INTERVJU: Aldo Zubin - Tiste stezice, k` so včasih bile

Ste predsednik OPD Koper, planinski vzgojitelj, turnokolesarski vodnik, tudi nosilec spominske plakete PZS. Kaj od tega najbolj?
Začel sem kot planinski vodnik in to področje mi je še vedno najbolj pri srcu, čeprav mi vodenje društva in delo na poteh vzameta veliko več časa. Druga velika ljubezen je kolesarjenje, ki ga v okviru kolesarskega odseka med prvimi v Sloveniji gojimo že od leta 1995 (od tedaj tudi vodim odsek). Prav slednje je izredno poživilo društveno življenje in povečalo prepoznavnost društva v lokalnem okolju, pa tudi širše.

Veliko predavate, ste tudi soavtor knjige ABC dejavnosti v naravi. Kako mlajšim generacijam predstavljate naravo?
Z mladimi se srečujem kot vodnik na poletnih planinskih taborih, ki jih pripravljajo prizadevni mentorji in vodniki mladinskega odseka. Svoje kolesarske izkušnje pa kot predavatelj predmeta »Vodenje in varnost skupine« posredujem udeležencem vsakoletnih tečajev za turnokolesarske vodnike pri PZS. Z veseljem posredujem svoje izkušnje, ki so se nabrale med več kot polstoletnim tlačenjem naše Zemlje z gojzarji ali s kolesom.

Projekt Poti Mestne občine (MO) Koper je razlog, da danes hodiva po stari, znova obujeni poti. Morda najprej nekaj številk?
Pobuda za projekt Poti MO Koper se je leta 2010 porodila v Turistični organizaciji Koper, ki deluje v okviru MO Koper, izvedbo pa so zaupali našemu društvu. Zamislil sem si ureditev krožnih kolesarskih in pešpoti, ki bi pokrile celotno območje Slovenske Istre in Kraškega roba in bi po najbolj zanimivih poteh povezale naravne in kulturne znamenitosti tega območja. Tako je nastalo 14 pohodniških in 11 kolesarskih itinerarjev, ki sem jih natančno dokumentiral. Med njimi so pobudniki projekta izbrali 9 pohodniških in 5 kolesarskih poti, ki so predstavljene v lični brošuri v več jezikih. Sledilo je delo na terenu leta 2011, čiščenje zaraščenih odsekov in označevanje poti. S 162 kilometri kolesarskih poti, ki potekajo večinoma po lokalnih in gozdnih cestah ter kolovozih, ni bilo posebno velikega dela, od skupno 95 km pešpoti pa smo morali očistiti in urediti kar 35 km, za kar smo porabili 450 prostovoljnih delovnih ur, saj so bili nekateri odseki skoraj neprehodni. 

Ampak tamle sem videl tablo, ki omenja projekt Revitas.
To je bil naslednji projekt, ki je med drugim obsegal tudi obnovo opuščenih poti med vasmi in zaselki na območju od doline Dragonje do meje s Hrvaško in Movraške doline. Do danes smo očistili 17 km od skupno 22 km poti, ostanek bomo uredili do konca leta. Gre večinoma za nekdanje poti, ki jih domačini niso uporabljali tudi 30 in več let in so na nekaterih odsekih tako rekoč izginile v bujni vegetaciji, tako da smo imeli res težko delo, tudi dostopi do delovišč so bili ponekod dolgi in naporni. Vsem nam, ki smo se trudili, pa so prav te poti najbolj pri srcu, saj na njih vlada nekakšna spokojnost minulih časov in nikakor nam ni žal za 697 urami, ki smo jih preživeli na skupnih akcijah. Pozornemu pohodniku sprehodi po teh poteh nehote vzbujajo občutke spoštovanja do velikanskega dela, ki so ga za skromno preživetje na skopi in težki istrski zemlji z golimi rokami opravili naši predniki in prav je, da se vsaj del te dragocene dediščine ohrani za bodoče rodove. 

Kakšna je torej ekipa, oprema?
Za tako obsežno in zahtevno delo še tako velika mera dobre volje, ki je planinci premoremo v izobilju, ni dovolj, uspešna je lahko le dobro organizirana skupina visoko motiviranih prostovoljcev. Zato sem k sodelovanju povabil naše najbolj zveste člane, ki obvladajo tudi različna orodja, in ustanovil posebno 12- člansko delovno skupino za poti, ki se ji občasno pridružijo tudi drugi člani društva. Prav njim gre največja zahvala za uspešno realizacijo projekta Poti MOK, projekta Revitas, vzdržujemo pa tudi 170 km planinskih poti in odsek Parencane od Bertokov do meje z Italijo. Najprej sem poskrbel za osebno zaščitno opremo, nato za kopico ročnega orodja in "težko oborožitev". V delovni skupini imamo tudi strokovnjaka za kmetijsko mehanizacijo, ki je obnovil štiri podarjene motorne žage in tri nahrbtne kosilnice, po vsaki akciji pa poskrbi za brušenje verig, potrebna popravila in redno vzdrževanje. Nabavili pa smo tudi nekaj nove opreme: pihalnik za čiščenje Poti zdravja, manjši mulčar za motokultivator, nahrbtno kosilnico z žago za visoke veje in rabljeno strižno koso. 

Menda imate še nek poseben stroj?
Za prevoz vse te opreme, goriva in najnujnejšega orodja in rezervnih delov po težko prehodnem terenu sem predelal motokultivator pokojnega očeta v pravega "terenca" z nekakšnimi gosenicami in ročnim vitlom. Dodal sem tudi manjšo razstavljivo prikolico, ki sem jo izdelal prav za naše potrebe, in s tem strojem premagujemo nemogoče terene. Močno nam olajša delo, saj so nekatere poti relativno dolge in strme, tako da je prenos opreme res težaško delo, posebej po nekaj urah intenzivnega garanja.

Kako pa poteka delo?
Način dela se razlikuje glede na stopnjo poraščenosti. Zatravljene površine in drobno podrast odstranjujemo s košnjo in mulčanjem. Na več let ali desetletij zapuščenih poteh pa sta na čelu skupine dva izkušena kolega z motorno žago, nekaj pomočnikov odstranjuje odrezano vejevje in ga odlaga na določena mesta, sledi hrbtna kosilnica in "pehota" s škarjami, vilami in grabljami, ki dokonča delo z vegetacijo, odstrani navaljeno kamenje ali podrte dele zidov. Prav pri zaključnih delih, kjer sta potrebna potrpljenje in natančnost, so nepogrešljive ženske predstavnice v skupini. Izkopljemo ali popravimo tudi kakšen jarek za odtok meteorne vode, ki na poteh povzroča prava razdejanja. Delo na zelo zahtevnem terenu povzroča veliko obrabo materialov, okvare strojev in orodij, pokurimo veliko goriva, kar vse skupaj povzroča občutne materialne stroške. Te pokriva MO Koper, za kar se ji v imenu vseh, ki bomo te poti uporabljali, najlepše zahvaljujem.

Vse vaše prostovoljno delo je zelo učinkovito?
Predhodno si ogledam teren in pripravim natančen načrt dela, predvsem pa seznam potrebne opreme, zato nimamo "mrtvih časov". Ker ne delamo za denar, ampak "za dušo", se vsi močno trudimo, "zabušantov" ni, niti "čik- pavz", ker med nami ni nobenega kadilca. Pogled na lepo urejeno pot ob povratku pa je veliko zadoščenje in plačilo za vložen trud. Ne smemo pa pozabiti, da bo potrebno vse te poti v bodoče tudi redno vzdrževati, sicer bodo kmalu spet izginile v vegetaciji, ki je v naših krajih še posebej bujna, tako da prostovoljcem OPD zagotovo še dolgo ne bo dolgčas.