četrtek, 1. avgust 2013PZS

INTERVJU: Simon Eržen, oča gospodar s Pogačnika

Planinski vestnik - Mateja Komac: Simon Eržen, gospodar Pogačnikovega doma na Kriških podih, ki ga oskrbuje PD Radovljica, je lani »praznoval« 20-letnico tesnejšega sodelovanja s kočo. Leta 1993 je bil namreč prvič njen oskrbnik. V tej funkciji je deloval do leta 2004, nato pa nadaljeval kot gospodar.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
Ob jubilejni številki (tudi osebno je praznoval okrogel rojstni dan) si je izpolnil dolgoletno željo, se za par dni skupaj s citrarjem Tomažem Plahutnikom »zaprl v studio« in posnel cedejko, na kateri prepeva ljudske pesmi z gorsko tematiko. Pri tem so mu stali ob strani številni prijatelji, ki jih je spoznal prav v času svojega dela na koči. Zgoščenko je skupaj s prijatelji predstavil na Lancovem in v domači Kamni Gorici. Na obeh prireditvah se je zbralo ogromno ljudi, med drugim tudi različne generacije delavcev s Pogačnikovega doma - »Pogačnikova družina«.
Njeni člani Simona kličejo kar »oča« oziroma »oča gospodar«. Tako delavci kot obiskovalci Kriških podov so se strinjali, da dom brez Simona ne bi bil to, kar je. S Simonom bi se lahko pogovarjala tri dni, pa še ne bi zmanjkalo zanimivosti, povezanih s Kriškimi podi. Nekoč je rekel, da bo o svojem delu napisal roman; morda se bo to zgodilo do naslednje okrogle obletnice. 

Kriski_podi_photo4_foto_Zdenka_Mihelic_m700
Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 m), foto Zdenka Mihelič

Kako in zakaj si začel delati na Pogačnikovem domu?
Leta 1973 sem se včlanil v PD Radovljica. Aktivneje sem pri društvu začel sodelovati 1989. leta, ko sem postal član upravnega odbora. Kot vzdrževalec sem se vključil na Pogačnikovem domu in sem postal tudi namestnik gospodarja; to je bil takrat Slavko Langus. Obenem sem naredil tečaj za planinskega vodnika in sem 10 let aktivno vodil izlete. Z Lojzom (Lojz Mohorič, prijatelj in sodelavec, kasneje namestnik gospodarja na Pogačnikovem domu, op. a.) sva vodila predvsem na vrhove nad Trento. Leta 1989 sem v glavnem hodil na Pode kot vzdrževalec. Obnavljali smo žičnico, 1990. leta smo zamenjali streho. Veliko sem bil gor, predvsem za vikende. Potem pa je prišlo leto 1993, ko za kočo nismo imeli oskrbnika. Takrat sem ravno menjal službo, iz fabrike sem šel v družinsko firmo, kjer sem se lažje domenil za daljšo odsotnost. Sicer ne bi šlo. No, in ker ni bilo oskrbnika, sem rekel, da grem za en mesec gor. To je čisto nekaj drugega kot pa občasno obiskovanje koče. Že pet let sem pomagal pri raznih delih na hiši, ampak stalno delo znotraj hiše je pa drugo. Prej smo se zvečer usedli v hišo, se fajn imeli in nas ni nič skrbelo, kje in kako bo kdo spal, ali bodo vsi dobili za jesti itd. Kot oskrbnik pa dobiš vse te odgovornosti in ugotoviš, da je to kar zahtevno delo.

Kako je bilo z ekipo v prihodnjih sezonah, si jo sam izbiral?
Naslednje leto sem bil spet oskrbnik. Od začetka so bili na društvu razpisi za delo, vedno je bilo kakšnih 15 prijav. Potem je pa vsak od upravnega odbora predlagal koga svojega. Navadno sva z gospodarjem pred sezono šla čez seznam. Najbolj važna je bila kuharica in tako je še danes. Leta 1999 je prišla gor prva mlada kuharica in od takrat naprej je večinoma sama mladina na bajti. Prej sta bili kuharica in pomočnica starejši, le v strežbi so bili tudi kakšni mlajši.

PV_avg2013_Simon_Erzen_Picture181m
Simon z eno izmed ekip pri delu v Pogačnikovem domu, foto arhiv Mateje Komac

V vseh teh letih se je nabralo ogromno ljudi, s katerimi si delal. Ena od deklet je v knjigi spominov, ki ti jo je »družina Pogačnik« poklonila ob okroglem jubileju, zapisala, da si bil najboljši šef, kar jih je kdaj imela in bi si tudi v današnji službi želela takega. Imaš kak skrivni recept, kako se prilagoditi vsaki ekipi in v njej najti le pozitivno?
Vsi, ki smo hodili in še hodimo gor, imamo radi hribe in smo navezani na bajto. Potem je tu še prijateljstvo. To je najbolj pomembno. Zmeraj pravim, da največ šteje to, ko kdo od delavcev še koga svojega zraven pripelje, ker potem zanj na neki način odgovarja, po drugi strani ga je pa tudi že poznal in vedel, da bo delo zanj primerno. Tega sem se držal tudi jaz. Veriga se nikoli ni čisto prekinila tako, da bi prišli čisto vsi na novo. Vedno je kdo še naprej ostal in nikoli ni nihče odšel v dolino predčasno, in tudi potem so se vsi radi vračali. Mislim, da je bilo res največ vredno prijateljstvo in pa tudi nove vezi, ki so se v domu stkale.

Leta 2004 si se dokončno odločil, da ne boš več oskrbnik doma. Zakaj?
Kaj pa jaz vem ..., čas prinese svoje. Potem vidiš, da je tudi še kakšna druga stvar pomembna. Po par letih ugotoviš,, da je fajn iti gor za kak dan, ampak da bi tam bil ves čas, to pa ne več.

Lahko bralcem pojasniš razliko med delom oskrbnika in gospodarja?
Oskrbnik naj bi bil ves čas prisoten v domu, saj organizira delo. On naj bi bil gor za vse. Na neki način vodi dom, a tudi kuha, pospravlja itd., če je potrebno. Naloga gospodarja pa je, da pred sezono in po sezoni uredi hišo pa poskrbi za vsa vzdrževanja. Zdaj imamo na PD Radovljica strokovnega sodelavca, ki veliko pomaga pri teh stvareh. 

Simon Eržen pri delu na Pogačnikovem domu, foto arhiv Mateje KomacTi je bilo ljubše delo oskrbnika ali gospodarja?
Najbolje je bilo, ko sem bil oboje (smeh). Če imaš dovolj energije ... To so bila gotovo najboljša leta. 

Poletje leta 2005 je po dolgem času minilo, ne da bi daljše časovno obdobje prebil na Kriških podih. Štafeto si predal mladini. Si pogrešal kočo, delo na njej?
Ja, skrbelo me je, kako bo šlo. Vsak misli, da je nepogrešljiv, potem pa kar gre. Tudi sedaj, po sedmih letih v dolini, se še vedno vsak dan slišimo z osebjem na koči. Skrb je še vedno prisotna. Ko koga srečam, ki je bil gor, me vedno skrbi, kaj bo rekel. Da ni bilo slučajno kaj narobe. Nekateri me kar enačijo s hišo. Zavedam se, da nikjer ne morejo biti vsi stoprocentno zadovoljni, pa naj v koči delajo stari ali mladi. Jaz zagovarjam, da naj dela mlad kader, da lahko pride tudi do zaslužka. Čeprav imam občutek, da k nam nikoli niso hodili samo zaradi denarja. Mogoče pa le imam tudi jaz nekaj zaslug pri tem, da je tako pozitivno ozračje tam gor. V delo na koči se nikoli preveč ne vtikam, se že sami porihtajo

Ali so med letošnjo ekipo na Pogačnikovem domu in tisto leta 1993 kakšne razlike? Kaj pa način dela, se je kaj spremenil?
Ja, seveda so. Največ se je spremenilo ravno sredi sezone 1993. Takrat je prišel mobitel v hišo. Prej smo dajali znak z rjuho, da je žičnica prišla, na policijo v Bovec smo s postajo klicali, naj na PD Radovljica pokličejo, da se je npr. greznica zamašila.

Z rjuho ste dajali znak?
Ja, z žičnico je roba prihajala gor. Potem ko smo jo zložili, je eden na okno šestice (soba, op. a.) obesil belo rjuho. Ko se je ta rjuha pojavila, so v dolini vedeli, da žičnico lahko potegnejo nazaj. Potem je leta 1993 prišel telefon -  to je bila velika kišta. V dveh urah si zanj porabil cel avtomobilski akumulator. Prej so bile še druge prelomnice. Zlata vredna je bila žičnica, ki deluje od  leta 1982. To je bila prva taka pomembna stvar. 1996. leta pa smo postavili sončne celice. Od takrat agregat uporabljamo zelo redko, le pri kakšnih večjih delih.

...

Mateja Komac

Več: Celotni pogovor si lahko preberete v Planinskem vestniku, avgust 2013.

Dvojni poletni Vestnik o izjemni Veliki himalajski poti

Dvojni poletni Vestnik o izjemni Veliki himalajski poti

ponedeljek, 22. julij 2024

Tokratna tema dvojne poletne številke je Velika himalajska pot - ki sta jo mojstrsko ubesedila in s fotografijami začinila zakonca in naša vrhunska alpinista svetovnega kova Marija in Andrej Štremfelj. Pred tem sta Veliko himalajsko pot, dolgo kar 1700 kilometrov, lansko jesen tudi prehodila.

Junijski Vestnik o vplivu vremenskih ujm na planinske poti

Junijski Vestnik o vplivu vremenskih ujm na planinske poti

ponedeljek, 17. junij 2024

V junijski številki Planinskega vestnika smo se posvetili vplivu vremenskih ujm na planinske poti. Leto 2023 je bilo namreč leto ekstremnih vremenskih dogodkov, pišemo pa tudi o hidroloških ekstremih, ki bodo vse pogostejši, in o posodobljenih tablah na planinskih poteh.

Majski Planinski vestnik o Johannesu Frischaufu

Majski Planinski vestnik o Johannesu Frischaufu

sobota, 18. maj 2024

V majski številki Planinskega vestnika je glavna pozornost namenjena Johannesu Frischaufu, po katerem pri nas nosi ime planinski dom na Okrešlju, sicer pa je bil velik pobudnik planinstva pri nas, še posebej v Savinjskih Alpah, in na Hrvaškem, kjer so prav na njegovo pobudo že leta 1874, 19 let pred nami, ustanovili Planinsko zvezo Hrvaške. V temi meseca izpod rok Dušana Škodiča boste tako našli zares veliko zanimivih podatkov iz naše planinske zgodovine, ki so bile v tistem obdobju daleč pred časom in še danes vzbujajo občudovanje. Prepričani smo, da boste uživali.

Iskanje med novicami