sreda, 13. marec 2013PZS

INTERVJU: Jože Zupan - Juš - Dokler bo človek stremel za plezanjem, bo človeštvo zdravo

Planinski vestnik - Mojca Volkar Trobevšek: Širšemu krogu ljudi je Jože Zupan - Juš poznan predvsem kot alpinist sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. V navezi s Frančkom Knezom in z nekaterimi drugimi odličnimi alpinisti tistega časa je splezal mnogo prvenstvenih smeri ...

Klikni na fotografijo za povečavo ...
PV_marec2013_Joze_Zupan_Jus_osebni_arhiv_DSCN3040m... sam pa izpostavlja predvsem prve zimske ponovitve (Obraz Sfinge v Triglavu, Herletova v Ojstrici, Modec-Režek v Štajerski Rinki) v domačih gorah, v Zahodnih Alpah prvo ponovitev Ameriške smeri v Druju, v Himalaji prvenstveni vzpon v južni steni Gaurišankar in v Andih ponovitev Francoske smeri v južni steni Huascaran Sur). Imel je srečo, da je bil v času velikih jugoslovanskih alpinističnih odprav ravno prav star, motiviran in dober, da je bil zraven. Tudi leta 1979, ko so osvajali in osvojili Everest. Pozneje se je posvetil pedagoškemu poklicu, v katerem vztraja že dobrih trideset let. Kot učitelj športne vzgoje mlajšim generacijam poskuša privzgojiti ljubezen do gibanja, predvsem tistega v naravi.

Na obisk k Jušu sem se odpravila lepega jesenskega dne. Potovanje v osrčje Zasavja je bilo zelo prijetno, pogovor s tem navdihujočim človekom na terasi luksuzno prenovljenih Rimskih term sredi prostranih gozdov in ob šumenju Savinje pa povsem nevsakdanja izkušnja. Otroško navdušen in topel možakar srednjih let preseneča s svojo neposrednostjo, iskrenostjo in obenem kritičnostjo do razvad in navad današnjega časa. Človek, ki se zaveda pomembnosti zdravega duha v zdravem telesu, je po mojem skromnem mnenju tudi zelo dober pesnik.

Kakšno je bilo vaše otroštvo v Rimskih Toplicah?
Otroci smo v tistih časih rasli z naravo, med počitnicami smo nabirali drva in delali na njivi. To je bilo naravno, tako smo preživljali prosti čas. Ogromno sem bral: Vinetuja, Rolfa Gozdovnika ... Knjige so zelo močno vplivale name. Zelo rad sem hodil tudi v kino v Rimske Toplice. Užival sem v filmih, v njih sem opazoval predvsem naravo: stolpe v Arizoni in gozdove. Veliko sem fantaziral in ob tem pozabil na vse okoli sebe. V otroštvu je to fantaziranje lahko eden najmočnejših odnosov do življenja.

Viharnik, foto Jože Zupan - JušNarava vas je potemtakem zelo prevzela.
Popolnoma. Še zdaj se spominjam nekega točno določenega občutka: ko sem bil star pet ali šest let, so se mi noge ugreznile v mah. Prevzelo me je. Gozd, mi mu rečemo hosta, me je prevzel. Izgubil sem se v njem, tudi dobesedno, orientacijsko. Tukaj imamo tako čudovite, raznolike gozdove; borove, bukove, mešane ... V gozdovih sem tudi kasneje reševal probleme, razmišljal.

Na plezalno pot ste se že v otroštvu podali skupaj s Frančkom Knezom, znanim alpinistom in plezalcem, ki je pustil ogromen pečat v zgodovini slovenskega alpinizma. Kako sta začela?
Najin primer je zelo poseben. Začela sva iz naravne želje po akciji. Tukaj pred termami rastejo ogromna drevesa, sekvoje. Verjetno sva bila prva, ki sva splezala nanje. To je bil nekakšen preizkus, iskanje nekega novega sveta v otroštvu. Ko med odraščanjem s čim nisi bil zadovoljen, je to pomenilo nekakšen beg. Sprejelo te je drevo, Savinja, skala. Tam si bil car. Na začetku sva plezala v skalnih stolpih v bližini Rimskih Toplic: v Borovkah in v Kopitniku. Ko sem bil deset metrov nad tlemi, se je vse spremenilo. Zunanji svet je izginil in vsi problemi z njim. Ostal sem samo jaz. Počutil sem se glavnega. Takrat sva plezala še brez vrvi, v škornjih.

Kdaj sta začela plezati bolj organizirano in kako je sploh prišlo do tega?
Iz Rimskih Toplic izhaja Janez Ažman - Jeti. Par let je živel pri starih starših, potem se je pa vedno vračal na počitnice. Enkrat je s seboj prinesel vrv - tisto staro najlonko, ki je kar sama pokonci stala - in železne karabince. Šli smo plezat v Borovke in takrat sem prvič videl, kako se da plezati: zabiješ klin, vpneš vponko in vrv. Bil sem prevzet. To je bilo leta 1968. Šele čez nekaj let sva šla v Celje na alpinistični odsek. V Celje sem namreč hodil v šolo in sem enkrat videl plakat, ki je vabil v alpinistično šolo.

Tam sta se spoznala z legendarnim plezalcem in inštruktorjem Cirilom Debeljakom - Cicem. Kakšno vlogo je imel pri razvoju vajinih plezalnih sposobnosti in osebnosti?
Cic je bil najbolj pomembna osebnost na začetku najine poti. Pri obeh je imel zelo veliko vlogo, verjetno pri Frančku še večjo kot pri meni. Poleg tega, da je bil avtoriteta (ki je ni vzpostavljal na umeten, ampak na povsem naraven način), je bil zelo mehak človek. Ata. Najraje je bil ata tistim, ki so bili najbolj zagnani, ki jih je vleklo plezat. Po tem, ko sem plezal v Eigerju, so me na odseku čakali novi čevlji. Cic mi jih je kupil z denarjem iz lastnega žepa. Pri Frančku, ki je še bolj potreboval potrditev, je bilo to še bolj prisotno.


Čeprav sta bila soplezalca in prijatelja, sta se s Frančkom zelo razlikovala.Drži. Pri njem je šlo zares, on se ni zafrkaval. Štiriindvajset ur je živel za plezarijo; študiral smeri, bral literaturo, treniral. On je bil eden od prvih alpinistov pri nas, ki je začel s sistematičnim treningom. Pri alpinizmu je bil dosleden, stremel je k popolnosti v plezanju. Jaz sem bil bolj luftar. Ogromno dni, ko bi lahko plezal, sem delal kaj drugega. Veseljačil sem in počel še sto drugih stvari: veslal, hodil v hribe. Če me ne bi Franček rabil kot soplezalca, bi plezal veliko manj. Potem ko sem opazil, da je fino, da mi gre, sem tudi sam začel dobivati želje in ideje, kaj bi bilo še dobro splezati.

Se še vedno družita?
Seveda, tu pa tam se še vidiva. Zadnjič sva opazila tisto legendarno škarpo v termah, kjer je Franček tako rad treniral. Zanimivo je, da so jo vmes podrli, potem pa naredilo novo, še boljšo. S takimi majhnimi oprimki, zelo pripravno za trening. Zdaj naju povezujejo neke nove stvari in opažam, da nisva slučajno začela plezati skupaj, ampak da naju veže nekaj globljega kot le zanimanje za plezanje in gore.

Življenjska pot vas je kmalu zanesla tudi v Himalajo. Je doživetje tega gorovja res tako pomembno za alpinista? Ali res naredi na človeka tako velik vtis, da iz njega lahko črpa moč, navdih in energijo še celo pohimalajsko življenje?
To je pa zelo težko definirati. Vsak posameznik ima svoj pristop in svoj način doživljanja. Za vse pa je skupni imenovalec ta, da je doživljanje Himalaje zelo intenzivno. Nekateri lahko res iz teh občutij črpajo še celo življenje, zelo malo je tistih, ki to doživijo in potem pozabijo, nekateri pa so s tem celo zasvojeni. To enostavno morajo dobiti in dobivati naprej, sicer ne znajo in ne morejo živeti. Občutijo praznino, če ne gredo tja plezat.
....

Mojca Volkar Trobevšek
Foto arhiv Jožeta Zupana - Juša

Več: Celotni pogovor si lahko prebrte v Planinskem vestniku, marec 2013.


Septembrski Vestnik je tu

Septembrski Vestnik je tu

sobota, 18. september 2021

Septembrska številka Planinskega vestnika ponovno prinaša veliko zanimivega branja. V prvem delu pišemo o državnem odlikovanju red za zasluge, ki ga je iz rok predsednika Slovenije Boruta Pahorja Planinski vestnik dobil ob 125-letnici izhajanja, ki smo jo obeležili lansko leto. Svoja mnenja in čestitke so podali tudi številni, ki redno berejo in spremljajo Planinski vestnik skozi čas. V nadaljevanju sledi tema meseca, posvečena štiridesetletnici Zakona o Triglavskem narodnem parku in še nekaterim drugim obletnicam naših parkov.

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

ponedeljek, 19. julij 2021

Danes je izšla nova, dvojna - poletna - številka Planinskega vestnika. In kot že nekaj let tudi tokratno poletno številko krasita dve fotografiji čez tri strani. V temi meseca pišemo, kako lahki in hitri smo v gorah. Razmišlja več alpinistov, gorskih vodnikov in vodnik PZS.

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

petek, 18. junij 2021

V junijski temi meseca smo se posvetili velikemu razsvetljencu, baronu Žigu Zoisu. Baron Sigismondo (Žiga) Zois (1747-1819) je splošno znan kot podpornik kulture, nekoliko manj pa kot naravoslovec in mecen znanosti. Financiral je dve odpravi na Triglav, seveda tudi z namenom, da bi odkrili cenjeno železovo rudo.

Iskanje med novicami