o pohodu na Triglav. Štel sem celo cigaretne ogorke, vrečke in drugo. Stanje je bilo zelo slabo. Članek je imel dober odziv. Zadeve so se hitro popravljale. Še vedno štejem smeti in odpadke na poteh in jih je zanemarljivo malo, celo na gorah z množičnim obiskom. Potrebovali pa smo čas in vzgojo.

V SPD/PZS je bilo pogosto čutiti nestrpnost med planinci in alpinisti. Kje vidite možnosti njihovega sobivanja in sodelovanja?
V predvojnem času se je zaradi konservativnosti SPD ustanovil TK Skala. Takoj po drugi vojni je bil alpinizem dvignjen zelo visoko, planinstvo je bilo šport za množice, alpinizem pa njegov vrhunski del. Tudi prednosti so bile (dodatna prehranska karta), to se je podaljšalo še v leta, ko so se razvili drugi športi. Tedaj so članki, filmi, diapozitivi ter dobre gorske in alpinistične "predavane zgodbe" vlekli. Televizije še ni bilo. Po tem pa so prišli medijem prijaznejši športi in veliko več jih je bilo. Pričakovanja vrhunskih športnikov v vsakem športu so praviloma večja od možnosti organizacije. Saj to vidimo pri nas, v naši bližini in ne samo tu. Še vedno ni končan spor o delitvi denarja v hokejskih ligah v ZDA.

Možnosti nesporazumov, napačnih pričakovanj in nujnega sobivanja se bodo vedno znova ponavljale. Mešanje naših, javnih in zasebnih virov pa že dolgo poteka. Bil sem večkrat tudi razočaran in blago okaran. Meceni in donatorji so mi kot predsedniku osebno očitali tudi kako posamično nehvaležnost. Nekaj slabih predsedniških izkušenj z odpravami in delovanjem v tujini torej imam. Vsega pa ne povem. Veliko organizacijske energije smo porabili za materialno podporo takih aktivnosti, vse se je samo po sebi razumelo, včasih smo bili na robu prekrška ali kar v njem.

Nepalska šola je bila tudi tak nesporazum. Razdevšek, sekretar tedanjega ZAMTES-a, me je, potem ko sta bila šola in tečaj za bodoče nepalske gorske vodnike končana, rekel: »Saj bodo Nepalci prevzeli osnovno šolanje, za to je bila šola zgrajena in prvi tečaji temu namenjeni.« Nisem znal odgovoriti. Kot vidim, jim še vedno pomagamo. Kje je njihova strokovna samostojnost in suverenost, marsikaj dogovorjenega se uresniči drugače.

Bili ste eden od pobudnikov družinskega udejstvovanja v gorah. Kako ste zadovoljni z razvojem tega danes?
Začelo se je preprosto. Mislim, da je pobudo dalo in uresničilo PD Postojna z zborom stotih družin na Nanosu. Bilo nas je veliko več, napolnili smo ves travnik pred Vojkovim domom. V dokaj razseljeni Sloveniji je danes okrog 400.000 prebivalcev, ki so vsak teden ali dvakrat na teden v gorah in naravi. Če so razseljeni in bratje, sestre in starši živijo na raznih koncih in če so planinci, je bolje kot prirediti družinsko veselico pripraviti skupinska srečanja v naravi, narediti planinski pohod in se srečati kje na prostem.
...

V nadaljevanju intervjuja še:
- V čem vidite smiselnost množičnosti v PZS?
- Kaj menite, kolikšen pečat da nekemu obdobju posameznik kot predsednik? Se z vsako menjavo vodstva menjajo tudi prednostne naloge organizacije?
- Iz PZS sta se izločili GRZS in Zveza GV. Kakšno je vaše mnenje o tem? Ali obstaja bojazen, da bi se kdaj izločila še kakšna druga dejavnost, ki je zdaj v sklopu PZS?
- Prostovoljstvo je temelj delovanja PZS. Kje se po vašem mnenju to neha in je potreben profesionalni pristop?
- Kje vidite PZS v prihodnosti?

Vladimir Habjan
Foto arhiv Tomaža Banovca

Več: Celotni pogovor si boste lahko prebrali v februarski številki Planinskega vestnika 2013.