nedelja, 12. maj 2013PZS

INTERVJU: Emil Tratnik, srčni človek z Vojskega

Planinski vestnik - Gašper Podjed: Emil Tratnik je alpinist, ki je sodeloval v eni najbolj norih slovenskih odprav v Himalajo – Daulagiri 1981. Južna stena je bila premagana, vrh pa je bil kljub bližini vendarle predaleč. Tri postave so se po štirinajstih dnevih z zadnjimi močmi privlekle do majhnega letališča na drugi strani gore daleč od baznega tabora, kjer nihče ni več verjel v njihov srčni utrip.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
»30. september - črn dan v taboru. Zjutraj nas zbudi streljanje. Lovci ali vojaki? Kmalu je vse jasno. Kitajski vojaki so na prelazu Nangpa La streljali na tibetanske begunce in jih nekaj tudi ubili. Prelaz je sicer znana tibetanska begunska pot v Nepal in naprej do Indije. Celo dopoldne so vojaki hodili po taboru in s seboj vodili skupino otrok, ki so jih zajeli. Na prelazu pa je ležalo mrtvo truplo tibetanske nune. In jaz grem jutri plezat, kot da ni nič?! Zapis iz beležk pove vse o mojih občutkih tisti dan: kitajske podgane, pocrkajte!
Da postajam star, sem se zavedel šele kasneje v bazi, ko je Aljaž ugotavljal, da je bila tista strma sveča najlepše plezanje v smeri. Sam sem pa ob tem pripovedovanju modro molčal in si mislil: sine moj, hvala bogu, da si me potegnil tam čez!
Nov zagon pa sem doživel nekje na 8000 m. Približevali sta se dve postavi. Aljaž in za njim Uroš. S sinom se objameva. Dobro, da v teh višinah in snegu rabiš temna očala, sicer bi sine videl, kako zna stari spuščati solze. Srečanje mi je dalo tak polet, da bi bil vrh lahko še višji. Potreboval sem še slabe 3 ure in brez problema dosegel vrh.«
(Emil Tratnik, odlomek iz dnevniškega zapisa, Čo Oju, 2006)

Emil Tratnik je alpinist, ki je sodeloval v eni najbolj norih slovenskih odprav v Himalajo - Daulagiri 1981. Južna stena je bila premagana, vrh pa je bil kljub bližini vendarle predaleč. Tri postave so se po štirinajstih dnevih z zadnjimi močmi privlekle do majhnega letališča na drugi strani gore daleč od baznega tabora, kjer nihče ni več verjel v njihov srčni utrip.
Sprejme me v idilični leseni koči, ki je namesto fasade založena s skladovnicami drv. Stisk tople grčaste roke je močan in odločen. Ogromni in popraskani prsti izdajajo pridno, delovno dlan. Pogled je predirajoč, nasmeh na ustih pa izraža neverjetno dobrodošlico, ki prišleka v trenutku zbliža z gostiteljem. Skozi pogovor spoznam v sogovorniku dva obraza. Na prvem prepoznam neskončno energijo veselega, pristnega in toplega človeka, ki z lahkoto pridobi zaupanje sočloveka, na drugem pa zagledam sledi razmišljujočega, odgovornega, z življenjskimi izkušnjami zbrušenega, zrelega moža. 

Prihajaš iz Idrije, ki nima gorskega zaledja, pa vendar si izbral alpinizem kot način življenja. Zakaj?
Lahko bi rekel, da ima vsako tele svoje vesele. Če začneš z gorništvom in te ta stvar potegne, postaneš s hribi okužen. Kot otrok sem od daleč spremljal slovensko transverzalo, kot nek tabu in nekaj nedosegljivega, potem pa sem spoznal, kako z lahkoto sem jo opravil, in stvar me je potegnila vase.

Emil Tratnik, Slapovi Gačnika leta 2012, foto Aljaž TratnikKaj je danes izjemen alpinistični dosežek in kateri dejavniki določajo vrhunskega alpinista?
Sam sem, priznam, že malo ven iz tega. Imam nek svoj pogled na alpinistične dosežke, ki izvirajo iz prebiranja knjig in nekaj malega lastnih izkušenj. Predvsem je pomembno, da si človek, o kvalitetah govoriti pa je zelo težko, ker je gorništvo izjemno napredovalo in je pojem alpinizma preširok za jasen odgovor na to vprašanje.

No, pa vendarle imaš med alpinisti vzornika. Kdo je to in zakaj ravno on?
Definitivno je to Joža Čop. On je bil zame pravi fenomen. Bil je naš človek in imel je izjemne podvige. Ogromne. Pokojni Šrauf (Stane Belak) je še ena legenda, ki ga je nadgradil. Normalno, da so bili dobri plezalci tudi zunaj, vendar je pri nas vzornikov več kot dovolj. Je pa tako, da imajo zame vse stare zadeve precej večjo vrednost. Nekako mi delujejo edine prave. Danes je moderni alpinizem preprosto prehiter. Včasih si za neko smer potreboval tri dni, danes pa če nisi v treh urah čez, si že slab. To je sicer napredek, ne vem pa, če je v pravo smer.

Se ti zdi, da je vse preveč prisotna tekma za osvojitev stene in postavitev nove smeri, medtem ko ni več prostora za pustolovščino in avanturo?
Tega sigurno ni več. Včasih je bilo vse skupaj precej bolj počasi in z več romantike. Več je bilo priprav in manj napak je bilo dovoljenih. Ni bilo komunikacijske tehnologije. Transporti so bili na nekaterih delih poti popolnoma nemogoči. Bolj si bil odvisen od samega sebe in od prisotnih prijateljev, ki so bili drug drugemu v tistem trenutku edina in zelo dragocena družba. 

Kakšen odnos imaš do komercialnih odprav in do ljudi, ki tovrstno dejavnost tržijo in se na ta način preživljajo? Največkrat so to vrhunski alpinisti, ki promovirajo in organizirajo komercialne odprave. Kako gledaš na te kolege in njihovo poslovno pot?
Iz vsake stvari se lahko naredi denar. Še posebej, če gre za ekstremne storitve. Vedno se najdejo stranke, ki so pripravljene plačati različne podvige. Matterhorn, recimo, je bil že pred leti na nek način molzni hrib za švicarske vodnike. Klient je bil v bistvu revež. Na daleč se je videlo, da ima od vzpona eno samo trpljenje. In stari časi tega niso poznali, zato je imelo plezanje poseben čar. Izziv samo za tiste, ki to zmorejo. Danes pa je vse naprodaj. Nakažeš toliko in toliko denarja, pa gremo na Luno. Škoda, da napredujemo tudi na ta način.

PV_maj2013_Emil_Tratnik_bazn__tabor_Daulagiri1981m
Bazni tabor Daulagiri 1981. Stojita Šrauf in zvezni oficir, sedijo: z leve: Janez sabolek - Sablja, Juš Zupan, Emil Tratnik, Cene Berčič, Rok Kolar, foto kuhar


Se pravi, se strinjaš s tezo, da sta kriterij vrhunskega rezultata količina vloženega napora in prehojena pot, ki je potrebna za dosego cilja?
Ja, včasih je nedolžen hrib poskrbel za hudo preizkušnjo, medtem ko si drugič za težavno smer porabil veliko manj energije in napora. Danes se marsikaj želi zaobiti, preskočiti in skrajšati, poenostaviti. Jasno pa je, da to ni dvorana. Tukaj ima narava svoje zakone. Prvi pogoj je, da ti mati narava odpre vrata, in včasih je srečni trenutek tisti, ki odloča, ali splezaš in preživiš ali pa te odnese plaz. Je pa res, da imajo izkušnje tudi pomembno vlogo. Večkrat ko si v kritični situaciji, večkrat ko nekaj splezaš in se odločaš, bolj lahko določene stvari predvidiš in se jim izogneš. Kar se pa vrhunskih podvigov tiče, brez sreče sigurno ne gre. Človekovo znanje je zastonj, če ni ugodnih naključij. Navsezadnje se to vidi tudi pri Humarju, dobro utečen in izkušen, pa je morda zaradi prevelike želje in verjetno smole ostal na hribu.

Zanimajo me kronologija tvojih alpinističnih odprav in morebitne prvenstvene smeri.
Ne enega ne drugega nisem imel pretirano veliko. Bilo pa je nekaj odprav, morda tudi zato, ker se jih je lažje Aconcagua 2008 - Emil Tratnik, foto Iztok Erženorganiziralo in časovno uskladilo. Hitro so te tudi opazili in kmalu si prišel v izbor za odpravo. Prva je bila leta 1979 kot izmenjava z Rusi. Oni k nam na morje, mi pa k njim v hribe. Vse je bilo popolnoma zastonj, moral si se le prilagoditi njihovemu sistemu in potem si lahko plezal. Potem pa sem kar redno na dve leti odhajal v tujino. Daulagiri 81, Gangapurna 83, dvakrat Južna Amerika in 2006 Čo Oju. 

Še obstajata želja po Himalaji in pripravljenost za kakšno alpinistično avanturo?
Z leti se tudi telo in duša malo umirita. Leta dajo vsemu svoj pečat. Desetletja ne moreš nadomestiti z nobenim treningom. Vse gre s starostjo na dol in ne na gor, kar je tudi logično. Je pa res, da imaš tudi v visoki starosti prave kerlce, ki pri 80. šibajo na Mont Blanc ali kakšen podoben hrib.
....

Gašper Podjed

Več: Celotni pogovor si lahko preberete v Planinskem vestniku, maj 2013.


Septembrski Vestnik je tu

Septembrski Vestnik je tu

sobota, 18. september 2021

Septembrska številka Planinskega vestnika ponovno prinaša veliko zanimivega branja. V prvem delu pišemo o državnem odlikovanju red za zasluge, ki ga je iz rok predsednika Slovenije Boruta Pahorja Planinski vestnik dobil ob 125-letnici izhajanja, ki smo jo obeležili lansko leto. Svoja mnenja in čestitke so podali tudi številni, ki redno berejo in spremljajo Planinski vestnik skozi čas. V nadaljevanju sledi tema meseca, posvečena štiridesetletnici Zakona o Triglavskem narodnem parku in še nekaterim drugim obletnicam naših parkov.

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

ponedeljek, 19. julij 2021

Danes je izšla nova, dvojna - poletna - številka Planinskega vestnika. In kot že nekaj let tudi tokratno poletno številko krasita dve fotografiji čez tri strani. V temi meseca pišemo, kako lahki in hitri smo v gorah. Razmišlja več alpinistov, gorskih vodnikov in vodnik PZS.

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

petek, 18. junij 2021

V junijski temi meseca smo se posvetili velikemu razsvetljencu, baronu Žigu Zoisu. Baron Sigismondo (Žiga) Zois (1747-1819) je splošno znan kot podpornik kulture, nekoliko manj pa kot naravoslovec in mecen znanosti. Financiral je dve odpravi na Triglav, seveda tudi z namenom, da bi odkrili cenjeno železovo rudo.

Iskanje med novicami