Planinski vestnik, avgust 2012

   Olimpijska evforija se počasi umirja in mirneje se bomo lahko spet posvetili tistemu, kar najraje počnemo. In kaj je tisto, kar najraje počnemo? Nič, se je glasil odgovor, ki so ga nekoč uporabili v reklamnem sloganu. Je to res tisto, s čimer človek izrazi smisel svojega bivanja v dneh, ko vsakodnevne obveznosti od njega ne zahtevajo aktivnosti?
    Pravi odgovor je ne, a gotovo ste se že vprašali, kam za vraga so se nam izgubili nekdanji ležerni dopustniški dnevi, ne glede na to, če smo jih preživljali doma, na morju ali v gorah. Odgovor ni globoko zakopan, že zdavnaj je namreč iz mode lenoba, ki je ljubiteljem fizičnega mirovanja zapovedovala čim pogostejše "ravnanje hrbtenice" na domačem kavču ali poleti zgolj poležavanje na plaži in zvečer posedanje ob vonjavah z žara. Na srečo večina ljudi sčasoma spozna, da ni hujše utrujenosti od tiste, ki jo povzroči dolgo mirovanje, saj je človeško telo v svoji zasnovi vendarle namenjeno gibanju. A tudi iskreno izrečenega odgovora, da se je treba v prostem času popolnoma odklopiti, ne moremo sprejeti dobesedno, ker nič v tem primeru še ne pomeni nujno - nič. To je lepo opazno v poletnih mesecih, ko počitku in sprostitvi namenimo večji del prostih dni, s tistim nič pa je mišljen le čas brez večine vsakodnevnih skrbi; torej možgane poslati na pašo, telo pa spraviti v gibanje, še posebno, če ga sicer ni deležno zaradi sedenja v službi.
    Dopust postaja tako kot sodobno življenje sámo fizično vedno napornejša disciplina. Živimo hitreje in včasih že skorajda lovimo kljuko vrat, ki smo jih pred nekaj trenutki zaprli. Prosti čas, ki je na razpolago, želimo izkoristiti kar se da polno, kvalitetno in po možnosti raznovrstno. Posledica tega je tudi pojav vedno novih in za konzervativno razmišljujočega človeka čedalje bolj čudnih športnih, predvsem adrenalinsko prepojenih aktivnosti. Te se navidezno pojavijo iz nič, že v paketu s skupinami trenutnih navdušencev. Razširjanje idej med množice je láhko kakor še nikoli. Vse je treba samo posneti kot filmček in nato v primerno vabljivi obliki spraviti na svetovni splet (le nekaj minut posla za običajnega, "računalniško pismenega otroka"). Tam smo nato cilj tako nastavljenih vab tisti, ki vsaj občasno uporabljamo ta medij, se pravi skorajda vsi. Marsikdo se nato v mislih oblizne in reče: to pa bo treba enkrat poskusiti ...
    Največ obiska gora je še vedno v poletni sezoni, a se v gore vedno več hodi tudi v ostalih letnih časih. V porastu so vse dejavnosti v gorskem svetu, kar žal kaže tudi statistika posredovanj gorskih reševalcev. Obenem se je spremenil način obiskovanja gora. Kdo se še spomni množičnih pohodov v visokogorje, predvsem na Triglav, kakršni so nekoč potekali v organizaciji planinskih društev in delavskih sindikatov? Trajali so po tri dni skupaj, s prenočevanjem v natrpanih kočah in temu "primernim" vzdušjem, ki je kratilo spanec utrujenim planincem. Razen tradicionalnih pohodov je tovrstno planinstvo izumrlo, pohodi, četudi dolgi, pa so večinoma enodnevni.
     Aktivno življenje in njegov zamik v poznejša leta seveda zahtevata od človeka nekaj rednih priprav. Če med delovnim časom pogledam skozi okno (imam srečo, da ravno pod njim poteka čudovita Pot okoli Ljubljane), praktično vedno in ob vsakem vremenu opazim tekače, sprehajalce in kolesarje vseh starosti ter mirno zaključim, da jih je iz leta v leto več. Tako je prav, če se gremo hitri način življenja, moramo biti nanj tudi primerno pripravljeni. In če se vrnemo z gora, moramo biti naslednji dan kvečjemu utrujeni, ne pa fizično uničeni.
    Vse gore so lepe, naše najlepše. Ljubezen do gora nam je dana, uživajmo v njej polno in veselimo se obiska visokih vrhov v poletnih mesecih. Vendar po pameti, ker dobra fizična pripravljenost še ne pomeni tudi varnosti. Kakšen dober nasvet za varnost boste našli tudi v tej, lahkotnejši avgustovski številki. Srečno.

Dušan Škodič