četrtek, 9. januar 2014PZS
INTERVJU: Nives Meroi in Roman Benet - Sva gore, ki jih še nisva preplezala
Planinski vestnik - Mire Steinbuch: Simpatična. Sproščena. Vedno pripravljena na smeh. Skromna kljub enajstim doseženim osemtisočakom brez pomoči dodatnega kisika, višinskih nosačev in fiksnih vrvi. Romantika. Njuni, navidezno krhki telesi izžarevata trdnost in notranjo moč.
Zamejski Slovenec Roman Benet iz Trbiža in Italijanka Nives
Meroi iz Bergama sta se najprej zaljubila v gore, nato še drug v drugega in se
leta 1989 poročila.
Februarja 2008 si je Nives na Makaluju zlomila nogo, ker jo je prevrnil sunek vetra. Kako je potekalo reševanje z gore?
Roman: Ko po teh letih pogledam nazaj, se mi zdi kar malo smešno. Bilo je tik pred zgornjim taborom, kjer smo se dobili z obema kuharjema. Ker sta bila v bazi že 40 dni, sta bila tako utrujena, da sta imela sama s seboj dovolj dela in nista bila sposobna pomagati. Z Lucom sva se spogledala in rekla: "Treba jo bo nesti." Nikoli si nisem mislil, da bom moral brez pripomočkov nositi človeka okoli 15 kilometrov gor in dol po ledeniku (VIDEO). To je bil večji uspeh, kot če bi dosegel vrh gore.
(Luca Vuerich (roj. 1975 v Trbižu, umrl 2010 v videmski bolnici zaradi poškodb, zadanih v plazu v Prisojniku).
Na kateri višini se je to zgodilo?
Roman: Bolje je prej odnehati, kot da bi bilo prepozno. Če veliko hodiš v hribe, razviješ občutek za nevarnost in veš, kdaj ne smeš iti čez rob. Morda se motim, toda mislim, da mi je ta občutek že nekajkrat rešil življenje.
Nives, predsednik Republike Italije Giorgio Napolitano vas je ob mednarodnem dnevu žena kot izredno športnico in alpinistko odlikoval z redom za zasluge (Commendatore della Repubblica). Kako gledate na to priznanje?
Nives: Priznanje me je zelo presenetilo. Zame je bilo zelo pomembno, ker sem bila v družbi žensk, ki so uspešne na raznih področjih.
Na severni strani K2 se je začela njuna ljubezen do visokih gora, foto arhiv Romana Beneta
Sta vidva lastnika te trgovine? (Intervju je potekal v trgovini Alpstation v Trbižu.)
Roman: Večinski lastnik je Montura, najin glavni sponzor, midva sva solastnika. Namesto denarja sva dobila solastništvo. Tako sem bolj svoboden, imam več časa za svojo dejavnost.
Večkrat sta izjavila, da plezata predvsem zase, za svoj užitek. To potrjuje tudi vajin stil, ko brez pompa odhajata na odprave. Se vama ne zdi, da si tako zmanjšata možnosti za pridobitev sponzorjev?
Roman: Gotovo si tako zmanjšujeva možnosti za pridobivanje sredstev. Malo sponzorjev verjame v tak način plezanja. Če nisi hiter in ne reklamiraš svojih dosežkov, nisi uspešen. Takšno je današnje stanje. Midva sva izbrala svoj način - posnemava plezanje v Alpah, ni pa to pravi alpski način. S tem najmanj obremeniva goro. Ni treba imeti veliko pravil, vendar se jih moraš držati. Na primer, če naletiš na fiksno vrv, se je ne dotakneš. Važno je, da vsak pošteno pove, kako je splezal na goro.
Nives: Za medijsko dobo najin način plezanja gotovo ni pravi. Alpinizem, zlasti himalajizem, postaja vedno bolj tudi področje informiranja. Imeti moraš projekt in ga vnaprej prodati. V današnjih časih nikogar ne zanima, kako prideš na vrh. Pomembno je doseči vrh, nepomembno postaja, kako prideš nanj.
Zaradi vajinega načina sta bolj neodvisna, nista pod medijskim pritiskom.
Roman: Gotovo.
...
Februarja 2008 si je Nives na Makaluju zlomila nogo, ker jo je prevrnil sunek vetra. Kako je potekalo reševanje z gore?
Roman: Ko po teh letih pogledam nazaj, se mi zdi kar malo smešno. Bilo je tik pred zgornjim taborom, kjer smo se dobili z obema kuharjema. Ker sta bila v bazi že 40 dni, sta bila tako utrujena, da sta imela sama s seboj dovolj dela in nista bila sposobna pomagati. Z Lucom sva se spogledala in rekla: "Treba jo bo nesti." Nikoli si nisem mislil, da bom moral brez pripomočkov nositi človeka okoli 15 kilometrov gor in dol po ledeniku (VIDEO). To je bil večji uspeh, kot če bi dosegel vrh gore.
(Luca Vuerich (roj. 1975 v Trbižu, umrl 2010 v videmski bolnici zaradi poškodb, zadanih v plazu v Prisojniku).
Na kateri višini se je to zgodilo?
Roman: Na okoli
5400 metrov. Nesla sva jo vse do baznega tabora, kjer sva upala, da jo bo
pobral helikopter. Vendar zaradi močnega vetra ni mogel prileteti. Ker je nižje
doli zapadlo precej snega in je močno snežilo, bi nosači potrebovali šest dni,
da bi prišli do nas. Na srečo je drzna posadka v ruskem helikopterju
prostovoljno priletela in nas prepeljala v Katmandu. Polet v slabi vidljivosti
in močnem vetru je bil grozljiv.
Med vzponom na
Kangčendzengo leta 2009 se je Romanu zdravje nenadoma poslabšalo. Vi ste
predlagali takojšen sestop. Je Roman ugovarjal?
Nives: Ni. Odločitev o umiku sem sprejela v trenutku. Za oba je najpomembnejše, da se vrneva domov in da ne tvegava več, kot je potrebno. Imela sem prav, zdravje se mu je resno poslabšalo.
Zboleli ste za aplazijo kostnega mozga?
Roman: Da, za hudo aplazijo.
Svoje zdravljenje in okrevanje ste poimenovali vzpon na petnajsti osemtisočak. Ste že na vrhu ali vzpon še traja?
Roman: Tega sva se domislila oba z Nives. Ker sva skupaj priplezala na 11 osemtisočakov, bova skupaj premagala tudi tega, tako imenovanega petnajstega, sva se odločila. Da, dosegla sva vrh. Prva presaditev kostnega mozga ni uspela. Običajno je s tem konec zdravljenja. Vendar sem imel srečo, da je bil darovalec pripravljen na ponoven poskus in da se zdravniki niso kot klop držali vseh pravil. Druga transplantacija mozga je bila popoln uspeh. Zdaj sem vzorčni primer. Zdravljenje in okrevanje je trajalo dve leti. Januarja 2011 so ga drugič presadili, oktobra sva šla v Himalajo na poskusno turo na Mera Peak. Spomladi naslednjega leta pa na Kangčendzengo.
Sta prišla na vrh?
Roman:(smeh) Z nama sta bila še dva prijatelja. Prišli smo do zadnjega tabora. Vreme je bilo odlično. Ponoči smo odšli proti vrhu. Ko se je zdanilo, se nam okolica ni zdela prava. Vendar smo bili previsoko, da bi se preusmerili. Znašli smo se na Srednjem vrhu (8482 m) namesto na glavnem. Zvečer ni nihče preveril, kje poteka smer. Jaz sem bil kot pes, ki ga spustiš z verige in ki brez pameti dirja naokrog.
Bosta poskusila še tretjič?
Roman: Ja, seveda ... upam, da.
Nesreče, tudi smrtne, so sestavni del alpinizma. Kako smrt prijatelja vpliva na vaju? Dvomim, da tudi za hip pomislita, da bi opustila plezanje. Ali je morda nesreča spodbuda za več treninga oziroma razmislek o tem, kako čim bolj zmanjšati subjektivne nevarnosti, če se že objektivnih ne da povsem?
Nives: Če se kaj
zgodi, smo vedno sami krivi, gora nima nič pri tem. Vedno sami odgovarjamo za
svoje odločitve. Včasih narava ni naklonjena našim odločitvam, to je kot usoda.
Gora te uči in ti nudi možnost izbire, sam se svobodno odločiš. Nives in Roman Benet, foto Mire Steinbuch
Med vzponom na
Kangčendzengo leta 2009 se je Romanu zdravje nenadoma poslabšalo. Vi ste
predlagali takojšen sestop. Je Roman ugovarjal?Nives: Ni. Odločitev o umiku sem sprejela v trenutku. Za oba je najpomembnejše, da se vrneva domov in da ne tvegava več, kot je potrebno. Imela sem prav, zdravje se mu je resno poslabšalo.
Zboleli ste za aplazijo kostnega mozga?
Roman: Da, za hudo aplazijo.
Svoje zdravljenje in okrevanje ste poimenovali vzpon na petnajsti osemtisočak. Ste že na vrhu ali vzpon še traja?
Roman: Tega sva se domislila oba z Nives. Ker sva skupaj priplezala na 11 osemtisočakov, bova skupaj premagala tudi tega, tako imenovanega petnajstega, sva se odločila. Da, dosegla sva vrh. Prva presaditev kostnega mozga ni uspela. Običajno je s tem konec zdravljenja. Vendar sem imel srečo, da je bil darovalec pripravljen na ponoven poskus in da se zdravniki niso kot klop držali vseh pravil. Druga transplantacija mozga je bila popoln uspeh. Zdaj sem vzorčni primer. Zdravljenje in okrevanje je trajalo dve leti. Januarja 2011 so ga drugič presadili, oktobra sva šla v Himalajo na poskusno turo na Mera Peak. Spomladi naslednjega leta pa na Kangčendzengo.
Sta prišla na vrh?
Roman:(smeh) Z nama sta bila še dva prijatelja. Prišli smo do zadnjega tabora. Vreme je bilo odlično. Ponoči smo odšli proti vrhu. Ko se je zdanilo, se nam okolica ni zdela prava. Vendar smo bili previsoko, da bi se preusmerili. Znašli smo se na Srednjem vrhu (8482 m) namesto na glavnem. Zvečer ni nihče preveril, kje poteka smer. Jaz sem bil kot pes, ki ga spustiš z verige in ki brez pameti dirja naokrog.
Bosta poskusila še tretjič?
Roman: Ja, seveda ... upam, da.
Nesreče, tudi smrtne, so sestavni del alpinizma. Kako smrt prijatelja vpliva na vaju? Dvomim, da tudi za hip pomislita, da bi opustila plezanje. Ali je morda nesreča spodbuda za več treninga oziroma razmislek o tem, kako čim bolj zmanjšati subjektivne nevarnosti, če se že objektivnih ne da povsem?
Roman: Bolje je prej odnehati, kot da bi bilo prepozno. Če veliko hodiš v hribe, razviješ občutek za nevarnost in veš, kdaj ne smeš iti čez rob. Morda se motim, toda mislim, da mi je ta občutek že nekajkrat rešil življenje.
Nives, predsednik Republike Italije Giorgio Napolitano vas je ob mednarodnem dnevu žena kot izredno športnico in alpinistko odlikoval z redom za zasluge (Commendatore della Repubblica). Kako gledate na to priznanje?
Nives: Priznanje me je zelo presenetilo. Zame je bilo zelo pomembno, ker sem bila v družbi žensk, ki so uspešne na raznih področjih.
Na severni strani K2 se je začela njuna ljubezen do visokih gora, foto arhiv Romana Beneta
Sta vidva lastnika te trgovine? (Intervju je potekal v trgovini Alpstation v Trbižu.)
Roman: Večinski lastnik je Montura, najin glavni sponzor, midva sva solastnika. Namesto denarja sva dobila solastništvo. Tako sem bolj svoboden, imam več časa za svojo dejavnost.
Večkrat sta izjavila, da plezata predvsem zase, za svoj užitek. To potrjuje tudi vajin stil, ko brez pompa odhajata na odprave. Se vama ne zdi, da si tako zmanjšata možnosti za pridobitev sponzorjev?
Roman: Gotovo si tako zmanjšujeva možnosti za pridobivanje sredstev. Malo sponzorjev verjame v tak način plezanja. Če nisi hiter in ne reklamiraš svojih dosežkov, nisi uspešen. Takšno je današnje stanje. Midva sva izbrala svoj način - posnemava plezanje v Alpah, ni pa to pravi alpski način. S tem najmanj obremeniva goro. Ni treba imeti veliko pravil, vendar se jih moraš držati. Na primer, če naletiš na fiksno vrv, se je ne dotakneš. Važno je, da vsak pošteno pove, kako je splezal na goro.
Nives: Za medijsko dobo najin način plezanja gotovo ni pravi. Alpinizem, zlasti himalajizem, postaja vedno bolj tudi področje informiranja. Imeti moraš projekt in ga vnaprej prodati. V današnjih časih nikogar ne zanima, kako prideš na vrh. Pomembno je doseči vrh, nepomembno postaja, kako prideš nanj.
Zaradi vajinega načina sta bolj neodvisna, nista pod medijskim pritiskom.
Roman: Gotovo.
Sta bili nesreči
Marca Boivina in Tomaža Humarja vsaj posredno povezani z medijskim pritiskom
oziroma pričakovanji sponzorjev?
Roman: Če si obremenjen, je več možnosti, da greš čez tisti rob, ki sem ga prej omenil.
Sta morda med svojimi vzponi v Himalaji kdaj doživela prisotnost tretjega človeka, imela halucinacije ali nadzemsko doživetje, kot na primer Vojteh Kurtyka med prečenjem vseh treh vrhov Broad Peaka, ko opisuje, da je bilo občutje fantastično, absolutno duhovno, pravi delirij?
Roman: Ko sem bil majhen, sem bral Messnerjeve knjige, v katerih omenja soplezalca, ki ga ni bilo. Mislim, da je to morda že lažji možganski edem. Če si izčrpan, možgani delujejo zelo počasi, si v napetem psihičnem stanju. Zame je to fizični problem, posledica utrujenosti.
Nives: Mislim, da so halucinacije posledica izčrpanosti, spremenjene percepcije.
Roman: Nivesina sestra je kognitivna nevroznanstvenica, sodelovala sva v njenih višinskih raziskavah. Testirala je naše odnose na velikih višinah, reakcije, spremembe mišljenja, menjave percepcije. Na višinah postane človek bolj
religiozen,
čeprav sicer v dolini ni ...
Nives: Ker so gore božanstva.
Roman: Manj ko je kisika, bolj so nekateri dovzetni.
Halucinacij še nista imela?
Roman: Nisva jih imela.
Ker sta dovolj dobra?
Roman: Ha, ha. Nives je imela na Lotseju med sestopom težavo, morda začetek možganskega edema. Bila je zaspana; mislila je, da smo v dolini, ker je videla luči v baznem taboru, bili pa smo še na 8300 m. Ponoči si je pomagala s kortizonsko injekcijo, zjutraj je bila že dobra. Sestopila sva brez problemov.
Nives, nekako v času kot vi, sta imeli tudi Edurne Pasaban in Gerlinde Kaltenbrunner približno enako število doseženih osemtisočakov (11). V zvezi s tem ste izjavili, da alpinizem ni tekma, da ne tekmujete v osvajanju vseh 14 osemtisočakov. Kaj lahko rečete o poskusu prevare južnokorejske alpinistke Oh Eun Sun pri vzponu na Kangčendzengo?
Nives: Ni važno, ali je Korejka prišla na vrh ali tik podenj. Že prej se je izgubila pomembnost ženskega alpinizma v Himalaji. Ženske so zapravile možnost, da bi naredile nekaj svojega v alpinizmu. Prilagodile so se slabšemu delu moškega alpinizma. Lahko bi vpeljale svoj način, pa ga niso.
Kaj mislita o vzponu Irene Mrak in Mojce Švajger v Diamirski steni Nanga Parbata, ko sta dosegli rob stene in ga je Viki Grošelj označil za enega največjih uspehov ženskega alpinizma v Himalaji?
Roman: Zame je to res velik uspeh, ker nista šli na tisto stran, kjer je bila večina drugih. Morda ni bil tehnično zahteven, je pa bil nekaj novega.
Nives: Pogumno, to je zelo nevarna smer. Njun pristop je pozitiven. Upam, da nista tega naredili zaradi sponzorjev. (smeh)
Uspel vama je niz hitrih vzponov na tri osemtisočake v 20 dneh - Gašerbrum I in II ter Broad Peak. Ali menita, da ima vajin organizem izjemne dispozicije za višino, ali sta tako dobro natrenirana?
Roman: Nekaj dispozicije mora biti. Plezala sva že s prijatelji, ki so bili telesno bolje pripravljeni od naju, vendar so na veliki višini odpovedali. Na višini je fizična pripravljenost sicer pomembna, vendar je psihična skoraj še bolj.
Nives: Pomembna
je telesna pripravljenost, da se hitro pomikaš, hitro reagiraš in si zato manj
časa na višini. Tudi psiha je važna, ker je vzpon lahko dolgotrajen, včasih
moraš čakati, zmanjkuje ti volje. Najpomembnejše je, da telo in psiha delujeta
v harmoniji. Ko se ujameta, lahko na višini odlično deluješ.Roman: Če si obremenjen, je več možnosti, da greš čez tisti rob, ki sem ga prej omenil.
Sta morda med svojimi vzponi v Himalaji kdaj doživela prisotnost tretjega človeka, imela halucinacije ali nadzemsko doživetje, kot na primer Vojteh Kurtyka med prečenjem vseh treh vrhov Broad Peaka, ko opisuje, da je bilo občutje fantastično, absolutno duhovno, pravi delirij?
Roman: Ko sem bil majhen, sem bral Messnerjeve knjige, v katerih omenja soplezalca, ki ga ni bilo. Mislim, da je to morda že lažji možganski edem. Če si izčrpan, možgani delujejo zelo počasi, si v napetem psihičnem stanju. Zame je to fizični problem, posledica utrujenosti.
Nives: Mislim, da so halucinacije posledica izčrpanosti, spremenjene percepcije.
Roman: Nivesina sestra je kognitivna nevroznanstvenica, sodelovala sva v njenih višinskih raziskavah. Testirala je naše odnose na velikih višinah, reakcije, spremembe mišljenja, menjave percepcije. Na višinah postane človek bolj
religiozen,
čeprav sicer v dolini ni ...Nives: Ker so gore božanstva.
Roman: Manj ko je kisika, bolj so nekateri dovzetni.
Halucinacij še nista imela?
Roman: Nisva jih imela.
Ker sta dovolj dobra?
Roman: Ha, ha. Nives je imela na Lotseju med sestopom težavo, morda začetek možganskega edema. Bila je zaspana; mislila je, da smo v dolini, ker je videla luči v baznem taboru, bili pa smo še na 8300 m. Ponoči si je pomagala s kortizonsko injekcijo, zjutraj je bila že dobra. Sestopila sva brez problemov.
Nives, nekako v času kot vi, sta imeli tudi Edurne Pasaban in Gerlinde Kaltenbrunner približno enako število doseženih osemtisočakov (11). V zvezi s tem ste izjavili, da alpinizem ni tekma, da ne tekmujete v osvajanju vseh 14 osemtisočakov. Kaj lahko rečete o poskusu prevare južnokorejske alpinistke Oh Eun Sun pri vzponu na Kangčendzengo?
Nives: Ni važno, ali je Korejka prišla na vrh ali tik podenj. Že prej se je izgubila pomembnost ženskega alpinizma v Himalaji. Ženske so zapravile možnost, da bi naredile nekaj svojega v alpinizmu. Prilagodile so se slabšemu delu moškega alpinizma. Lahko bi vpeljale svoj način, pa ga niso.
Kaj mislita o vzponu Irene Mrak in Mojce Švajger v Diamirski steni Nanga Parbata, ko sta dosegli rob stene in ga je Viki Grošelj označil za enega največjih uspehov ženskega alpinizma v Himalaji?
Roman: Zame je to res velik uspeh, ker nista šli na tisto stran, kjer je bila večina drugih. Morda ni bil tehnično zahteven, je pa bil nekaj novega.
Nives: Pogumno, to je zelo nevarna smer. Njun pristop je pozitiven. Upam, da nista tega naredili zaradi sponzorjev. (smeh)
Uspel vama je niz hitrih vzponov na tri osemtisočake v 20 dneh - Gašerbrum I in II ter Broad Peak. Ali menita, da ima vajin organizem izjemne dispozicije za višino, ali sta tako dobro natrenirana?
Roman: Nekaj dispozicije mora biti. Plezala sva že s prijatelji, ki so bili telesno bolje pripravljeni od naju, vendar so na veliki višini odpovedali. Na višini je fizična pripravljenost sicer pomembna, vendar je psihična skoraj še bolj.
...
Mire Steinbuch
Več: Celotni pogovor boste lahko preberali v Planinskem vestniku, januar 2014. Ne zamudite ga!
Roman med vzponom na Kangčendzengo, foto arhiv Romana Beneta
