Aljaž Hrvatin: Življenje je lepo - V gore s presajenimi pljuči

Z njimi sicer ni mogel iti v gore, zato je potreboval veliko več, ogromno volje in vztrajnosti. Aljaž se je od poletja 2011 do oktobra 2012 povzpel na vse vrhove Slovenske planinske poti (SPP), vključno s točkami razširjene poti. Vendar je bila pot, ki ga je popeljala na vrhove, vse prej kot lahka. Z njim in njegovimi starši sem se o bolezni in hoji v gore pogovarjala na njihovem domu.

Omejen svet

Aljaž je razložil, da je cistična fibroza, ki jo ima, dedna genetska bolezen. Prizadene eksokrine žleze, ki izločajo sluz v dihalnih poteh, pljučih, trebušni slinavki in črevesju. Za bolezen so izvedeli, ko je bil Aljaž star štiri leta. V osnovni šoli ni imel večjih težav. Takoj po končanem 9. razredu, junija 2008, pa se mu je stanje naglo poslabšalo in že teden kasneje je potreboval dodaten kisik. Vrstile so se številne infekcije in pljuča so tako oslabela, da so začela pokati (pnevmotoraks). Večmesečno nadaljnje zdravljenje, ki je ohranjalo pljuča v naravni obliki, je potekalo na intenzivnem oddelku. Takrat so zdravniki začeli razmišljati tudi o transplantaciji pljuč. Po dolgotrajnih preiskavah so Aljaža v začetku leta 2009 vpisali na čakalno listo za presaditev. 
Aljaž je bil zaradi hudih težav hospitaliziran v bolnišnici na Golniku. Vse do presaditve so zanj lepo skrbeli zdravniki in sestre pod vodstvom dr. Matjaža Fležarja, za kar so jim Hrvatinovi neizmerno hvaležni. Kako je preživljal čas v bolnišnici, je povedal na predavanju (3. teden osveščenosti o cistični fibrozi, 26. november 2011): »Moj svet se je naenkrat skrčil na bolniško sobo z razgledom na vrhnje dele dreves, ki rastejo v parku pred bolnišnico. Takrat sem šele dojel, za kaj vse sem prikrajšan. Kaj pomeni biti zdrav. Kaj pomeni, če se lahko svobodno gibaš, greš, kamor hočeš, in dihaš s svojimi pljuči. Ja, dihaš - o dihanju nikoli prej nisem niti razmišljal. Naenkrat sem se moral posvetiti vsakemu vdihu posebej. Skozi okno bolniške sobe sem spremljal tri letne čase. Jesensko listje v krošnjah bližnjih dreves se je umaknilo ogolelim, zasneženim vejam, kot da v njih ni nič življenja. Tudi dolga, pusta zima je minevala in prvo spomladansko sonce je iz brstov izvabilo sveže zeleno listje, polno novega življenja, polno upanja na skorajšnjo rešitev.«
Presaditev pljuč so opravili kirurgi v bolnišnici na Dunaju 1. aprila 2009. Sledila je rehabilitacija; začel je počasi, da si je telo opomoglo, in napredek se je poznal iz dneva v dan. »Dobil je voljo, ko je videl, da je življenje z novimi pljuči povsem drugačno,« je dodala mama Mojca. Poleti je bil na dvotedenskem zdravljenju v zdravilišču na Rogli in uspelo mu je priti do Lovrenških jezer in Jezerskega vrha, kar je bil njegov prvi planinski podvig po transplantaciji.


Zopet na izlete v gore

Pred poslabšanjem Aljaževega zdravstvenega stanja so Hrvatinovi pogosto zahajali v sredogorje. »V tistem času sem imel rad hribe, naravo, razglede. Po operaciji odločitev za hojo v gore ni bila težka. Sprva si nisem predstavljal, kakšne vzpone si bom lahko privoščil. Glede na to, da sem imel nova pljuča, je bilo težko kar koli predvideti. Sčasoma sem spoznal, da zmorem vedno več, tako da sem hodil na vse daljše in zahtevnejše izlete,« je povedal Aljaž.
Pravi, da je ideja o Slovenski planinski poti prišla povsem naključno. Oče se je po vzponu s stricem ustavil v Domu pod Storžičem in kupil dnevnik SPP. Ob tem si je mislil: »Če bomo kdaj šli na kakšen hrib, ki je v tem dnevniku, bo Aljaž pritisnil še žig zraven in bo zanj to dodatna spodbuda.« Začel je razmišljati, da bi se lahko postopoma podal na vse zahtevane vrhove, ne le na lažje dostopne. Ture sta načrtovala skupaj z očetom, ki ima več izkušenj in najbolje ve, koliko Aljaž zmore. V pogovor se je vključil oče in povedal: »Aljaž po transplantaciji potrebuje celo vrsto različnih zdravil. Nekatera od njih lahko povzročajo vrtoglavico, kar je bilo potrebno upoštevati. Začeli smo lansko leto (2011, op. p.) z vzponi na Debelo peč, Viševnik, Košuto ... in ko smo videli, da je vse v redu, smo si zadajali nove, zahtevnejše cilje.« 
Za turo na Triglav, ki je bila konec koncev Aljaževa dolgoletna želja, sta se z očetom pripravljala načrtno. Pripravila sta seznam težjih tur, npr. čez severno steno Male Mojstrovke, na Ojstrico v enem dnevu, po Slovenski na Mangart, in pred samim vzponom na Triglav tempo seveda stopnjevala.
»Zdravstvenih težav v hribih nisem imel, vse je ves čas potekalo brezhibno. Imel sem precejšnjo voljo, želel sem spoznati in osvojiti vrhove. Pred vsako turo sem se dobro pripravil, točno sem vedel, kaj me čaka na poti. Tako sem bil že na začetku pripravljen in nisem silil tja, kjer bi me lahko težave presenetile.«

Na vprašanje, kateri vrh se mu je najbolj vtisnil v spomin, je odgovoril: »Na vse gore sem šel zelo rad. Veliko takih je bilo, ki so se mi še posebej vtisnile v spomin, na primer Škrlatica, Jalovec, Prisojnik, Bavški Grintavec in Skuta. Zelo sem užival tudi ob lažjih vzponih, na primer na Vogel, Dobrčo, Kum in na vse koroške vrhove. V posebej lepem spominu pa mi je ostal zadnji izlet na Okrešelj in Mrzlo goro, ker turo opisujejo kot eno težjih. Bil sem precej presenečen, saj sem pot opravil z lahkoto in si jo bom zapomnil po lepih razgledih in ne po zahtevnosti. K nepozabnemu doživetju je svoje prispeval tudi prijazni oskrbnik Frischaufovega doma na Okrešlju.«

Dodal je še: »Ko sem si nabral kondicijo, sem bil lahko na poti tudi od devet do deset ur. Moj nahrbtnik ni bil pretežak, ponavadi sem nosil fotoaparat, vrv in čelado. Načeloma mi je vseeno, ali grem po markirani poti, kjer srečujem veliko ljudi, ali po brezpotjih, kamor zaide le malo planincev. Manj prijetne so le pretirano obiskane poti, kot je na Triglav.«
Na vprašanje, kam bi še rad šel, je Aljaž odgovoril, da bo ponovil vzpon na katerega izmed vrhov, ki so jih skupaj že obiskali. Poseben izziv mu predstavljajo ostali manj obiskani vrhovi, ki so jih na poteh željno opazovali.
...

Irena Mušič Habjan
Foto arhiv Aljaža Hrvatina

Več: Celotni članek si boste lahko prebrali v Planinskem vestniku, april 2013