ponedeljek, 12. maj 2014PZS

Šerpe – gospodarji Himalaje

Planinski vestnik - Tone Škarja: Petkov večer, dolga vožnja, Radio Ognjišče: Kazimir (Mikec) Drašlar in Blaž Lesnik. O Anapurni 2, takrat (1969) najvišjem 'slovenskem' vrhu, in še bolj, predvsem po zaslugi Mikca, o Šerpah in šerpah, kakor je zaradi plemena ime tudi poklicu višinskega nosača.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
Poslušal sem odlično predavanje o razvoju zavesti šerp, o njihovem lastnem pomenu, lastni vrednosti. Mikec se je izkazal kot pronicljiv opazovalec kljub ne tako pogostim obiskom Nepala.

Prebitek časa se mi je obrestoval. Ne samo zaradi radijskega pogovora, ki se je posrečeno iztekel skupaj z vožnjo. Šel sem sicer gledat film Arnolda Fancka Vihar na Mont Blancu z Leni Riefenstahl (mojstrska fotografija!), a bil tako zgoden, da sem ujel še Vrh, film o tragediji na K2 pred nekaj leti. Zgodba nazorno prikaže polom zahodnjakov na drugi najvišji gori sveta, ko je začetna nesreča postopoma potegnila v smrt verigo ljudi. Kakor na Everestu 1996: ozko grlo ali izpostavljen greben na veliki višini, kjer različno izkušeni plezalci ovirajo drug drugega, zakoni narave pa vse bolj kažejo svojo moč. Po prvem padcu se sodelovanje za večji učinek na hitro združenih ekip razdruži. Eni rešujejo, drugi mimo ponesrečenih rinejo naprej proti vrhu (in umirajo na povratku), tretji obračajo, vse to visoko nad 7000 metri, v coni smrti, kakor se reče tistim redkozračnim višinam. Vidimo dokumentarne posnetke od tam, vidimo pozneje odigrane prizore, vidimo nesrečne svojce žrtev in vsi se trudijo dognati resnico, vzroke, krivdo. Večina so kakor otroci, ki se jim je igra spremenila v tragedijo, sedaj pa vsak rešuje svojo vest, svojo žalost. Skozi vso to nekajdnevno zmedo pa se izkristalizira obraz Šerpe, ki je nepretrganih sedemdeset ur prebil v tej smrtni coni, reševal svoje kliente in druge ter na koncu skopih besed natančno prikazal potek in vzroke dogodka. Ja, komercialne odprave tudi za Karakorum, pakistansko Himalajo, najemajo nepalske šerpe, ki so precej bolj zanesljivi od tamkajšnjih domačinov.

Zakaj se mi je ta Šerpa še posebej vtisnil v spomin? Pred dvema letoma je prišlo vabilo na proslavo 7. obletnice nepalske vodniške organizacije. Po daljšem oklevanju je PZS sklenila, da se spodobi odzvati in tja poslala mene. Bil sem priča profesionalno izvedeni predstavitvi v enem boljših katmandujskih hotelov. Vodniki v slovesnih oblekah, precej tujih gostov, tudi francoski veleposlanik in ameriška veleposlanica, lep del nepalske vlade pa nepalska planinska zveza in trekinške organizacije. Veliko govorov, predvsem pozdravnih, glavni govornik pa je bil Pasang Gjale, predsednik vodniške organizacije. Obraz, ki sem ga sedaj videl v filmu Vrh, je bil njegov. V Katmanduju sem spoznal, da so nas povabili kot publiko, kot občudovalce, preprosto zato, da se pokažejo, da vidimo njihovo samostojnost in da se počutijo v evropsko krojenih slovesnih oblekah enako domače kakor v himalajskih vetrovkah. V govoru je posebej omenil francosko in slovensko pomoč pri vzgoji vodnikov in se pohvalil, da so sedaj enakopravni člani mednarodne vodniške organizacije.

In sedaj, tega petkovega večera, sem gledal njegov obraz in ga poslušal. Bil je enak na posnetkih z gore, enak na pozneje posnetih prizorih, enak na govorniškem odru in enak naslednji dan, ko mi je delovno oblečen v pisarni kazal učbenike, obrazce za izpite in dokument, da so člani mednarodnega združenja gorskih vodnikov UIAGM.

Lansko pomlad so se na Everestu stepli šerpe in trije evropski plezalci. Ti so sicer nameravali prečiti Everest, začenši z Zahodnim grebenom, sestopom na Južno sedlo in nadaljevanjem čez Lotse in Nuptse, a so za aklimatizacijo želeli po klasični smeri proti Južnemu sedlu. Klasično smer pa od baze do vrha pred vsako sezono šerpe popravijo in opremijo z lestvami in vrvmi ter postavijo šotore za množične vzpone komercialnih odprav. Skratka, prodajajo svoje težaško in nevarno delo. Zato tem alpinističnim zvezdam šerpe niso pustili kar tako uporabljati varoval, oni pa so se kot slavni plezalci čutili užaljene. Še redek višinski zrak (7500 m) in živci so se spustili z vajeti. Pozneje je sicer vsak povedal svojo zgodbo; Evropejci o surovosti šerp, šerpe o nadutosti Evropejcev, a dogodek je nakazal bistven premik od še kolonialnega pojmovanja gospodov (sabov) in nosačev (kulijev). Rečem Evropejci, a to velja za vse "gospode", tudi za azijske. Za Japonce je bilo včasih znano, da so morali šerpe gaziti naprej, zato so jih tudi najbolj pobirali plazovi. Bojanu Pollaku je nepalski inštruktor Da Gombu povedal, kako mu je Korejec sredi vzpona vzel dereze z nog, ker so se mu njegove snemale. Sam sem se leta 1974 pri vračanju z odprave zapletel s sirdarjem Ngatijem. Trije že zelo odvečni čakalni dnevi v Gunzi, šerpe že precej razpuščeni - pijača in dekleta - in primem sirdarja zaradi premalo nosačev iz doline. Jaz oster, on azijsko vinjen (nimajo namreč encimov za dostojno razgradnjo alkohola): najprej bes, potem jok. Resnične solze zaradi ponižanja. Trk dveh kultur? Trk dveh kultur so rekli tudi spopadu na Everestu. V resnici: trk dveh nekultur. Ali križanje dveh krivulj: padajoče črte ugleda Zahodnjakov in rastoče linije azijske samozavesti. Kar kdo hoče videti, a spremembe so očitne. Leta 1965 je bolnemu članu odprave pot gor in dol že tako presedala, da bi Nepalce kar streljal, kot talce. Bog je bil pameten, da Slovencem ni dal več moči; bili bi med hujšimi kolonizatorji, sem zapisal.

Pred kratkim je šestnajst šerp, delavcev na pripravi smeri na Everest, izgubilo življenje. Na nek način podobno tragedijama na Everestu in K2, sicer tam na višini, tod še razmeroma nizko (5800 m), vedno pa pri preveč ljudeh na enem mestu. Skupina daje posamezniku lažni občutek čredne varnosti, v resnici pa je vsak sam in samo s svojim edinim življenjem. Na Everestu, v njegovem Ledenem slapu, je pred takrat še nepremoščeno razpoko stalo kakih šestdeset šerp, pod Zahodno ramo se je utrgal serak in pobil šestnajsterico. Se bo kaj spremenilo? Bodo celo omejili vzpone? Bo sedaj manj šerp pripravljeno nositi glavo naprodaj? Bo vsaj kaj več razumevanja ali celo spoštovanja do njihovega dela? Dvomim. Čez nekaj let bo to le številka v statistiki vseh Everestovih žrtev, prazna delovna mesta bodo zasedli novi.
...

Tone Škarja

Več: Celotni članek boste lahko prebrali v Planinskem vestniku, maj 2014. Ne zamudite ga!

Septembrski Vestnik je tu

Septembrski Vestnik je tu

sobota, 18. september 2021

Septembrska številka Planinskega vestnika ponovno prinaša veliko zanimivega branja. V prvem delu pišemo o državnem odlikovanju red za zasluge, ki ga je iz rok predsednika Slovenije Boruta Pahorja Planinski vestnik dobil ob 125-letnici izhajanja, ki smo jo obeležili lansko leto. Svoja mnenja in čestitke so podali tudi številni, ki redno berejo in spremljajo Planinski vestnik skozi čas. V nadaljevanju sledi tema meseca, posvečena štiridesetletnici Zakona o Triglavskem narodnem parku in še nekaterim drugim obletnicam naših parkov.

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

ponedeljek, 19. julij 2021

Danes je izšla nova, dvojna - poletna - številka Planinskega vestnika. In kot že nekaj let tudi tokratno poletno številko krasita dve fotografiji čez tri strani. V temi meseca pišemo, kako lahki in hitri smo v gorah. Razmišlja več alpinistov, gorskih vodnikov in vodnik PZS.

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

petek, 18. junij 2021

V junijski temi meseca smo se posvetili velikemu razsvetljencu, baronu Žigu Zoisu. Baron Sigismondo (Žiga) Zois (1747-1819) je splošno znan kot podpornik kulture, nekoliko manj pa kot naravoslovec in mecen znanosti. Financiral je dve odpravi na Triglav, seveda tudi z namenom, da bi odkrili cenjeno železovo rudo.

Iskanje med novicami