nedelja, 14. april 2013PZS

Gorska balada - drugouvrščena zgodba literarnega natečaja PV

Konec leta 2012 je Planinski vestnik ob 120-letnici SPD/PZS, ki jo praznujemo letos, objavil literarni natečaj. Tričlanska komisija, in sicer člana uredniškega odbora Marjan Bradeško in Marta Krejan ter zunanja sodelavka Mateja Piškur, je odločila o najboljših zgodbah. Preberite si drugouvrščeno zgodbo avtorja Anžeta Zormana.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
Drugouvrščena zgodba
Gorska balada
Besedilo: Anže Zorman

Ko se ob jutru čez horizont začno razpirati pasovi vzhajajočega sonca in se od težke modrine noči loči koprena blago prosojnega neba, nekoliko vijoličnega in dvomljivega, se nad gorski svet razlije mehka rozna svetloba. Takrat se težki masivi prastarih skalovij za nekaj kratkih minut odlepijo od svoje teže. Ob teh rožnato obarvanih robovih dneva ni še nič povsem resnično in potopljen vanje za hip pozabim na okove, ki me držijo v teh sivih krajih.

Tedaj se včasih spet spomnim svoje nekdanje narave, nemirne ter slabo prilagojene ležernemu vsakdanu doline. V gore sem se rad podal že zarana, v mračnih sencah ranega jutra. Bil sem rahlo nečimrn in prepoln samega sebe, jezila me je prijetna predvidljivost varne poti proti neizbežni starosti in smrti. V prepadnih stenah sem iskal obrobja in samoto. Hotel sem onkraj štetja banalno minevajočih dni. Šele ko mi je daleč nad tlemi zaradi lastne neumnosti ali zunanjih nevarnosti šlo za nohte, sem se počutil živega. Živalsko živega v brezumnem garanju, ko sem na smrt utrujen gazil skozi prhek sneg in se vanj vdiral do pasu. Intuitivno živega v gibu, ki je prehitel misel in me obdržal v steni navkljub preperelemu skalnemu drobcu, ki se je vdal pod mojo težo in odfrčal v globino. Še se spomnim tiste skromne evforije, ko se iz strmin le privlečeš na gruščnato, a stabilno skalno polico in tresoč vdihneš neprijetno poživljajoč občutek zmage. Ob še enem snidenju s skorajšnjo katastrofo te strese nekoliko nervozen smeh.
Sedeč na vrhu, nad prepadnimi bregovi, sem včasih zavidal krokarjem, ki so jadrali čez brezhibno modro nebo. Gledal sem, kako jim sape utirjajo let in kako jih kaprice vetrov nekam nerodno in malce komično razmetavajo sem in tja. Tedaj sem sanjaril o brezciljnem letenju med soncem in tlemi.

Često se vrine še en spomin. Tistega mehkobno oranžnega jutra se je kamnita luska, ki sem jo nekam preveč hlastno pograbil v utrudljivem previsu, v počasnem in težkem renčanju začela luščiti s svojega mesta. Pritiskal sem jo nazaj na njeno mesto, z nogami sem praskal po zglajeni skali in s prosto roko panično iskal neobstoječe oprimke. Tok zavesti se mi je upočasnil, minevanje sekunde pa se je zgostilo kot žele. Čez um so se mi pognale podobe doma, jutrišnjih dni, oddaljenih tal in sonca na nebu, nazadnje pa je vse prekrilo le še grmenje lastne teže. Grmenje je med padanjem utihnilo in skozi razpotegnjen trenutek sem kot orel in krokar letel pod žarečim, žgočim in bežečim soncem. Potem so prišla tla.
Telo se je še nekaj časa odbijalo po vznožnih travah, valilo se je kot mrtvouda lutka s pretrganimi sklepi, s čudnimi koti in odtrganim, lepljivo krvavim skalpom. Ko se je končno ustavilo, je bilo oblito s tisto močno jutranjo svetlobo, v kateri so gorske trate tako zelo zelene, in katere je plezalec tako zelo vesel, ko mu ogreje od hladnega jutra otrplo telo in premražene členke. Za trenutek sem lebdel nad tem tujim kosom mesa in se čudil gamsom, ki jih je splašil topot kotalečega telesa. Bežeč iz sence so se pognali čez obsijano travnato gredo malce nad mano.
Nekaj se je zdelo narobe. Nekaj je bilo hudo narobe. Tedaj še nisem vedel, kako zelo. Izgubljen in sam sem lebdel nad izmaličenim truplom. V sledečih dneh sem se dolgo le prepuščal vetru, lahek in bežen, krpica energije, ki se nejasno spominja nekdanjih čutov in občutij. Cele mesece sem se učil razločevanja sebe od okoliških stvarnih in duhovnih gmot. Od krokarjev in svizcev, od sonca in neviht, od gorskih potokov in skalnih kotanj. Lahko postaneš kamen, stena ali brezno, kakor te pač pritegnejo stare navade ali nade. Mnogi duhovi tam obstanejo. Kdo ve, ali zanje čas še teče od dneva v dan ali pa živijo skozi geološke dobe in jim tisočletja erozije in pronicajočih voda nudijo kratkočasje. Sam slutim, da so ti duhovi slišni v ječanju nočnih vetrov, da je to njihov krik prisilne večnosti in da so namesto brezčasnega pokoja našli le mučnost nepremične in neskončne ječe.

Tisti drugi duhovi, ki nas je sila spomina pregnetla v podobnost človeku, od časa do časa še mislimo v jeziku besed. A razumevanje naše usode se nam izmika. Druži nas le začetek, morilska domišljija visokih gora. Ene je pokopal plaz in jim pljuča napolnil s pršičem, na druge je gorska koza sprožila priostreno skalo, tretjim se ni posrečil preveč drzen vzpon, četrti so morda premraženi zdrsnili v sanjavo toplino podhlajenega telesa. Namen in konec našega posmrtnega beganja nam je neznan. Kot za časa življenja se še vedno vrtimo v žgoči praznini in opazujemo kroge minevanja. Dan zamenja nov dan, poletje nasledi jesen, zelene trate porumenijo in se spomladi ponovno rodijo. A mi ne minemo. Tisti kratek trenutek stvarnega bivanja v prostoru in času se ni milostno prekinil, marveč se je sprevrgel v odprto prihodnost brez konca.
Vsako pomlad opazim, da se je še kakšna duša izgubila med vetrovi visoke atmosfere, ko je posizkusila proti soncu ubežati bičanju hladnih zimskih vetrov. Včasih jih slišim v nevihtah, v kaosu spodnjih nebes grmijo v nemiru in samoti, ujeti v brezciljne kaprice oblakov. Mrtvi so bolj slaba družba.
Raje sledim vedno novim in novim pohajkovalcem med vrhovi. Skozi sveža poletna jutra se vzpenjajo pod stene. Prisluškujem njihovim pogovorom o nameravanih vzponih, težkemu sopenju pod nabitimi nahrbtniki, zvoku gorskih čevljev, ki mendrajo travne bilke. Ne opazijo me. Živijo v trenutku, okušajo in vonjajo zrak, skalo, prst, borovce in slani pot, ki jim drsi po obrazu. Drhtijo v adrenalinu, ki se jim razliva čez telo, ko po drobnih stopih in krhkih oprimkih izzivajo svojo meseno življenje. Ob koncu dne slavijo utrujenost, častijo navzdol uprt in rahlo top pogled ter počasen korak izčrpanega telesa.

Jaz pa sem le breztežen in osamljen duh, preklet z lakoto po življenju. Prerojen v obupu neskončnega časa in breztežnosti na obrazih lovim slutnje strahu ali znake nelagodja. Včasih plezalec pogleda navzgor, v nakopičeno skalovje, temno in neosvojljivo. Dvom se zažre v njegovo odločnost, pomisli na domače v dolini in na vse dni prihodnosti, ki jih bo tvegal zaradi te nejasne želje, da se zažene čez prav to črno in zloveščo steno. V tem dvomu se najdem, vpnem se vanj, z njim se hranim in redim. Sem temna plat gorskih strasti in demon gorskih prepadov. Ko se strah prevesi v paniko in ta v napako, takrat z drsečim, padajočim ali valečim telesom tudi jaz drvim proti tlom. Drobeče hreščanje loma kosti in kriki smrtne groze so zvoki minevanja, slastni zvoki meni odvzete končnosti in iz motnih oči poslednjih minut srkam silovitost življenja.
Včasih pride tisto pozno popoldne, ko se prosojne barve dne zgostijo v rahlo rumene žarke in kot zavese svetlobe režejo skozi škrbine v skalnih zidovih. Skozi rumeno in oranžno se gore za nekaj časa obarvajo v razkošne rožnate odtenke. Lačen in nemiren zagrizem v svežo dušo, ko se ta izgubljeno razgleduje okoli sebe in opazuje izmaličene ostanke svojega nekdanjega telesa. Za nekaj kratkih trenutkov lahko okusim še krvave spomine občutij življenja. Le za nekaj trenutkov, saj moja lakota nima konca.
Potem pade mrak in name se spet zgrnejo milijoni in milijoni ton brezčasja.

---------------------------------------------------------
Povezane novice:
- Leto treh Matildinih kos
- Literarni natečaj Planinskega vestnika - znani zmagovalci
-
Nagradna natečaja ob 120-letnici Planinske zveze Slovenije


Septembrski Vestnik je tu

Septembrski Vestnik je tu

sobota, 18. september 2021

Septembrska številka Planinskega vestnika ponovno prinaša veliko zanimivega branja. V prvem delu pišemo o državnem odlikovanju red za zasluge, ki ga je iz rok predsednika Slovenije Boruta Pahorja Planinski vestnik dobil ob 125-letnici izhajanja, ki smo jo obeležili lansko leto. Svoja mnenja in čestitke so podali tudi številni, ki redno berejo in spremljajo Planinski vestnik skozi čas. V nadaljevanju sledi tema meseca, posvečena štiridesetletnici Zakona o Triglavskem narodnem parku in še nekaterim drugim obletnicam naših parkov.

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

ponedeljek, 19. julij 2021

Danes je izšla nova, dvojna - poletna - številka Planinskega vestnika. In kot že nekaj let tudi tokratno poletno številko krasita dve fotografiji čez tri strani. V temi meseca pišemo, kako lahki in hitri smo v gorah. Razmišlja več alpinistov, gorskih vodnikov in vodnik PZS.

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

petek, 18. junij 2021

V junijski temi meseca smo se posvetili velikemu razsvetljencu, baronu Žigu Zoisu. Baron Sigismondo (Žiga) Zois (1747-1819) je splošno znan kot podpornik kulture, nekoliko manj pa kot naravoslovec in mecen znanosti. Financiral je dve odpravi na Triglav, seveda tudi z namenom, da bi odkrili cenjeno železovo rudo.

Iskanje med novicami