sreda, 17. oktober 2012PZS

Sedem planik na sedemtisočaku

Planinski vestnik, oktober 2012 - Lidija Honzak, 30-letnica prve jugoslovanske ženske alpinistične odprave: Julija 1982 je krenila na pot prva jugoslovanska ženska alpinistična odprava, ki so se je udeležile vodja Marija Frantar (AO Rašica), Lidija Honzak (AO Ljubljana Matica), Irena Komprej (AO Prevalje), Irena Markuš (AO Kamnik), Ana Mažar (AO Mosor Split), Lidija Painkiher (Akademski AO), Marjana Šah (AO Celje) in Marija Štremfelj (AO Kranj).

Klikni na fotografijo za povečavo ...
Na Pik Komunizma so se povzpele po severni steni in preplezale Borodkinov steber, ki sega do višine 6200 metrov. Sledil je 300-metrski spust na plato, vzpon na predvrh Pik Dušanbe in vzpon na sam vrh. Po petih dneh vzpona je na vrhu stalo sedem udeleženk, ki so s tem vzponom dosegle tudi jugoslovanski ženski višinski rekord.

S Pika Vorobjov, cilja aklimatizacijske ture, je bil lep pogled na Pik Komunizma in Borodkinov steber, foto arhiv Lidije HonzakUnionska dvorana se je napolnila do zadnjega sedeža, čeprav je zunaj deževalo in je bil prav neprijeten dan. Plakat, ki je vabil na predavanje o prvi ženski alpinistični odpravi, sem kar sama narisala. Babnica v zmagoviti pozi drži v rokah cepin in stoji na vrhu 7495 metrov visokega Pika Komunizma. Ker je Marjana vedno govorila, da moramo ženske tudi v gorah pokazati svojo lepoto in šarm, sem ji na vrh glave namontirala še mašno. Pri predstavitvi odprave naj bi se izmenjevale vse udeleženke, vseh sedem, ki smo prišle na vrh, razen Marjane, ki je odpravo prejokala v bolnici v Ošu. Diapozitive smo lepo po vrsti zložile v kovinski kovček za diase. Pa ga je Irena narobe obrnjenega odprla in so zleteli na tla, pa še v lužico. Ko smo končno rešile problem, ni delal projektor, in ko je končno pritekel tisti, ki je prinesel drugega, je stopil na oder Škarja2, se opravičil in zbrane pohvalil, češ da smo Slovenci potrpežljiv narod.

Spomini, spomini ...

Potem smo pripovedovale o tem, kako smo z vlakom potovale v Moskvo, kako so vlaku vmes zamenjali podvozje, ker so bili tiri v Rusiji nekoliko drugačne širine, kako smo se počutile v baznem taboru pod Pikom Lenina, ki je bil naša prva postojanka in kjer so nam iz ne vem kakšnih dobrohotnih nagibov vsi hiteli razlagat o nesreči ruske ženske odprave na Pik Lenina, ki je zaradi strahotnega neurja ni preživela nobena. In če nam je ostalo še kaj samozavesti, so nam pokazali še spominsko obeležje. Pa sekrete, groza, kakšne sekrete so imeli v bazi pod Leninom. Spredaj odprti boksi, kakšnih sedem eden zraven drugega ... no, ti vsaj vrat ni bilo treba odpirati, da bi videl, če je prosto. Potem nas je vrtoljot3 odpeljal v bazo pod Pikom Komunizma pred obličje mogočnega Borodkinovega stebra. Lahko bi si izbrale tudi normalko4, ampak so rekli, da bo za nas, ki smo dobre, preveč duhamorna, saj ima blag in dolg vzpon in prečkati moraš kilometre dolg raven plato, preden se zopet povzpneš na vršni del. Po drugi strani pa je bil Borodkinov steber neznanka. Vzponov po njem je bilo malo in informacije so bile skromne. O vzponu po stebru smo spregovorile ob diasih, ki so bili posneti v megli in snegu. Na njih je bila Pajnkihrca5, ki je bolj majhne rasti in se je v novozapadli sneg pogrezala do pasu. Sicer pa nič čudnega, da se nam je tako ugrezalo. Na hrbtu smo imele skoraj dvajsetkilske nahrbtnike, v katerih so bili šotori s težkimi palicami iz fiberglasa, spalke, armiči, plezalna oprema, gorilniki, bombice, pa volnene fotrove dolge gate in iz sficanih puloverjev sešite rokavice ... Ko sem se več kot dvajset let pozneje odpravljala na Pik Lenina in sem si nakupila novo ultralahko opremo, kar nisem mogla verjeti, da ima lahko nahrbtnik z vso opremo čisto zmerno težo. Čopk6, Maričin mož, nam je za vzpon po skalnem delu Borodkinovega stebra izdelal posebne profilne kline kar iz karnis za zavese. Za hrano in pijačo je seveda zmanjkalo prostora v nahrbtniku, pa tudi moči za nošnjo. Napredovale smo v alpskem stilu. To pomeni, da smo vse nosile s seboj in vsakokrat znova kopale platoje, postavljale šotore in jih zjutraj, v peklenskem mrazu, zopet podirale. O, kako utrujene smo bile zvečer! Šotor sem si delila z Ireno in Ano. Zvečer smo si razdelile liter maratonika in liter instant juhe, v kateri je plavalo nekaj nudelnov, in to je bilo vse za tisti dan. In naslednji dan spet isto in spet premalo. Maratonike so nam dobrohotno podarili sponzorji in nam za vse življenje priskutili to živo zeleno pijačo. Ampak vseeno hvala, v njih je bilo vsaj nekaj energije. Ko danes pomislim nazaj, se mi zdi prav neverjetno, kako smo zdržale. Imela sem 50 kil, in ko so mi ženske "zagrozile", da se moram pred odpravo zrediti, mi je uspelo pridobiti še celi dve kili. Nič čudnega, da se mi je na povratku ob pogledu na hrano kar zmešalo. V hotelu v Moskvi sva se z Ano, potem ko sva pojedli svoj zajtrk, presedli še za dve sosednji mizi in tudi tam pospravili vse, kar je bilo na njiju.

PV_30_letnicaPamir_foto_arhiv_Honzak_3m
Ekipa. Spredaj z leve Lidija Painkiher, Marija Štremfelj, Ana Mažar. Stojijo z leve Marija Frantar, Irena Komprej, Irena Markuš, Lidija Honzak. Foto arhiv Lidije Honzak

Uspeh, dobra popotnica za prihajajoče generacije

In potem smo pokazale tisto fotografijo z vrha - vseh sedem na vrhu in čudovito modro nebo v ozadju. Sedimo, smo nasmejane in v objektiv molimo slovenske zastavice, Ana pa svojo iz AO Mosor Split. Po njeni zaslugi smo bile prva jugoslovanska ženska alpinistična odprava, zato je bilo tudi nekaj medijskega odziva izven Slovenije. Na intervju nas je na primer povabila novinarka iz Beograda, ki je pripravljala članek za neko vojaško revijo. O hribih ni imela pojma, o visokih hribih še manj. Zanimalo pa jo je prav vse. Na primer kako hodimo lulat v tistem mrazu - ja, hlače daš dol in hitro moraš opraviti, da ti ne zmrzne rit ...
Ljudi je zanimalo, če smo se kregale, saj smo bile na kupu same ženske in babnice se pač kregajo. Pa se nismo kregale in tudi tekmovale nismo. Čutile smo namreč močno zavezništvo - mora nam uspeti, da pokažemo vsem skeptičnim dedcem, kaj zmoremo. Zato smo tudi že kakšnega pol leta prej trenirale in opravljale skupne zimske vzpone v Tamarju, Martuljku, na Okrešlju ... Preplezale smo Direktno v Štajerski Rinki in nato še Tschadovo v Turski gori. Z vrha smo se Ljubljančanke spustile na kamniško stran, Štajerke pa nazaj na Okrešelj. Med plezanjem je bilo zelo živahno in tisti dve pusti besedici "varujem - grem" smo dopolnile še s približno 10.000 drugimi. Ljubljančanke smo se čudile Štajerkam, kako lahko zdržijo v družbi njihovih ferajnovcev7, ki so bili po naši oceni popolnoma neemancipirani in obremenjeni dedci. Prejšnji večer, ko smo prespale v GRS-bajti na Okrešlju, nas je namreč eden od njih grdo nadrl. Rekel je - ker je PV zelo spodobna revija, bom zapisala takole: "A boste že enkrat tih', p**** smotane!"
"Sedem planik na sedemtisočaku," so zapisali v Nedeljskem dnevniku, v Delu pa: "Nov višinski rekord - lep dokaz sposobnosti." Kakorkoli, uspeh na Piku Komunizma nam je dal krila, s katerimi so nekatere poletele na osemtisočake, druge pa smo se lotile najzahtevnejših smeri doma in v tujini. Mislim pa tudi, da je prav ta odprava v slovenski alpinizem prinesla še en zanimiv premik: uspešne posameznice so se namreč začele povezovati v uspešne ženske naveze in ženske ekipe za osvajanje gorstev sveta.

Lidija Honzak

Opomba 1: Naslov članka "Sedem planik na sedmtisočaku" o odpravi, ki je izšel v časopisu Nedeljski dnevnik.
2 Tone Škarja, dolgoletni načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva PZS.
3 Helikopter.
4 Normalni pristop, po navadi najlažja smer na goro.
5 Lidija Painkiher.
6 Slavko Frantar.
7 Kolegov z odseka.


Ta članek in še mnogo zanimivih si lahko preberete v Planinskem vestniku, oktober 2012.


Septembrski Vestnik je tu

Septembrski Vestnik je tu

sobota, 18. september 2021

Septembrska številka Planinskega vestnika ponovno prinaša veliko zanimivega branja. V prvem delu pišemo o državnem odlikovanju red za zasluge, ki ga je iz rok predsednika Slovenije Boruta Pahorja Planinski vestnik dobil ob 125-letnici izhajanja, ki smo jo obeležili lansko leto. Svoja mnenja in čestitke so podali tudi številni, ki redno berejo in spremljajo Planinski vestnik skozi čas. V nadaljevanju sledi tema meseca, posvečena štiridesetletnici Zakona o Triglavskem narodnem parku in še nekaterim drugim obletnicam naših parkov.

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

ponedeljek, 19. julij 2021

Danes je izšla nova, dvojna - poletna - številka Planinskega vestnika. In kot že nekaj let tudi tokratno poletno številko krasita dve fotografiji čez tri strani. V temi meseca pišemo, kako lahki in hitri smo v gorah. Razmišlja več alpinistov, gorskih vodnikov in vodnik PZS.

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

petek, 18. junij 2021

V junijski temi meseca smo se posvetili velikemu razsvetljencu, baronu Žigu Zoisu. Baron Sigismondo (Žiga) Zois (1747-1819) je splošno znan kot podpornik kulture, nekoliko manj pa kot naravoslovec in mecen znanosti. Financiral je dve odpravi na Triglav, seveda tudi z namenom, da bi odkrili cenjeno železovo rudo.

Iskanje med novicami