Planinska noč knjige: Ko med platnicami zadiši po gorah

V Planinsko noč knjige, ki je potekala pod krovom vseslovenske Noči knjige, je v fotografiji in besedi popeljal vsestranski raziskovalec nekoristnega, a zato toliko bolj pristnega sveta Jože Drab, avtor vodnika Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca, čisto sveže izdanega, na predstavitvi skorajda še toplega iz tiskarne. Vodnik se osredotoča na severozahodni del Vzhodnih Julijskih Alp z opisi nekaterih najbolj znanih slovenskih vrhov, pa tudi nekaterih najbolj cenjenih kotičkov za iskalce gorske samote. Glavna junaka sta seveda najvišja, Mangart in Jalovec, družbo pa jima delajo razgledne Mojstrovke, grebeni Bavškega Grintavca in skalnate Ponce, v zaraščeno divjino pozabljeni Predelski Vršiči, remšendolske gore in skupina Ciprnika, samotni Pelci, Pihavci in skrivnostne strmine Loške stene.

Jože Drab s sveže izdanim vodnikom Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca (foto Manca Čujež)

Drabu pri snovanju enega iz serije naslednikov težko pričakovane prenovitve legendarnih Julijskih Alp Tineta Miheliča ni bilo težko stopiti v čevlje legendarnega pisca in gorohodca. Poudaril je, da je bil zelo zadovoljen pri odkrivanju novega sveta in utiranju stez skozi borovce, ki so zarasli številne poti od Miheličevih dni do danes. Zato so pogosto prišli prav tako zemljevid, opis poti in GPS kot tudi cepin in plezalna vrv. Popolnoma prenovljen vodnik planinca današnjega časa vznemirja z novimi in dopolnjenimi opisi, ilustrativnimi fotografijami z vrisano potjo in označenimi vrhovi ter z GPS-koordinatami pomembnih točk, s svojim obširnim naborom tur pa nagovarja tako planinske začetnike kot izkušene stezosledce in ljubitelje brezpotij – vse željne čudovitih razgledov z vrhov Vzhodnih Julijcev.

Knjižno štafeto je prevzel priznan planinski publicist Gorazd Gorišek, ki je svoje slikovito vodniško pisanje in fotografijo ujel med platnice knjižnega prvenca Razširjena slovenska planinska pot, pravo izbiro za vse, ki želijo prekrižariti Slovenijo na enega najzanimivejših načinov – peš. Vodnik obsega 44 ciljev po vsej Sloveniji – od najresnejših vrhov v visokogorju preko vrste gozdnatih hribov do blagih severovzhodnih gričev, njegova dodana vrednost pa so zgoščeni, natančni in sistematični opisi, kratka predstavitev ostalih pristopov na isti cilj in bogata grafična oprema. Zmagovita kombinacija, bi lahko rekli, saj je bil na slovenskem knjižnem sejmu novembra 2014 izbran za najlepšo slovensko poljudno knjigo, kar je pomembno zunanje priznanje novi celostni grafični podobi izdaj Planinske založbe PZS, kot je poudarila tehnična urednica Mojca Stritar Kučuk.

Biseri gora z Gorazdom Goriškom in Razširjeno slovensko planinsko potjo (foto Manca Čujež)

Gorišek je z občinstvom podelil prigode iz časov nastajanja planinskega vodnika, ki je lahko dobra iztočnica za pohajanje v gore z otroki, kot je povedal, saj je tudi sam večino ciljev Razširjene slovenske planinske poti prečesal z družino in tako že poznane vrhove doživel v povsem drugačni luči kot nekdaj, ko je pogosteje ubiral zahtevnejše poti, tako doma kot onkraj meja, v kopnih in zimskih razmerah. Že zgodaj je prisluhnil klicu gora, kar ob imenu Gorazd Gorišek nikakor ne preseneti, zato raziskovalca planinskega imenoslovja biseri gora nenehno vzdolž Zale vlečejo v Julijce – posvečene duše (beri: prisotni na dogodku) bodo razumele besedno igro …

Knjižno ponočevanje se je nadaljevalo v družbi Planinskega vestnika, s 120 leti staroste med slovenskimi revijami, katere mladostni žar in modrost desetletij so v pogovoru z Manco Čujež podelili odgovorni urednik Vladimir Habjan, prva dama Planinskega vestnika Irena Mušič Habjan, tehnični urednik Emil Pevec in član uredniškega odbora Dušan Škodič, ki še posebej zanesenjaško brska po zgodovini. Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 je zbrala več kot 1300 številk in več kot štiri metre v višino ter pod vodstvom le osmih različnih urednikov uspešno krmarila skozi korenite družbene in politične spremembe. V iskrivem pogovoru so se člani uredniškega odbora razgovorili o vlogi in poslanstvu osrednje slovenske planinske revije, o svojem prvem stiku s Planinskim vestnikom ter mesečnikovimi koraki naprej (slogan, sredica revije, tema meseca, posodobljen videz in večji format …), na katere so upravičeno ponosni, bralci pa so jih sprejeli za svoje.

Vladimir Habjan, Irena Mušič Habjan, Dušan Škodič, Manca Čujež in Emil Pevec v družbi Planinskega vestnika (foto Hedvika Petkovšek)

Poslušalci so imeli priložnost doživeti uglašen ustroj goram zapisanega uredniškega odbora, v katerem letos prvič v zgodovini revije prevladujejo ženske in ki svoje delo opravlja resno in profesionalno, četudi iz drugih strokovnih voda, a jih je Planinski vestnik novinarsko prekalil. Spoznali so pomembno delo tehničnega urednika in dragoceno digitalizacijo, ki omogoča dostop do Vestnikovega arhiva le z nekaj kliki, posvetili v manj poznana poglavja planinske zgodovine ter se nasmejali ob odlomkih iz starih številk revije, obujanju spominov in živahni izmenjavi mnenj. Tudi žlahtno je zadišalo, kajti Planinski vestnik »ni kuharska knjiga, ampak revija, za katero se iz meseca v mesec trudimo, da iz nje zadiši po gorah, takoj ko jo odpreš«, kot je srž neutrudnih ustvarjalcev najstarejše še izhajajoče slovenske revije ubesedil Škodič.

Dišalo je tudi v Planinski založbi PZS, ki je na vseslovenski knjižni praznik obiskovalce pričakala odprtih vrat vse do pol enajstih zvečer ter jih razveselila z vrsto mamljivih ugodnosti. Kot ob koncu dneva, preživetega v gorah, je bilo tudi ob koncu Planinske noči knjige, preživete v dolini, iz marsikaterih ust slišati: »Lepo je bilo!«

Manca Čujež

------------------------
Povezane novice:
Brez Planinskega vestnika ne bi bilo planinstva, kot je - zavednega, samozavestnega in dobrovoljnega
Razširjena slovenska planinska pot najlepša slovenska knjiga
Planinski vestnik, mladosten 120-letnik
Planinski vestnik - 120 let z nami na planinskih poteh
Planinska založba PZS na slovenskih in himalajskih vrhovih