sreda, 18. april 2018, ob 10. uriPZS
Nova streha nad glavo
Slovensko planinsko društvo (SPD) v času svojih začetkov ni imelo lastnih prostorov. Ker je bilo članstvo majhno, jih niti ni potrebovalo. Odborniki so po potrebi sestankovali v kakšni gostilni, za občne zbore pa najeli klubski prostor, v katerem od ljubljanskih hotelov.
Šele zadnje leto pred prvo svetovno vojno, ko je društvo štelo nekaj nad 3000 članov, se je osrednji odbor SPD odločil odpreti informacijsko pisarno v ljubljanskem Narodnem domu (danes se v tej stavbi na Cankarjevi cesti nahaja Narodna galerija Slovenije). Pisarna je bila odprta med kopno planinsko sezono, trikrat na teden, planinci so lahko v njej plačali članarino, kupili obstoječo planinsko literaturo in dobili tudi informacije oziroma nasvete o planinskih poteh. Zelo zanimiva je bila možnost »izdelave potnih načrtov po naših planinah«, ki jih je znal sestaviti dežurni odbornik. Tako je tedaj sporočal Planinski vestnik.
Po končani vojni in nekaj letnem premoru, je SPD ponovno začela z delom. Predvojna številčnost članstva se je vrnila v letu 1923, leto kasneje se je to že podvojilo. SPD je ponovno odprlo pisarno, ki je bila planincem na voljo vsak delavnik, lokacija je bila na Poljanski cesti 12 (blizu poljanske gimnazije), vendar prostori kot kaže niso ustrezali. Že čez pol leta, se je SPD preselila v poslopje Jadransko-podunavske banke, ki je bila lastnica stavbe na mestu, kjer se sedaj nahaja Nama. Torej prav v stavbo, kjer je bila SPD trideset let pred tem ustanovljena, le da je bil v času ustanovitve v njej še ljubljanski hotel Malič. Na tej lokaciji je SPD dočakala drugo svetovno voljno, po njej pa je planinska organizacija s tem imenom nehala obstajati.
Po vojni se je planinstvo postavljalo na noge. Novo Planinsko društvo Slovenije (PDS) je imelo prvo sejo glavnega odbora v Trgovski zbornici na Erjavčevi 11. Vključeno je bilo v Fizkulturno zvezo, kjer sta planinstvo in alpinizem predstavljala le segment med raznimi telesnokulturnimi dejavnostmi, zato je intenzivno iskalo lastne prostore. Dobilo jih je konec leta 1946 na Taboru v Ljubljani, kamor se je nastanil sedež Fizkulturne zveze. Žal pa je bila na voljo zgolj ena soba.
Skokovita rast članstva je zahtevala več prostora in na plenumu, decembra 1950 je bilo odločeno, da mora tedaj že Planinska zveza Slovenije, za normalno delo dobiti v Ljubljani svoj planinski dom. Seveda je bilo to enostavno odločiti in zapisati, za gradnjo pa so potrebna poleg volje predvsem sredstva, ki jih ni bilo. Do selitve je vseeno prišlo. PZS je odšla v eno večjih barak, ki so stale na Likozarjevi ulici. Tam je stalo več tipskih, med seboj tudi povezanih barak, ki so predstavljale nekakšen provizorij, torej začasno prostorsko rešitev. Ker je v njih dobilo svoje prostore več različnih uradov, so se sproti spreminjale hišne številke, zato se v dokumentih pojavljajo štirje različni naslovi PZS: Likozarjeva, II. provizorij, Likozarjeva, IV. provizorij, Likozarjeva 12 in ob požaru Likozarjeva 9.
Do vselitve je prišlo verjetno februarja 1950, ko se je naslov PZS na Likozarjevi pojavil tudi v kolofonu Planinskega vestnika. Prostora je bilo precej, zato je imela PZS tam tudi svoje skladišče, arhiv in prostor v katerem je posloval Planinski vestnik. Alpinistični veteran France Zupan se spomni, da so imeli seje odbora za planinstvo in alpinizem v baraki na Likozarjevi že kmalu po vojni, kajti mala soba na Taboru, je bila za seje popolnoma neprimerna.
Ker je bila provizorična baraka mišljena kot začasna rešitev, je bil decembra 1955 izdan javni poziv k zbiranju sredstev za dom slovenskih planincev. Da bi bil bolj otipljiv, so mu dali tudi ime, dom Zlatorog. Začeli so pripravljati načrte, določena je bila lokacija v ožji bližini ljubljanske železniške postaje. Zanimivo je, da so se planinci gradnje doma v tistem času skušali lotiti združeni z lovci in ribiči. Stavba je bila zamišljena kot velika zgradba, v kateri bi bile poleg organizacijskih in klubskih prostorov ter velike predavalnice, še trgovine s planinsko, lovsko in ribiško opremo, muzej, restavracija in prenočišča za člane, ki bi prišli na sestanek ali srečanje v Ljubljano od daleč. Po tedanjem poročanju naj bi prišlo celo do nekakšnega zdravega tekmovanja med deležniki. V začetni zagnanosti, so se najbolj izkazali lovci, ki so poleg obveznega denarnega prispevka za vsakega člana, preko svojih lovskih družin pridobili še 140 m³ gradbenega lesa in od LD Trbovlje cel vagon cementa.
Poziv planincem, naj ne zaostajajo za lovci, je bil skoraj roteč. »Naj ne bo planinca, ki ne bi tudi osebno vsaj skromno prispeval. Zlatorog bo tudi njegov dom!« Poziv je kot uvodni članek v Vestniku objavil urednik Tine Orel, podpisana pa je bila kar Planinska zveza Slovenije. Pisanje je v bistvu odlično ogledalo tedanjega razmišljanja in »udarniškega« načina širjenja planinstva med množice, ki je bil v danem trenutku dokazano uspešen. Ni pa bila tako uspešna ideja o gradnji v »španoviji« - morda so bile prevelike tudi razlike v deležih, ki naj bi jih kdo prispeval. Planinci so imeli zbranih petkrat več sredstev kot ribiči, po drugi strani pa vsaj petkrat manj kot lovci. Realneje je bilo misliti, kako bo vsak reševal svoj »stanovanjski problem.« Tako je objave k zbiranju sredstev za dom Zlatorog, Planinski vestnik na svojih straneh redno objavljal še naslednjih dvanajst let. Med tem, pa je PZS skorajda ostala na cesti kot brezdomec. Prišlo je do nesrečnega požara, ki je uničil prostore, arhiv in skladišče (opis dogodka, je podan v posebnem prispevku).
Planinci kot planinci v trenutkih preizkušenj, so se takoj po katastrofi organizirali in s podvojenimi močmi nadaljevali delo v prostorih svoje knjižnice, v eni od bližnjih barak, na Likozarjevi 3, torej v enakem, potencialno požarno ogroženem objektu. Gradnja doma Zlatorog, je postala v tistem trenutku le iluzija ...
Februarja 1961 se je PZS iz barake selila na donedavno lokacijo na Dvoržakovi 9, najprej le delno, od 19. 11. 1966 pa je simpatična vila v bližini najnovejšega ljubljanskega hotela Intercontinental, postala Dom slovenskih planincev Zlatorog. Uradno ime se sicer nikoli ni dobro prijelo, večina je sedež naše planinske organizacije poznala preprosto kot »PZS« in v njej je naša planinska zveza ostala vse do januarja 2018.
Po več kot pol stoletja, je napočil čas za selitev v prostore, ki so bolj naklonjeni današnjim časom in realnemu stanju. Vilo bi bilo po tolikšnem času treba temeljito prenoviti, to pa bi zahtevalo veliko denarja. Neustrezna je bila tudi velikost parcele, ki ne omogoča povečanja števila parkirnih prostorov. Časi, ko so delegati in člani raznih komisij prihajali v Ljubljano z vlaki in avtobusi, so realno gledano zgodovina in treba je bilo storiti korak naprej.
Novi prostori se nahajajo v drugem nadstropju večje poslovne stavbe Ob železnici 30a v ljubljanskih Mostah, nasproti BTC. Prostori so moderni, vsi se nahajajo na istem nivoju, stavba je dokaj blizu obvoznice in ima na voljo precej več parkirnih prostorov kot jih je bilo v centru Ljubljane. Tudi planinstvo iz leta 1966 z današnjimi časi nima več dosti skupnega, zato lahko mirno rečemo, da je bil čas za selitev.
Na mestu, med Parmovo in Dunajsko cesto, je v povojnem času stal kompleks velikih barak - provizorijev, v katerih so bili nameščeni razni uradi in industrijska skladišča. Lesene stavbe so bile velike, pritlične, s pozidanimi in izoliranimi stenami, a v osnovi še vedno le barake, občutljive za požar. Večino so z leti podrli in parcele na novo pozidali, nekaj manjših pa je ostalo vse do danes.
Do požara je prišlo 18. aprila 1958 v zgodnjih jutranjih urah. O razlogih in posledicah sem našel podatke v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, kjer hranijo intervencijska poročila ljubljanske gasilske brigade. V primeru Likozarjeve je šlo za pomembnejši objekt, zato je bil gasilskemu poročilu priložen tudi obsežen komisijski zapisnik, ki so ga sestavili kriminalisti.
Iz dokumentacije izvemo, v kakšnem objektu je bil nameščen tedanji sedež PZS in s kom vse si ga je ta delila. Baraka je bila dolga kar 75 m in široka dobrih 10 m. Planinska zveza je bila tedaj del Fizkulturne zveze, v katero so bile vključene razne podzveze. V provizoriju so se poleg planincev nahajale še nogometna, košarkarska, odbojkarska, atletska, kegljaška, namiznoteniška in smučarska zveza, pa združenje športnih podjetij Jugoslavije, uredništvo revije Polet in projektivni biro športne zveze. Nekatere od športnih zvez so imele v baraki tudi svoja skladišča.
Ko je prišlo do požara, sta bili v objektu le dve osebi. Nočni vratar, ki je skrbel za varnost v urah izven delovnega časa in snažilka, ki je prišla okoli četrte zjutraj, da bi do sedmih počistila prostore. Tistega dne se je namenila namazati parket s pasto za loščenje, ki jo je po potrebi redčila z bencinom, shranjenim v 20-litrski kanti. Verjetno tega ni počela prvič, toda tokrat je bilo drugače. Nočnemu čuvaju je bilo hladno, zato je bila v vratarski loži zakurjena peč, neprevidna snažilka pa se je v toplem prostoru spravila pretakati bencin. Prišlo je do vžiga hlapov in plamen je preskočil v kanto z bencinom. Nočni čuvaj je bil v bližini, vendar je bil, kot stoji v zapisniku, zaradi starosti nepriseben in se ni spomnil, niti znal uporabiti katerega od ročnih gasilnih aparatov na hodniku. Šlo je za upokojenca starega 73 let, seveda pa je vprašanje, koliko bi bil lahko uspešen pri gašenju v danih okoliščinah.
Poklicna gasilska četa Ljubljana, je imela leta 1958 sedež na Krekovem trgu 2 pri glavni tržnici. Alarmirana je bila ob 4.35, ko je po telefonu poklical občan iz soseske. Minuto kasneje so v akcijo krenile tri avto-cisterne in bile na mestu požara v treh minutah, ob 4.39. Ogenj je v trenutku prihoda že zajemal srednji del barake v dolžini petnajstih metrov. Poklicnim gasilcem so se kmalu pridružile še enote prostovoljcev iz PGD Spodnja Šiška, Dravlje, Bežigrad, Železničar in industrijske gasilske enote Globus. Požar je bil tako močan, da so morali srednji del objekta prepustiti ognju, ki ga je zelo hitro upepeljeval, s curki so ogenj zgolj omejevali, da se je nehal širiti navzven in hladili sosednje barake, ki so bile oddaljene manj kot 15 metrov.
V kratkem času je bilo vsega konec in komisija je v zapisnik napisala, da je do tal pogorelo 35 dolžinskih metrov barake v srednjem delu, precej škode pa je nastalo tudi na obeh koncih, ki nista pogorela, a sta bila zalita z vodo od gašenja.
Poleg škode na inventarju, so bila uničena skladišča materiala raznih društev, največjega je imela ravno PZS. V skladišču je bilo marsikaj, vsebina nam razkriva tudi delovanje tedanje planinske organizacije in alpinističnih odsekov ter razpolaganja s skupno opremo. Zgoreli so šotori, odeje, vetrovke, spalne vreče, vponke in klini, še posebno huda je bila izguba več deset svitkov uvoženih najlonskih plezalnih vrvi (pri nas se jih tedaj ni dobilo), za katere je PZS plačala lepe denarje. Zgorel je tudi medicinski material, projektorji, nekaj radijskih postaj, barve za markaciste, oprema za GRS, konzervirana hrana ter skoraj vse vse knjižne edicije.
Delno je zgorela soba, v kateri je posloval Planinski vestnik. Bilo je srečno naključje, da so na pogorišču našli ožgan seznam naročnikov revije in tudi s pomočjo povečevalnega stekla uspeli rekonstruirati 5400 od 5700 naslovov. V nasprotnem naslednja številka sploh ne bi mogla iziti, kajti ob tedanjih možnostih bi trajalo izredno dolgo, preden bi ponovno sestavili bazo naročnikov.
Zanimive spomine na nesrečni dogodek ima planinski kronist Franci Savenc, ki je povedal, kako je v naslednjih dneh kot mlad alpinist skupaj z drugimi pomagal brskati po pogorišču, v katerem so iskali kovinske vponke in kline. Alpinistična oprema je bila zelo dragocena in komisija za alpinizem jo je po potrebi razdeljevala alpinističnim odsekom. Seveda klini po požaru niso imeli več potrebnih lastnosti, in alpinistični odseki so jih prejeli skupaj z opozorilom, naj jim služijo le za enkratno uporabo. Zanimivo bi bilo vedeti, če je obstajal kakšen alpinist, ki je to navodilo tudi upošteval.
Kako je potekalo brskanje po pogorišču na Likozarjevi, nam lepo prikažejo fotografije iz zapuščine reporterja Miloša Švabića, ki je prizorišče poslikal za časopis Delo (takrat se je imenovalo še Slovenski poročevalec). Iz pogorišča so reševali tudi ostanke zalog plezalnega vodnika V naših stenah (bil je težko pričakovan, saj je od izdaje predhodnega plezalnega vodnika minilo že 22 let op.a.).
Usoda vodnika, se je kar srečno končala, saj je ostalo precej izvodov celih. Žal pa je bil v požaru popolnoma uničen ves stari planinski arhiv, ki je segal še v čas nastanka SPD, kar je zgodovinsko gledano, naredilo planinski organizaciji neprecenljivo škodo.
Viri:
- Digitalni arhiv Planinskega vestnika
- Franci Ekar. Dom slovenskih planincev v Ljubljani. www.gore-ljudje.net
- Palača Jadransko-podunavske banke prodana, Jutro, št. 137, 31.7.1934
Dušan Škodič
Fotografije: arhiv Planinskega vestnika in fototeka MNZS (foto: Milan Švabić)
