petek, 11. maj 2012PZS

INTERVJU: Sir Chris Bonington - Za preživetje moraš imeti stoodstotno srečo

Planinski vestnik - Mire Steinbuch: Christian John Storey Bonington (1934) je alpinistični in gorniški javnosti bolj znan kot Chris Bonington. Po srednji šoli se je vpisal na vojaško akademijo Sandhurst, ker je želel postati pilot. Ko mu je z inštruktorjem ob strani po večkratnih obupanih poskusih končno uspelo pristati, sta bila soglasna, da ni nadarjen za pilota. Preselil se je med tankiste. Po treh letih službovanja v Nemčiji se je prijavil za inštruktorja plezanja.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
PV_Chris_Bonington_resize_maj2012Čez dve leti je sklenil, da bo postal profesionalni plezalec, in slekel uniformo. Sprva se je preživljal tudi s fotografiranjem, pisanjem reportaž z raziskovalnih odprav in snemanjem za BBC.

On je jasna in izstopajoča javna osebnost, ambasador našega športa. Dvomim, da je veliko takih, ki bi bolje izpolnjevali to vlogo in ostali tako prijeten družabnik v skali ali med hribi.
Jim Perrin, alpinist in pisatelj

Plezati je začel s 16 leti. Vodil je 19 odprav, od tega štiri na Everest, na katerega se je povzpel med četrto, star 51 let. Seznam njegovih uspešnih in vidnih vzponov je precej dolg. Za svoje raznovrstno delo in zasluge je prejel kar nekaj priznanj. Za uspehe v britanskem alpinizmu ga je kraljica odlikovala z medaljo poveljnika reda britanskega imperija (CBE), za prispevek k britanskemu gorništvu in športu na splošno pa ga je povzdignila med viteze in odlikovala z zvezdo poveljnika viktorijanskega reda (CVO). Je častni rektor univerze v Lancastru, po njem je poimenovala enega svojih čolnov. Prejel je medaljo Kraljevega geografskega društva. Veliko se ukvarja z dobrodelno dejavnostjo na raznih področjih.
Sir Chris Bonington se zaveda, kdo je in kaj je. Vendar zaradi tega ni prevzeten niti domišljav. Je prijazen in simpatičen možakar, topla in odprta osebnost.

V svoji knjigi I Chose to Climb[1] [Izbral sem plezanje (op. M. S.). ] pišete, da ste imeli med predavanji pred občinstvom veliko tremo. V Cankarjevemu domu pa ste bili zelo sproščeni. Kdaj in kako ste se znebili treme?
Mislim, da sem v bistvu precej zadržan človek ...

... še vedno?
Do neke mere. Mama je bila samohranilka, oče jo je zapustil, ko sem bil še zelo majhen. Imel sem osamljeno otroštvo. To se verjetno odraža v meni. V javnosti sem lahko videti zelo samozavesten, toda dejansko sem precej rezervirana oseba. Prvič sem predaval leta 1958 v alpinističnem klubu na univerzi v Cambridgeu. Bil sem tako živčen in prestrašen, da sem se kar tresel. Ko pa sem začel govoriti, sem hitro postal samozavesten. Po nekaj nastopih sem se razvil v dobrega govornika, vse je v praksi. Zdaj se mi zdi zelo lahko, postal sem dober pripovedovalec zgodb.

Lani sem intervjuval Johna Porterja ...
... on je moj zelo dober prijatelj.

Rekel je, da je bil velik privilegij biti član vaše odprave, ker je bilo vedno dovolj hrane, vsaj Sir Chris Bonington na Annapurni 1970v baznem taboru. Zdi se, da znate ravnati s sponzorji, da ste uspešno nabirali denar, hrano in opremo.
Mislim, da sem dober organizator. In vedno poskrbim, da izpolnim obljube, ki sem jih dal sponzorjem.

V alpinizmu ste dosegli zelo veliko. Na kateri uspeh ste najbolj ponosni?
Verjetno je bila zame največji izziv jugozahodna stena Everesta. To je bil tudi ogromen organizacijski zalogaj, saj sem vodil številno ekipo zelo talentiranih in zelo individualističnih posameznikov. Bila je logističen in plezalski problem. Mislim, da sem dobro opravil svoje delo. Uspelo nam je, žal je na gori umrl prijatelj (Mick Burke je umrl med sestopom z vrha, op. M. S.).

Malo ste me presenetili. Mislil sem, da boste dejali južna stena Anapurne.
Seveda je bila tudi južna stena velik izziv, saj je bila prva ekspedicija, ki sem jo vodil. Vendar je bila učni proces. Naredil sem kar nekaj napak. Prva odprava v jugozahodno steno Everesta leta 1972 ni uspela, ker takrat še nisem razumel, kako pomembna je logistika ... in seveda timsko delo. Imeti morate ljudi, ki dobro sodelujejo drug z drugim. Imeti morajo jasno vizijo, kaj hočejo narediti. Vendar se brez prave logistike, brez prave razporeditve plezalcev, šerp in opreme zadeva ne bi obnesla.

Kaj vam pomenijo odlikovanja njenega veličanstva?
Mislim, da je jasno, da je to velika čast. Vendar jih nisem dobil samo zaradi plezanja, temveč tudi zaradi drugih dejavnosti, organizacijskega dela; bil sem predsednik Britanskega gorniškega sveta, sem častni predsednik Britanskega društva za orientacijo; nekaj vračam skupnosti, iz katere izhajam. Skušam kar najbolje opraviti delo, ki se ga lotim. Seveda pa ne smeš dovoliti, da ti to stopi v glavo. Najmanj, kar si želiš, je, da bi ljudje čutili strah pred nazivi in naslovi. Sem samo Chris Bonington, alpinist. In seveda potem uporabljaš te nazive in časti za različne namene, bodisi v alpinizmu bodisi v dobrodelni dejavnosti. To je orodje, s katerim imaš dostop do ministrstev in podobnih stvari.

Koliko knjig ste v resnici napisali? Petnajst, sedemnajst ali osemnajst?
Odvisno, nekatere knjige so goljufija. Gre za omnibuse, ponatise več knjig v eni izdaji, kar seveda ne šteje. Vem, da sem napisal štirinajst knjig.

Berete druge alpinistične avtorje?
Ne berem veliko knjig o alpinizmu. Moj hobi, moja strast je zgodovina. Večinoma berem vojaško zgodovino, rad berem o sodobni politični zgodovini in zgodovinske biografije. Te stvari zanimajo moj intelekt.
...

Mire Steinbuch
foto osebni arhiv Sir Chris Bonington

Več: Celotni pogovor si boste lahko prebrali v majski številki Planinskega vestnika 2012.

PV_Chris_on_Shivling_1_maj2012
Sir Chris Bonington na Shivlingu


Dvojni poletni Vestnik o izjemni Veliki himalajski poti

Dvojni poletni Vestnik o izjemni Veliki himalajski poti

ponedeljek, 22. julij 2024

Tokratna tema dvojne poletne številke je Velika himalajska pot - ki sta jo mojstrsko ubesedila in s fotografijami začinila zakonca in naša vrhunska alpinista svetovnega kova Marija in Andrej Štremfelj. Pred tem sta Veliko himalajsko pot, dolgo kar 1700 kilometrov, lansko jesen tudi prehodila.

Junijski Vestnik o vplivu vremenskih ujm na planinske poti

Junijski Vestnik o vplivu vremenskih ujm na planinske poti

ponedeljek, 17. junij 2024

V junijski številki Planinskega vestnika smo se posvetili vplivu vremenskih ujm na planinske poti. Leto 2023 je bilo namreč leto ekstremnih vremenskih dogodkov, pišemo pa tudi o hidroloških ekstremih, ki bodo vse pogostejši, in o posodobljenih tablah na planinskih poteh.

Majski Planinski vestnik o Johannesu Frischaufu

Majski Planinski vestnik o Johannesu Frischaufu

sobota, 18. maj 2024

V majski številki Planinskega vestnika je glavna pozornost namenjena Johannesu Frischaufu, po katerem pri nas nosi ime planinski dom na Okrešlju, sicer pa je bil velik pobudnik planinstva pri nas, še posebej v Savinjskih Alpah, in na Hrvaškem, kjer so prav na njegovo pobudo že leta 1874, 19 let pred nami, ustanovili Planinsko zvezo Hrvaške. V temi meseca izpod rok Dušana Škodiča boste tako našli zares veliko zanimivih podatkov iz naše planinske zgodovine, ki so bile v tistem obdobju daleč pred časom in še danes vzbujajo občudovanje. Prepričani smo, da boste uživali.

Iskanje med novicami