četrtek, 13. junij 2013PZS
Planinski vestnik, junij 2013
Tokrat se v junijski številko podajamo na ledenike. Kaj se nam na njih lahko pripeti, nam je zaupal Boris Strmšek, podrobneje pa boste spoznali alpske ledenike v članku Mojce in Maura Hrvatina. Matija Turk nam tokrat predstavlja drznega moža Dolomitov Michaela Innerkoflerja, Andrej Stritar Hudo stezo v Mangartu, Marjeta Štrukelj pa Cimo Cadin degli Elmi v Dolomitih.
Za vas smo
se pogovarjali s plezalskim parom Tanjo in Andrejem Grmovškom ter s Paulom
Petzlom, sinom ustanovitelja tovarne gorniške opreme Petzl.
Svoja doživetja z nami delijo avtorji člankov o plezanju Kramarce v Storžiču, plezanju ferat, o trekingu v Nepal, o alpinistični odpravi v Kirgizijo ...
V rubriki Z nami na pot vas vabimo na Škrlatico in na alpske štiritisočake osamelce.
V zadnjem delu revije objavljamo redne rubrike o varstvu narave, seznanjamo vas z novicami iz vertikale, tujine, z odzivi bralcev, z recenzijami knjig in vesti iz planinske organizacije.
Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika! Poiščite ga v svojem kiosku
Kazalo PV, junij 2013 (1,05 MB)
Uredništvo Planinskega vestnika
--------------------------------------------
Planinski vestnik, junij 2013, lahko kupite tudi v Spletni trgovini PZS.
Vsebina - Članki
LEDENI SVET 4
Znanje, izkušnje in včasih celo sreča. Ledene avtoceste. Boris Strmšek
Naravna dediščina evropskih gora. Ledeniki v Alpah. Mojca in Mauro Hrvatin
INTERVJU 12
Odpravarja v alpskem slogu. Tanja in Andrej Grmovšek. Mateja Pate
NEZNANE POTI V JULIJCIH 16
Huda steza. Neverjetna zapuščina v mangartskih strminah. Andrej Stritar
LEGENDA DOLOMITOV 19
Mojster plezanja in hraber človek. Michael Innerkofler, gorski vodnik iz Sextna. Matija Turk
DOLOMITI "TOSTRAN" PIAVE 24
Čelada skupine Spalti di Toro. Cima Cadin degli Elmi, 2424 m. Marjeta Štrukelj
Z NAMI NA POT 28
Kraljica slovenskih gora. Škrlatica. Bor Šumrada
Opisi 33
Škrlatica, iz Vrat. Bor Šumrada
Škrlatica, iz Krnice. Bor Šumrada
Škrlatica, iz Zadnjice. Bor Šumrada
Dolkova špica, iz Vrat. Bor Šumrada
Z NAMI NA POT 41
Alpski štiritisočaki osamelci. Bernina, Grand Combin, Gran Paradiso, Barre des Écrins. Andrej Mašera
Opisi 37
Piz Bernina. Irena Mušič Habjan
Grand Combin. Andrej Mašera
Gran Paradiso. Andrej Mašera
Barre des Écrins. Irena Mušič Habjan
"SKRITE" LEGENDE ALPINIZMA 45
"Sem kot goba, ki vsrkava ideje" Paul Petzl. Dejan Ogrinec
ZDRS 48
Nevarna pozabljivost. Deset let stara zgodba, ki bi se lahko končala drugače. Andrej Perčič
ZAVAROVANE PLEZALNE POTI 51
Moji doživljaji na feratah. Ni vedno tako kot na papirju. Peter Muck
NAŠE PLANINE IN PLANINSTVO 54
Petnajst let Bregarjevega pohoda. Dušan Škodič
MLADI V NEPALU 56
Je življenje lahko tudi drugačno? Mepijeva odprava Gimnazije Kranj na nepalski pettisočak. Manca Čujež
ODPRAVA V KIRGIZIJO 59
"Kako sem se ob letu osorej vrnil pod kirgiške vršace" Odprava ob 60-letnici alpinističnega odseka Železničar. Peter Bajec
VARSTVO NARAVE 65
Vrnitev domov. Belovrati muhar. Dušan Klenovšek in Martin Gorišek
NOVICE IZ VERTIKALE 66
NOVICE IZ TUJINE 67
PISMA BRALCEV 68
LITERATURA 68
PLANINSKA ORGANIZACIJA 70
TNP 72
V SPOMIN 72
Uvodnik
Smerne table, naše ogledalo
V Sloveniji imamo - glede na pregovorno majhnost naše države - neverjetno dolžino označenih poti: dobrih devet tisoč kilometrov. Markacisti se z veliko vnemo in večinoma prostovoljno trudijo vzdrževati več kot tisoč šeststo gorskih prometnic. Njihovim prizadevanjem, da bi obiskovalcem gorskega sveta omogočili čim varnejše obiskovanje narave, premalokrat izrečemo priznanje in se jim zahvalimo za požrtvovalnost in trud.
Zahtevno in odgovorno delo ni na očeh samo planincem, temveč tudi drugim, ki v naravi opravljajo kakršnokoli dejavnost, zato sem v naslovu napisal, da so planinski kažipoti nekakšno ogledalo (samopodoba) naše organizacije. Rezultati te samopodobe, ki nam včasih zagotovo niso v ponos, so velikokrat vidni šele čez leta oziroma desetletja. Res ne gre drugače?
Že v rani mladosti so nas učili, da so drevesa živ organizem, drugače povedano, da rastejo. V višino in debelino. Kaj se lahko zgodi, če jim tega ne omogočimo, lahko vidimo na fotografiji, žal pa je podobnih primerov ob planinskih poteh še precej več. Ne samo, da je drevo poškodovano, z leti se smerna tabla tako zažre vanj, da je za planince popolnoma neuporabna, saj z nje ne moremo več prebrati, kam vodi pot. Poškodba torej in še neuporabnost povrhu.
Pred časom sem o tem povprašal strokovnjake za gozdove, ki so mi po ogledu slik razložili, da drevesa v debelino rastejo ravno tam, kjer jih s pribijanjem smernih tabel poškodujemo; na zunanjem delu debla. Med lesom in skorjo drevesa je namreč nežno tkivo, kambij imenovano. Navzven proizvaja skorjo, navznoter pa les. Če je kambij poškodovan, rasti ni. Kjer je drevo poškodovano, vanj vdrejo glive, poškodovana drevesa pa ogrožajo podlubniki in drugi škodljivi organizmi. Zato je pritrjevanje česarkoli neposredno na zdravo drevo zelo škodljivo. To velja tako za table, ki so pribite z dolgim žebljem ali privite z vijakom, kot tudi za tiste, ki so na drevo privezane z jekleno žico ali drugo močno vrvjo, saj se nemalokrat nanje pozabi. Drevo raste, žica oziroma vrv pa ne. Dodali so še, da se drevesu, ki je na fotografiji, ne da pomagati. Lahko se ga le poseka. Poseka zaradi nas, planincev, ljubiteljev narave. Ne gre skupaj, kajne?
"Slovenija je zelo bogata z gozdovi. Kaj pomeni tistih nekaj dreves, ki jih žrtvujemo za smerne table, v primerjavi z neskončnimi prostranstvi zelenega bogastva?" bi nemara lahko pomislili. Res je, imamo srečo, da so drevesa dobesedno na vsakem koraku, toda takšno početje se preprosto ne spodobi. Ne zaradi "tistih nekaj dreves", temveč zato, ker naj bi planinci spoštovali naravo, se v njej primerno obnašali in ji s svojimi dejavnostmi ne povzročali škode.
Vesel bom, ko mi prejšnjega stavka ne bo treba več napisati v pogojniku, a žal slabo kaže. Ne tako dolgo nazaj sem ob obljudeni markirani poti opazil ne ravno staro tablo, ki, trdno pribita na zdravem drevesu, pohodnike opozarja, da je treba naravo - spoštovati. Ironija, sarkazem ali kaj tretjega? Ne vem, bom razmislil.
Razmislite še vi. Že res, da v naravo, tudi v gozdove, človek vstopa še z veliko večjimi in bolj uničujočimi sredstvi, vendar bi bilo prav, da planinci najprej pometemo pred svojim pragom, čeprav je to običajno najtežje. Morda bi lahko začeli s tem, da kažipotov in drugih obvestil ob poteh ne bi več pribijali na rastoča drevesa ...
Gorazd Gorišek
Svoja doživetja z nami delijo avtorji člankov o plezanju Kramarce v Storžiču, plezanju ferat, o trekingu v Nepal, o alpinistični odpravi v Kirgizijo ...
V rubriki Z nami na pot vas vabimo na Škrlatico in na alpske štiritisočake osamelce.
V zadnjem delu revije objavljamo redne rubrike o varstvu narave, seznanjamo vas z novicami iz vertikale, tujine, z odzivi bralcev, z recenzijami knjig in vesti iz planinske organizacije.
Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika! Poiščite ga v svojem kiosku
Kazalo PV, junij 2013 (1,05 MB)
Uredništvo Planinskega vestnika
--------------------------------------------
Planinski vestnik, junij 2013, lahko kupite tudi v Spletni trgovini PZS.
Vsebina - Članki
LEDENI SVET 4
Znanje, izkušnje in včasih celo sreča. Ledene avtoceste. Boris Strmšek
Naravna dediščina evropskih gora. Ledeniki v Alpah. Mojca in Mauro Hrvatin
INTERVJU 12
Odpravarja v alpskem slogu. Tanja in Andrej Grmovšek. Mateja Pate
NEZNANE POTI V JULIJCIH 16
Huda steza. Neverjetna zapuščina v mangartskih strminah. Andrej Stritar
LEGENDA DOLOMITOV 19
Mojster plezanja in hraber človek. Michael Innerkofler, gorski vodnik iz Sextna. Matija Turk
DOLOMITI "TOSTRAN" PIAVE 24
Čelada skupine Spalti di Toro. Cima Cadin degli Elmi, 2424 m. Marjeta Štrukelj
Z NAMI NA POT 28
Kraljica slovenskih gora. Škrlatica. Bor Šumrada
Opisi 33
Škrlatica, iz Vrat. Bor Šumrada
Škrlatica, iz Krnice. Bor Šumrada
Škrlatica, iz Zadnjice. Bor Šumrada
Dolkova špica, iz Vrat. Bor Šumrada
Z NAMI NA POT 41
Alpski štiritisočaki osamelci. Bernina, Grand Combin, Gran Paradiso, Barre des Écrins. Andrej Mašera
Opisi 37
Piz Bernina. Irena Mušič Habjan
Grand Combin. Andrej Mašera
Gran Paradiso. Andrej Mašera
Barre des Écrins. Irena Mušič Habjan
"SKRITE" LEGENDE ALPINIZMA 45
"Sem kot goba, ki vsrkava ideje" Paul Petzl. Dejan Ogrinec
ZDRS 48
Nevarna pozabljivost. Deset let stara zgodba, ki bi se lahko končala drugače. Andrej Perčič
ZAVAROVANE PLEZALNE POTI 51
Moji doživljaji na feratah. Ni vedno tako kot na papirju. Peter Muck
NAŠE PLANINE IN PLANINSTVO 54
Petnajst let Bregarjevega pohoda. Dušan Škodič
MLADI V NEPALU 56
Je življenje lahko tudi drugačno? Mepijeva odprava Gimnazije Kranj na nepalski pettisočak. Manca Čujež
ODPRAVA V KIRGIZIJO 59
"Kako sem se ob letu osorej vrnil pod kirgiške vršace" Odprava ob 60-letnici alpinističnega odseka Železničar. Peter Bajec
VARSTVO NARAVE 65
Vrnitev domov. Belovrati muhar. Dušan Klenovšek in Martin Gorišek
NOVICE IZ VERTIKALE 66
NOVICE IZ TUJINE 67
PISMA BRALCEV 68
LITERATURA 68
PLANINSKA ORGANIZACIJA 70
TNP 72
V SPOMIN 72
Uvodnik
Smerne table, naše ogledalo
V Sloveniji imamo - glede na pregovorno majhnost naše države - neverjetno dolžino označenih poti: dobrih devet tisoč kilometrov. Markacisti se z veliko vnemo in večinoma prostovoljno trudijo vzdrževati več kot tisoč šeststo gorskih prometnic. Njihovim prizadevanjem, da bi obiskovalcem gorskega sveta omogočili čim varnejše obiskovanje narave, premalokrat izrečemo priznanje in se jim zahvalimo za požrtvovalnost in trud.
Zahtevno in odgovorno delo ni na očeh samo planincem, temveč tudi drugim, ki v naravi opravljajo kakršnokoli dejavnost, zato sem v naslovu napisal, da so planinski kažipoti nekakšno ogledalo (samopodoba) naše organizacije. Rezultati te samopodobe, ki nam včasih zagotovo niso v ponos, so velikokrat vidni šele čez leta oziroma desetletja. Res ne gre drugače?
Že v rani mladosti so nas učili, da so drevesa živ organizem, drugače povedano, da rastejo. V višino in debelino. Kaj se lahko zgodi, če jim tega ne omogočimo, lahko vidimo na fotografiji, žal pa je podobnih primerov ob planinskih poteh še precej več. Ne samo, da je drevo poškodovano, z leti se smerna tabla tako zažre vanj, da je za planince popolnoma neuporabna, saj z nje ne moremo več prebrati, kam vodi pot. Poškodba torej in še neuporabnost povrhu.
Pred časom sem o tem povprašal strokovnjake za gozdove, ki so mi po ogledu slik razložili, da drevesa v debelino rastejo ravno tam, kjer jih s pribijanjem smernih tabel poškodujemo; na zunanjem delu debla. Med lesom in skorjo drevesa je namreč nežno tkivo, kambij imenovano. Navzven proizvaja skorjo, navznoter pa les. Če je kambij poškodovan, rasti ni. Kjer je drevo poškodovano, vanj vdrejo glive, poškodovana drevesa pa ogrožajo podlubniki in drugi škodljivi organizmi. Zato je pritrjevanje česarkoli neposredno na zdravo drevo zelo škodljivo. To velja tako za table, ki so pribite z dolgim žebljem ali privite z vijakom, kot tudi za tiste, ki so na drevo privezane z jekleno žico ali drugo močno vrvjo, saj se nemalokrat nanje pozabi. Drevo raste, žica oziroma vrv pa ne. Dodali so še, da se drevesu, ki je na fotografiji, ne da pomagati. Lahko se ga le poseka. Poseka zaradi nas, planincev, ljubiteljev narave. Ne gre skupaj, kajne?
"Slovenija je zelo bogata z gozdovi. Kaj pomeni tistih nekaj dreves, ki jih žrtvujemo za smerne table, v primerjavi z neskončnimi prostranstvi zelenega bogastva?" bi nemara lahko pomislili. Res je, imamo srečo, da so drevesa dobesedno na vsakem koraku, toda takšno početje se preprosto ne spodobi. Ne zaradi "tistih nekaj dreves", temveč zato, ker naj bi planinci spoštovali naravo, se v njej primerno obnašali in ji s svojimi dejavnostmi ne povzročali škode.
Vesel bom, ko mi prejšnjega stavka ne bo treba več napisati v pogojniku, a žal slabo kaže. Ne tako dolgo nazaj sem ob obljudeni markirani poti opazil ne ravno staro tablo, ki, trdno pribita na zdravem drevesu, pohodnike opozarja, da je treba naravo - spoštovati. Ironija, sarkazem ali kaj tretjega? Ne vem, bom razmislil.
Razmislite še vi. Že res, da v naravo, tudi v gozdove, človek vstopa še z veliko večjimi in bolj uničujočimi sredstvi, vendar bi bilo prav, da planinci najprej pometemo pred svojim pragom, čeprav je to običajno najtežje. Morda bi lahko začeli s tem, da kažipotov in drugih obvestil ob poteh ne bi več pribijali na rastoča drevesa ...
Gorazd Gorišek
