ponedeljek, 2. marec 2015PZS
Čemu izkazovati pripadnost planinski organizaciji?
Nekoliko prej kot običajno objavljamo uvodnik marčnega Planinskega vestnika.
Klikni na fotografijo za povečavo ...
Prvi meseci vsakega leta prinesejo poleg pomladne otoplitve tudi nekatere, za nas zelo pomembne podatke. To je število članstva v planinski organizaciji in seveda število naročnikov,to je vas, zvestih bralcev naše revije. Od takih bralcev je seveda odvisna tudi prihodnost izdajanja naše revije, ki je pravkar praznovala 120-letnico izhajanja.
Situacija, v kateri se ljubitelji gora nahajamo, ni rožnata in zgolj po naključju sovpada s splošno krizo, ki zadnjih nekaj let pretresa svet. Kriza, ki vpliva na upad članstva v Planinski zvezi Slovenije, pa je še bistveno dolgotrajnejša, saj se z njo soočamo že petindvajset let. Leta 1989 smo imeli v svojih vrstah več kot dvakrat toliko članov, kot jih imamo danes. Kar dobrih 114.000 jih je bilo, od tega več kot polovica mladih. Nato pa je prišlo do preloma. Prejšnja država je razpadla in Slovenci smo dosanjali neke sanje. Žal so se tedaj spremenile tudi vrednote, ki so nekoč zagotavljale množičnost v planinski organizaciji. Postajali smo vse bolj potrošniki in individualisti, časa pa smo imeli na voljo vse manj. Tudi za gore. In sledil je vztrajen osip članstva PZS, s čimer se od tedaj spopada že naše tretje predsedstvo.
Včasih smo morda še preračunavali, da se članarina popolnoma povrne s popustom pri prenočevanju, če le dvakrat prespimo v planinski koči. Z leti pa smo se začeli spreminjati v enodnevne planince, tudi v primeru dolgih tur, in takega kalkuliranja je vse manj.
Čemu torej še izkazovati pripadnost, če pa nam računica na prvi pogled ne prinaša več nobenih koristi? Odgovor je na dlani - zato, ker že pri osnovnem članstvu, ki predstavlja vrednost kosila ali večerje za dva, poleg popusta pri prenočevanju in delnem zavarovanju v resnici dobimo nekaj več - prihodnost planinstva. Res je, da lahko hodimo tudi sami in večina obiskovalcev gora je nenazadnje prav taka. Toda zamislimo se. Kaj bi bilo, če bi bili takšni prav vsi? Poti, po katerih hodimo, bi se v nekaj letih zarasle ali propadle. Koče, ki jih ne bi mogli več vzdrževati, pa nam ne bi več nudile niti zavetja ob vremenskih spremembah, če nas že doslej niso zanimale kot možnost prenočišča ali okrepčila. Gore bi s tem ponovno postale nevarne, kot so bile pred stoletji.
Z letošnjim letom je bil Planinski vestnik izločen iz članarin A in A+ zato, da bi planincem, ki hodijo v tuje gore lahko ponudili kvalitetnejše zavarovanje. Našo revijo je to prizadelo, saj je s tem izgubila dobro četrtino svojih naročnikov, a pravico do svobodne izbire seveda podpiramo. Hkrati pa je zelo zgovoren podatek, da kar dobra tretjina naših naročnikov sploh ni članov PZS, kar nedvomno pomeni, da prisila ni bila tako huda in da ste bralci večinoma res zadovoljni z vsebino in obliko Planinskega vestnika.
Naj se sliši še tako iztrošeno, a zavedati se moramo, da je naša moč preživetja le v slogi in skupnem reševanju težav. Zato je prav, da podpiramo pripadnost naši planinski organizaciji, saj bodo le tako lahko na voljo varne poti, odprte koče, skratka zagotovljena bo prihodnost našega planinstva v sedanji obliki. Vsi člani PZS pa imate letos tudi 25-procentni popust pri naročnini naše revije. To je vsekakor informacija, ki bi morala biti zanimiva tako za naročnike, ki še niso včlanjeni v PZS, kot tudi za tiste, ki bi radi našo revijo prebirali ali v njej celo delili kakšno svoje nepozabno doživetje. Vzemite to kot povabilo. Gore smo si pred stoletjem že izborili, sedaj jih moramo zgolj še obdržati.
Dušan Škodič
