Junij 2009

V juniju mineva 150 let od rojstva očeta planinske markacije Alojza Knafelca. V Planinskem vestniku smo posvetili temo meseca Knafelčevi markaciji s članki o Alojzu Knafelcu, o problematiki vzdrževanja in preobremenjenosti planinskih poti, o uporabi markacije in markiranju nekoliko drugače.
Predstavljamo vam zgodovino in delo Slovenskega planinskega društva Gorica, obiskali smo skupščino PZS, skupaj se bomo lahko odpravili z Lokvarskega griča k sv. Ivanu v Šebreljah in se v snegu po Slovenski smeri povzpeli preko Stene. Na turo vas vabimo po SV razu na Kepo in na Maglić v Bosno in Hercegovino. V rubriki Varstvo narave vas naprošamo za podatke o morebitnem videnju dveh hroščev, rogača in alpskega kozlička. Tokrat vam ponujamo nekaj nasvetov glede nakupa čelade in jih  nekaj tudi predstavljamo. V isti rubriki se nahaja tudi članek o pravilnem varovanju z metulji.
V tokratni številki vam sporočamo, da ukinjamo Našo smer, vendar ste še vedno vabljeni, da kakšno še tudi napišete. Pogovarjali smo se s škotskim plezalcem Davom Macleodom in z mladinsko reprezentanco v športnem plezanju plezali na Sardiniji.
Preberete lahko stalne rubrike, kot so Novice iz vertikale, Športnoplezalne novice, Novice iz tujine, Literatura, Iz dejavnosti PZS ter društvene Novice in obvestila.
V prilogi tokratnemu Vestniku si lahko preberete analizo nesreč in reševalnega dela GRZS v letu 2008.

Spodnji uvodnik namenjamo markacistom in se jim za trdo delo tudi zahvaljujemo.

Želimo vam veliko užitkov pri branju nove izdaje Planinskega vestnika!

Kazalo

TEMA MESECA 4
150 let od rojstva Alojza Knafelca. Izidor Furjan
Del problematike vzdrževanja planinskih poti. Tone Tomše
Souporaba gorskega prostora. Tone Tomše
Priročnik za markaciste v rokah (zainteresirane) nestrokovnjakinje. Mojca Luštrek
Vajenec. Dušan Škodič

PLANINSTVO 22
»Klicarji glasni smo gora ...«. Slovensko planinsko društvo Gorica. Žarko Rovšček
Po 30 letih k Everestu. Tone Škarja
Poudarek na projektih Alpske konvencije. Irena Mušič, Vladimir Habjan
Orientacijsko mravljišče na Pohorju. Manca Čujež
Z Lokvarskega griča k sv. Ivanu v Šebreljah. Rafael Terpin
Praznična Slovenska. Brane Pahor
Zimska Ojstrica. Stane Škrjanec
Vprašanje smisla. Mojca Stritar

NA TURO 53
Najlepši dostop na vrh. SV greben Kepe. Gregor Gartner
Maglić, 2388 m. Vlado Vujisić

VARSTVO NARAVE 61
En rogat, drugi sinje moder. Dušan Klenovšek, Martin Vernik

VARNO V GORE 63
V gore s čelado. Matjaž Šerkezi
Hitro, preprosto, ekološko. Kako pravilno varovati z metulji. Jurij Hladnik

INTERVJU 68
»Potrebujem pritisk, da učinkovito živim!«. Dave Macleod, »endemit škotskega skalovja«. Martina Čufar

NAŠA SMER 73
Vsaka baldorija se enkrat konča. Mateja Pate

ALPINIZEM 74
S slovenskega dežja v sardinsko pravljico. Martina Čufar
Moji prvi koraki. Roman Mihalič

NOVICE IZ VERTIKALE 81
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 82
NOVICE IZ TUJINE 83
LITERATURA 84
IZ DEJAVNOSTI PZS 86 
NOVICE IN OBVESTILA 87
Kako poznamo naše gore? 
PRILOGA 93
Analiza nesreč in reševalnega dela v letu 2008. Pavle Podobnik

Zakaj se ta klin maje?

 Junija letos se bolj zavestno kot sicer spominjamo Alojza Knafelca (ne Knafeljca ali celo Knafliča, kot lahko najdemo na spletnih straneh nekaterih planinskih društev!), ki se je rodil pred 150 leti. Za tiste čase je bil izredno sposoben in inovativen možakar. Njegov prispevek k urejanju in zlasti k markiranju planinskih poti je viden še danes.
 Markacisti, ki skrbijo za vzdrževanje in označevanje poti, opravijo vsako leto veliko delovnih ur, pa naj gre za rezanje vej, odstranjevanje suhljadi in debel, postavljanje lesenih varoval, popravljanje kovinskih varoval, poškodovanih zaradi padajočega kamenja in plazenja snega. Koliko dela, kako zahtevnega, v kakšnih razmerah in vremenu opravijo, vedo le sami. Po mojih izkušnjah markacisti niso prav »glasni« in pogosto jih moramo k temu, da predstavijo rezultate svojega dela, pozivati mi (še vedno premalokrat). Vedno pa se z »ustreznimi oznakami« spomnimo nanje, kadar zaidemo s prave poti, ne najdemo markacije ali pa se kak klin maje ali je jeklenica ohlapna.
 Letošnja huda zima planinskim potem zagotovo ni prizanesla. Tolikšnih poškodb terena in poti, takšnih razsežnosti erozije zemlje in posledic rušilnih plazov, kot sem jih videl letos, ne pomnim. Pa se niti še ni vse odkrilo! Vse to pomeni, da bodo imeli markacisti spet obilo dela, in ni rečeno, da - podobno kot lani pri podoru pod Toscem - ne bosta morali spet priskočiti na pomoč država in Slovenska vojska.
 Na planinskih poteh posameznik ni problem, problematično je, ko postane dejavnost množična. Starejši se boste še spomnili, da je bila množičnost nekdaj visok ideal planinske organizacije. Danes ni več tako, kar pa ne pomeni, da množičnosti ni več. Nekatera območja (recimo okolica Triglava) so v glavni sezoni še vedno preobremenjena.
 Uporabnikov planinskih poti je danes poleg planincev cela vrsta. Gre za najrazličnejše oblike športne rabe gorskega prostora, kot so gorski teki, triatloni, gorsko kolesarjenje, zmajarstvo, jadralno padalstvo, orientacijski pohodi in tekmovanja, vožnja z motornimi sanmi, spusti po divjih vodah, soteskanje ... Čeprav se morda komu zdi čudno, so vsi ti tudi uporabniki poti (tudi turni smučarji lahko uro ali več hodijo po njih s smučmi na ramah). Danes je gorski prostor za mnoge vadbeni poligon. Tem uporabnikom je pomembno le, da so na svoji točki čim večkrat v čim krajšem času, in taki lahko napravijo precej škode. Posledice pa spet »pospravljajo «markacisti ...
 Lahko kaj naredimo mi sami? Na poškodbe na poteh opozorimo Komisijo za pota. Ne uporabljajmo bližnjic (stroški sanacije so zelo visoki). Zagotovo bi se dalo tudi kaj izboljšati. Sam si na primer že dolgo želim oštevilčenja poti, kot ga imajo v tujini. Nekateri že lep čas opozarjajo, da bi morale biti zavarovane plezalne poti bolj primerne za samovarovanje, kot so zdaj.
 Za okoli 8000 kilometrov slovenskih planinskih poti, ki jih letno uporablja skoraj tri milijone obiskovalcev, skrbi 812 usposobljenih markacistov. Dejstvo je, da gre za strokovno delo, ki ga opravljajo prostovoljci v prostem času in jim ga vsako leto komaj uspe opraviti. Za to pa se jim lahko le zahvalimo. Torej se jim vsaj zahvalimo!

Vladimir Habjan