sreda, 4. junij 2014PZS
Komercialne odprave
Začele so se v prvi polovici devetdesetih let. Zamisel se je porodila izkušenim himalajskim plezalcem in gorskim vodnikom, ki so začutili svojo poslovno priložnost. Ideja je bila, da ob dobri organizaciji in ključni pomoči višinskih nosačev - šerp kar najbolje opremijo najmanj težavno pot na vrh. Po njej naj bi v njihovem spremstvu in spet ob pomoči šerp poskušali do najvišje točke gore spraviti svoje goste. To so praviloma ljudje, ki niso dovolj vešči plezanja v Himalaji in nimajo zadosti alpinističnih izkušenj, imajo pa dovolj denarja, da si udeležbo na komercialni odpravi lahko privoščijo. Zamisel se je vse bolj uveljavljala, in to kljub tragedijam, v katerih so zaradi objektivnih nevarnosti, nepredvidljivega vremena pa tudi človeških napak umirali tako gostje kakor njihovi vodniki. Dejstvo je, da so organizatorji kljub zavedanju tveganja ali podcenili nevarnosti, ki so pri takem početju vselej navzoče, ali pa preprosto upali na srečo, da se to ne bo zgodilo ravno njim.
Seveda je plezanje na himalajske velikane tudi nevarna dejavnost in so nesreče tako rekoč neizogibne. A nekaj popolnoma drugega je, če v odpravah sodelujejo plezalci z dovolj znanja in izkušenj, da se sami odločajo za cilje in načine plezanja ter tudi sami odgovarjajo za posledice svojih odločitev in dejanj. Na komercialnih odpravah pa so gostje popolnoma odvisni od odločitev vodnikov in pomoči šerp. Če se v velikih višinah kaj zalomi ali gre narobe, zaradi pomanjkanja kisika in ekstremno nizkih temperatur, ne vodniki ne šerpe gostu praktično ne morejo pomagati.
Željo, stopiti na vrh visoke gore, še kako razumem. Do nje ima pravico vsak, ki ga gore zanimajo, in tako je tudi prav. A bližnjica preko komercialnih odprav mi je povsem tuja in nesprejemljiva. Človek, ki ga mika, da bi se povzpel na katerega od štirinajstih najvišjih vrhov našega planeta, naj se včlani v alpinistični odsek ali klub, v katerem bo v nekaj letih resnega ukvarjanja z alpinizmom pridobil dovolj potrebnega znanja in izkušenj. Če je nadarjen ter bo dovolj predan in potrpežljiv, se bo na Everest ali kak drug osemtisočak skušal povzpeti sam s svojimi alpinističnimi kolegi. In če mu bo tak vzpon uspel, bo tudi zadoščenje neprimerno večje.
Slovenci smo že dolga leta v vrhu svetovnega himalaizma. Z organizacijo komercialnih odprav v Himalajo pa se do sedaj skoraj nismo ukvarjali. Upam, da bo tako tudi v prihodnosti. Na alpinističnih odpravah, na katerih smo sodelovali s šerpami, pa smo tako rekoč vselej nase prevzemali najzahtevnejše in najnevarnejše dele smeri, ki smo jih izbrali za vzpon, jih zavarovali in šele potem, če je bilo treba, uporabili šerpe kot pomočnike pri transportu.
Kljub nesrečam vodnikov, gostov in predvsem višinskih nosačev na komercialnih odpravah (ob zadnji nesreči na Everestu maja letos jih je umrlo kar šestnajst) zanimanje zanje v svetu ne usiha, ampak se po pripovedovanju organizatorjev celo povečuje. Kljub vrtoglavim vsotam od 40.000 do 65.000 dolarjev in celo več na osebo, ki jih morajo za udeležbo plačati petični gosti.
Nedvomno bodo komercialne odprave kot "prestižna ponudba" ekstremnega turizma obstajale, dokler bo zanje zanimanje in bo na svetu dovolj premožnih gostov, ki si bodo z denarjem skušali kupiti bližnjice do instant visokogorskih doživetij. Na zadovoljstvo vlad držav, v katerih stojijo osemtisočaki, saj samo z dovoljenji za vzpone zaslužijo milijone dolarjev, posredno pa pride v državo še nekajkrat toliko denarja. Na zadovoljstvo organizatorjev, ki se jim dobiček iz leta v leto povečuje. In celo na zadovoljstvo višinskih nosačev - šerp, ki opravljajo za njihove razmere dobro plačano, a izjemno nevarno delo. Brez njih in njihovega dela komercialne odprave sploh ne bi bile izvedljive. Njihovi protesti ob zadnji nesreči na Everestu niso bili uperjeni proti komercialnim odpravam, ampak proti dejstvu, da na njih delajo in tvegajo daleč največ. V primerjavi z državo, organizatorji in tujimi vodniki pa zaslužijo daleč najmanj.
Koliko imajo komercialne odprave še skupnega z alpinizmom, pa ponazorijo razmišljanja in ideje ob zadnji nesreči na Everestu. Goste naj bi preko nevarnega Ledenega slapu vozili kar s helikopterji. Ne vem, zakaj jih v izogib vsem nevarnostim, ki jih prinaša plezanje v Himalaji, ne bi vozili kar na vrh
Viki Grošelj
Več: Članek - ta in ostale zanimive vsebine - boste lahko prebrali v Planinskem vestniku, junij 2014. Ne zamudite ga!
-----------------------------------------------------
Povezana novica:
- Šerpe - gospodarji Himalaje
