torek, 15. oktober 2013PZS

INTERVJU: dr. Matjaž Kmecl - Tam zgoraj je svojevrstno »osvobojeno ozemlje«

Planinski vestnik - Vladimir Habjan: Akademik dr. Matjaž Kmecl je z gorami povezan od malih nog. Pravi, da ga je tja zvabila nekakšna erotika, v gimnaziji pa ga je s planinstvom zastrupil njegov ravnatelj Tine Orel. Za Kmecla je tam zgoraj svojevrstno »osvobojeno ozemlje«, kjer se lahko vsaj malce očisti od čadaste doline in vsakodnevne rutine.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
Od rojstnega tisočaka Kuma ga je pot preko Grintovcev, na katere se je mladostno razposajen podal kar bos, vodila proti Triglavu in Slovenski smeri. A ni ga sram priznati, da je po duši šodrovec, ki jo sicer rad in pogosto udari tudi po svoje, v neznano, kar pa mu je povsem dovolj. Tako si nekako po kugyjevsko nabira prijazne spomine za stara leta (naslednjega februarja jih bo dopolnil osemdeset). Pogovor smo izkoristili za nekaj aktualnih družbenih vprašanj, povezanih tudi z vlogo planinske organizacije in publicistike.

20. septembra ste bili slavnostni govornik ob 120-letnici Planinskega društva Kamnik. Bi nam lahko zaupali, kaj je bilo glavno sporočilo vašega govora?
Bilo je predvsem priložnostno spominjanje na začetnike, štiri pogumne može iz Kamnika, enega lekarnarja, dva učitelja in enega posestnika, ki so tako rekoč iz nič in v stalnem sporu z velikonemško napetimi alpenferajnovci postavili na noge to našo prvo podružnico Slovenskega planinskega društva (SPD). Potem pa tudi na vse nepregledne množice idealistov, ki so jim sledili. Dodal sem nekaj morebitnih vprašanj o smislu sodobnega hribolazenja. Začetnikom je bilo glede tega po svoje celo lažje. Planinsko organizacijo so začeli graditi iz narodnostnih razlogov, da ne bi alpenferajnovci po svoje packali in nemškovali v naših gorah. Gorogranski nadučitelj Fran Kocbek z druge strani Grintovcev je takrat razloge strnil v kratko geslo: Naš je rod, naša je gora! Tu živimo Slovenci, zato so te gore samo naše. Dandanes ima vsakdo iz naše številne hribovske bratovščine seveda za te potrebe svojo lastno filozofijico; moja osebna je bila zmeraj, da je tam zgoraj svojevrstno »osvobojeno ozemlje«, kjer se lahko vsaj malce očiščujemo od čadaste doline in vsakodnevne rutine. In kjer si - nekako po kugyjevsko - nabiramo prijazne spomine za stara leta. Zbiramo, po Mihi Potočniku, nekaj, kar se sproti spreminja v »posušeni rožmarin«, z opojnim duhom po najlepšem.

PV_okt2013_Matjaz_Kmecl_Ojstrica_foto_Milan_Cerar_m
Ojstrica, foto Milan Cerar

Kaj po vašem mnenju pomeni 120 let za neko planinsko društvo in za planinstvo v Sloveniji? Kakšno mnenje imate o praznovanju takšnih obletnic?
Če pogledam SPD, tudi njegovo prvo podružnico v Kamniku, je bil najprej zanos, skupaj s trdno vero, da je tako treba - ideja se namreč porodi iz stanja skupnosti. Potem preide v nazorsko in interesno združenost ter se na koncu morebiti, če je prava, okrepi v tolikšno množičnost, kakršno pozna naše današnje planinstvo. Obletnice so simbolni mejniki, možnosti potrjevanja skupinske zavesti. Zakaj jih ne bi praznovali? Poleg tega slejkoprej velja, da se lahko (skoraj) vse naredi od danes na jutri, samo tradicije in z njo povezane vztrajnosti ne. V njej je posebna energija, ki ožarja tudi take proslave.

Koliko vam še uspe slediti dogajanju v planinski organizaciji? Ste bili v preteklosti s Planinsko zvezo bolje povezani?
Kot aktivist pravzaprav nikoli, kot planinski »vernik« pa ničkoliko. Zelo veliko sem se o teh rečeh pogovarjal s Tinetom Orlom, ki me je s planinstvom zastrupil že v gimnaziji, podobno kot še številne nekdanje celjske gimnazijce. Bil je zelo »ljudski« ravnatelj, zelo razgledan in duhovit. Kadar je kak profesor zbolel, ga je najraje nadomestil kar sam, za nas pa je to zmeraj bil kar nekakšen praznik: ni bilo ne spraševanja ne dolgega časa, ura se je spremenila v skoraj fascinantno monodramo, iskrivo, polno anekdot in tudi življenjskih modrosti. Mislim, da je v njej užival tudi sam; mi smo vsekakor. Nekega jutra me je pobral kar od pouka in me v razmajanem avtobusu celjskega planinskega društva za ves dan odpeljal v Logarsko dolino - tam okoli 1950. Ves dan smo pili nekakšen čaj, v katerem je prevladovalo žganje, vseeno pa sem ostajal toliko pri sebi, da mi je ostal dogodek z vso logarsko kuliserijo vred v prelepem spominu. In podobno. On me je tudi »izdrezal« kot planinskega pisca, kot aktivista pa pač nikoli, ker reč ni v moji naravi.

Planinska organizacija je imela v svojih začetkih velik narodnobuditeljski pomen. Danes bolj poudarjamo strokovni, izobraževalni in športni vidik organizacije. Se vam zdi, da je prvotni pomen danes povsem zamrl? Je planinstvo še na kakšen način povezano s slovenstvom?
Seveda! Saj imamo Triglav v grbu! Med drugo svetovno vojno sta dve partizanski patrulji kljub nevarnostim krenili na Triglav in tam razvili slovensko zastavo, v vpisno knjigo pa kot smer poti zapisali: V nove zarje! Ko smo se dobrega pol stoletja pozneje osamosvajali, je spet Triglav prevzel simbolno vlogo - spomniti se je treba patetičnih prizorov z vrha v tistem času. Zmeraj v takšnih trenutkih smo se zatekali k njemu. Intimno to počenjamo še danes, kar naprej. Drugače pa je naše današnje planinstvo pač mnogofunkcionalno, hvalabogu; ni tisto, čemur bi rekli s staro meščansko, skoraj nezamenljivo besedo fahidiotsko - v njem je veliko obilje vseh mogočih idej, energij in možnosti. Zato pa je tako množično.

PV_okt2013_Matjaz_Kmecl_Triglav_z_Razorja_foto_Matevz_Lavric_m
Triglav z Razorja, foto Matevž Lavrič

Si danes lahko Slovenec, tudi če ne hodiš v gore?
No, najbrž že. Je pa planinstvo za Slovence tudi danes vsekakor dodatna in ne najmanj pomembna možnost izražanja pripadnosti ljudstvu in narodu pod Triglavom. Politiki to celo vedo ali pa jih k temu pripravi recimo Tof z »vrhom na vrhu«, časopis, ki organizira pohod 100 žensk na Triglav, borčevska organizacija s svojo znamenito vsakoletno prireditvijo na Pokljuki, ali kdo tretji. Nobena od teh prireditev ne mine brez politične udeležbe.

Ali imate občutek, da se slovenske politične delitve odražajo že tudi v slovenskem planinstvu?
Žal! Ne bi se smele. Saj celo v politično najbolj razklanem času nismo imeli klerikalnega in liberalnega planinstva; planinstvo je bilo zmeraj nad tem. Občasno se sicer kdo spomni, da naj bi po avstrijskem zgledu na vrheh postavljali križe, toda to praviloma ni politika; in tudi ni čisto v skladu z modernimi ekološkimi nazori, tako da prav vztrajna takšna dejanja niso. Toda rad bi spomnil na poskus prepira okrog besed »planinski« in »gorniški«. Jezikoslovno bi se ga še dalo kako utemeljevati, toda ne potem, ko traja neka raba že sto in več let. To je tako, kot če bi uspeli novodobni »revolucionarji« zamenjati slovensko zastavo, pod katero se je že poldrugo stoletje dogajalo vse slovensko osamosvajanje (ki ni bilo samo zadnje dejanje 1991). Ne gre pač, tradicija ne dovoli, pa naj kdo v svojo čast in slavo še tako hoče in si še tako prizadeva. Pod »slovenskim planinskim društvom« se je dogodilo vse odločilno na tem področju zadnjih sto let. Naj dodam, da pa k morebitni tovrstni uspešnosti kdajpakdaj pripomore tudi manj občutljiva »politika« planinske organizacije. Ni bilo na primer treba prepustiti stare Kocbekove koče na Molički planini neki drugi, secesionistični pobudi, navsezadnje je koča slejkoprej pomemben kulturni spomenik, in to ne samo planinstva - tudi s cerkvico Cirila in Metoda nad seboj. Naj so bili drugi interesi in razlogi še tako močni - ne bi bilo treba in ne bi se bilo smelo; koča je dragocena snovna dediščina organiziranega slovenskega planinstva, njegova »srebrnina«. Vsaj moje mnenje je takšno.

Kateri motivi so vas pripeljali v gorski svet? Kateri so prevladovali pri vašem zahajanju v gore: estetski, etični, športni ali vsi trije enako?
Kaj pa vem, nekakšna erotika pač. Že večkrat sem si sam skušal razložiti in še najraje obstal pri spominih na najzgodnejše otroštvo. Starši so kot učitelji službovali na Kumljanskem, v hribih pač, čeprav ne prav najvišjih; hodili smo k bližnjim cerkvicam, tudi na Kum. Za zmeraj mi je ostal v spominu skoraj pravljični pogled z enega od njih, z Rodeža, na zasnežene Grintovce. Če si sposodim (ukradem) malce patetičen izraz - postali so mi trajen »predmet hrepenenja«. Ko je prišla vojna, sem bil star sedem let. Takrat je oče, ki je prišel le poredkoma domov, pripovedoval, kako bomo po vojni vsi skupaj odšli na Triglav (njegov oče, moj ded, »stari ata«, je bil znan po tem, da jo je večkrat z mlajšo hčerko mahnil kar peš iz Šmartnega ob Paki, kamor se je z vlakom pripeljal iz Celja, čez vso Zgornjo Savinjsko dolino na Ojstrico). Ko je bilo vojne konec, sem bil star že enajst let in seveda čakal obljubljene hoje na Triglav, vendar sta bila starša tako zasuta z obveznostmi, da je ni in ni bilo. Leta so tekla, pripehal sem se do mature, moj ravnatelj mi je še podpihoval staro pričakovanje, zdaj že hrepenenje - in sem sklenil, da pa je zdaj že čas. Nisem imel ničesar, še nahrbtnika ne, kje neki čevlje. Do Triglava je bilo daleč, in sem se odločil za Grintovce; če ni bilo čevljev, pa pač bos - in sem jih prehodil bos po vsem grušču in julijskih snežiščih. Vrnil sem se popolnoma obtolčen, vendar ničkoliko srečen. Nič nisem, vsaj takrat ne, premišljeval, kakšni motivi so me pri tem vodili, in moram priznati, da sem do konca hodil v hribe skoraj kot kakšna srečna živalca, ki vse stvari jemlje sproti, kakor pač pridejo. Erotika pač! Seveda ne bi bilo res, če bi trdil, da me različni pogledi na vse to početje niso nikoli zanimali. So me, in to kar precej. Potem sem nekoč naletel pri Kafki na biblično parafrazo, da je vsaka pot tudi cilj (kar si je nekaj kasneje kot misel privzel tudi Nejc Zaplotnik), in sem si rekel: bom pa hodil pod to zastavo: važna bo pot, četudi se bom zmeraj spet vračal (hvalabogu) domov.
....

Vladimir Habjan

Več: Celotni pogovor si preberite v Planinskem vestniku, oktober 2013, kjer je avtor in urednik Planinskega vestnika Vladimir Habjan posvetil svoj odlični Uvodnik dr. Kmeclu.

PV_okt2013_Matjaz_Kmecl_Kamnisko_Savinjske_Alpe_z_Olseve_foto_Franci_Horvat_m
Kamniško-Savinjske Alpe - najbližje dostopne planincem vzhodne Slovenije, foto Franci Horvat


Jubilejni Planinski vestnik, februar 2020

Jubilejni Planinski vestnik, februar 2020

petek, 14. februar 2020

Tema meseca je posvečena Gregu Lačnu, ki se je v začetku letošnjega leta smrtno ponesrečil v Grintovcih. Prijatelji, soplezalci so delili z nami svoje misli in čudovite spomine.

125 let Vestnika 15. 2.  ob 18 h v SPM

125 let Vestnika 15. 2. ob 18 h v SPM

ponedeljek, 10. februar 2020

Osem urednikov je od leta 1895 Planinski vestnik vodilo med nevihtami, plazovi in neusmiljenim vetrom na brezpotjih zgodovine. Izziva, kakršen je pred revijo po 125 letih izhajanja, še ni bilo.

Uredniki gredo v nebesa | 125 let Planinskega vestnika

Uredniki gredo v nebesa | 125 let Planinskega vestnika

četrtek, 16. januar 2020

Uredniški odbor Planinskega vestnika s sodelavci vas ob 125. obletnici izhajanja revije vabi na ogled veseloigre Uredniki gredo v nebesa. Predpremiera, premiera in edina izvedba predstave bo v soboto, 15. februarja 2020, ob 18. uri v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. Ne dovolite si manjkati. Zgodovinski dogodki nimajo ponovitve.

Iskanje med novicami