INTERVJU: Andrej Erceg - V gorah in potovanjih je smisel življenja

Kaj vam je alpinizem pomenil v mladih letih, v letih vašega alpinističnega začetka, in kaj vam pomeni sedaj, ko imate za seboj kar nekaj izkušenj v gorah?
Ko sem bil "majhen", sem verjel v pank in nezdravo življenje. Pogosto sem visel v K4, Kavarni Union ali pokojnem disku FV. Kronično sem konzumiral radio Študent. Zanimalo me je vse v zvezi alternativno kulturo in uporništvom, ostalo se mi je zdelo manj pomembno. S prihodom tranzicije in kapitalizma pa so ideali odšli. Udinjanje za denar je postalo norma. Počel sem stvari, v katere nisem verjel, za profit.
Potem pa sem nekega lepega dne, kot popoln alpinistični začetnik, pozimi bivakiral. Nenapovedano. Stran od vsakdanjega kiča, v okolju, v katerem obstaja samo bistveno, sem spoznaval mejno. In bilo mi je všeč. Počasi sem se prelevil iz priložnostnega vernika v alpinističnega odvisnika.
Danes mi alpinizem predstavlja širok doživljajski spekter. Lahko je prvobitna igra preživetja v naravi, lahko je primer učinkovite naravne selekcije, lahko je psihoanalitični kavč v vertikali, lahko je uporništvo brez razloga, lahko je droga, lahko je egotrip, lahko je iskreno prijateljstvo, lahko je prisilno prijateljstvo, lahko je užitek, lahko je trpljenje, lahko je utvara, da si na svetu sam, lahko je sinonim za svobodo ...

Kakšni so vaši spomini na prve trenutke v steni, gorah? S kom ste največ plezali?
Spomini so unikatni. Najzanimivejše avanture sem imel, ko še nisem bil član alpinističnega odseka. Zdelo se mi je, da odkrivam nov svet. Na začetku sem bil precej zagnan in brezkompromisen. Nisem točno vedel, v kaj se spuščam, zato so se številna lomastenja zakomplicirala. Ravno ta nepredvidljivost pa me je še dodatno nakurila in močno sem bil na trnih, če nisem našel pajdaša za naslednjo avanturo. Plezati sem začel relativno star, pri dobrih tridesetih. Bratranec, ki me je v vertikalo odpeljal prvi, je imel moje zagnanosti hitro dovolj. Potem sem somišljenike iskal povsod, neodvisno od ferajna. Na začetku sem večinoma plezal z manj izkušenimi soplezalci ter se učil na lastnih napakah. Počasi, a vztrajno sem spoznaval alpinistično sceno in s tem se je povečal tudi izbor soplezalcev, s katerimi sem bil v bolj ali manj enakovrednih navezah. Lansko plezalno sezono sem malo več plezal z dekleti in moram reči, da mi je prav pasalo skulirano žensko vzdušje brez odvečnega petelinjenja.

Bi hoteli opisati kakšen posebej zanimiv doživljaj?
Nenavadnih doživljajev je bilo več. Recimo v steni Eigerja, na bivaku smrti (primerno mesto za bivak v severni steni Eigerja (Heckmeierjeva smer)), tam sem praznoval rojstni dan, za darilo pa sem dobil par dimov domačice. Komično je bilo na Svalbardu, kjer smo okoli šotorov napeljali laks ter nanj pritrdili strašilne petarde, namenjene preganjanju severnih medvedov. Jasno, petarde so ob spotikanju čez nevidni laks strašile le nas same, medvedov pa na žalost nismo videli niti od daleč. Zelo utesnjen je bil bivak v Kirgiziji, kjer smo štirje sedeli na ledeni polici in zgornjo polovico teles zbasali v bivak vrečo za dva. V vreči je bilo sicer toplo, a premakniti se nismo mogli niti za milimeter. Zdelo se mi je, da se bom zadušil. Počutil sem se, kot da bi me živega zapakirali v krsto. Istočasno pa je spodnja polovica telesa prosto uživala povsem drug tretma na svežem zraku pri -20 stopinjah.
Hecna avantura iz mojih plezalnih začetkov se mi je zgodila s starejšim soplezalcem, ki je sedaj v alpinističnem penzionu, še vedno pa je aktiven umetnik. Nisem se dovolj natančno pozanimal, kje je sestop iz Končarjevega žleba v Trenti (zimska plezalna smer) in ko sva v mraku prišla na vrh smeri, ga nisem našel. Za nameček sva pozabila še čelke in teren za pravo lomastenje je bil pripravljen. Najprej me je kolega spustil čez prepad, da bi našel sestop. Viseč na vrvi v temi nisem videl nič. Sledilo je mučno tulanje po zemlji in travi čez previse nazaj do njega. Komaj sem se izognil celonočnemu bingljanju v pasu. V nadaljevanju sva se raje držala manj strmega, a zato zelo težko prehodnega terena. Do jutra sva blodila po rušju nad prepadi v smeri lučk, ki so spokojno sijale v vasi Trenta. Ko sva končno stopila na trdna tla, sva opravila še inventuro opreme in ugotovila, da je kolega dobesedno puščal sled za seboj. Nevede se je namreč med iskanjem sestopa poslovil od derez, vijakov, matičark ...

Leta 2004 ste bili na svoji prvi odpravi v Pakistanu, 2006 v Patagoniji in Kirgiziji, 2007 na Svalbardu, 2008 v Yosemitih, 2009 v Omanu in High Sierri, 2010 spet v Pakistanu, 2011 v Miyaru ... So vas te odprave kaj spremenile v smislu, da na določene stvari gledate drugače?
Zame so odprave nepredvidljivo raziskovanje težko dostopnih delov planeta v nedotaknjenem naravnem in pogosto nerazumljivem kulturnem okolju. Avantura je zagotovljena. To je moj glavni motiv, da sploh grem. Na nek način podoben avanturističen pristop imava z Alenko (Krajnc, življenjsko sopotnico) na potovanjih in trekingih, saj se nanje ne pripravljava. Pot je plod improvizacije in trenutne inspiracije. Vsaka odprava mi je nekaj dala, večinoma v dobrem smislu. Odprave so predvsem zadostile moji želji po prakticiranju drugačnosti nekje na ekskluzivnem obrobju. Skupaj z drugimi pustolovščinami so mi razširile obzorje in spremenile moj pogled na svet. Bolj sem kritičen do potrošništva. Udinjanje, ki služi interesom neskončnega vsakovrstnega kopičenja in razmnoževanja, mi je vedno bolj tuje. Moj občutek odtujenosti se še poglobi, ko sam lomastim po zasneženih vrhovih nekje nad meglo vsakdana.
Na odpravah ali potovanjih običajno doživim dva kulturna šoka, najprej na poti iz Slovenije ter nato ob vračanju vanjo. V Aziji sem recimo nazorno dojel, da sta na svetu vsaj dve realnosti, sterilna in razvajena zahodna ter kaotična in vsega hudega vajena vzhodna. V Indiji, Vietnamu ali na Tajskem sem se čudil trdoživosti ljudi, ekonomski in socialni razslojenosti, prometnem kaosu, ekološki neosveščenosti, kulinaričnim bizarnostim in presežkom ..., ob povratku domov pa vedno znova ugotovil, da živim v lepi, čisti, razmeroma varni, a obenem bolj ali manj konservativni, netolerantni, predvidljivi državici.

Kaj je za vas plezalni izziv? Morda izredno težka smer, ki ima le malo ponovitev, ali ideja o prvenstveni smeri?
Izziv je oboje. Rad imam smeri, ki so na moji prostoplezalni meji. Če taka smer velja še za objektivno težko, toliko bolje. Sicer pa je težavnost relativna. Kar je zame težko, je lahko za nekoga drugega sprehod.
Prvenstvena smer pa ima čisto drugo kvaliteto. Tukaj vsaj zame največ šteje pristna avantura, manj pa težavnost vzpona. Večino prvenstvenih vzponov sem opravil v navezi, občasno pa se rad spustim v raziskovanje sam. To se mi je recimo zgodilo na Svalbardu, kjer sem stal pod steno velikosti severnega ostenja Storžiča, ki se je ni dotaknil še nihče, ter čez njo potegnil prvo smer. Ali pa lansko leto v dolini Miyar (Dolina Miyar leži na severu države Himachal v indijski Himalaji), kjer sem splezal na hrib, ki ga je pred mano osvojila le ena naveza. Pri tem zadnjem vzponu je bilo ključno stanje duha. Ves čas sem se počutil odlično, suvereno, kot da bi bil v nekakšni coni nedotakljivosti. V resnici pa je bil vzpon kar tvegan.
Najzanimivejše je plezati po nečemu, o čemer ne veš nič, in sproti reševati uganke. V Ladakhu sem lansko leto med trekingom splezal na nek šest tisočak, medtem ko je Alenka uživala v čudoviti zeleni dolini na višini dobrih štiri tisoč osemsto metrov. Vzpon je bil sicer lahek, a izlet odličen, saj pol dneva nazaj nisem niti vedel, da ta gora obstaja. Prvič sem jo namreč zagledal s prelaza, ki sva ga prečila prejšnji popoldan. Med vzponom sem se počutil kot kak prvopristopnik, sploh zato ker daleč naokoli ni bilo žive duše.

Leta 2011 ste se ponovno lotili smeri Na drugi strani časa v severni steni Triglava in uspešno opravili eno izmed redkih ponovitev smeri. Lahko kaj več poveste o smeri?
Do te smeri sem imel velik rešpekt, predvsem zato, ker sem se je neuspešno lotil že enkrat pred leti. S soplezalcem v glavah nisva bila najbolje naštelana za tak izziv. Ko sva se neodločno lotila prvega težjega raztežaja, se je na srečo ulilo in brez pretiranega obžalovanja sva zapustila prizorišče. Meni pa sta ostala v spominu klin, zabit nekje v višavah, in negotova pot do njega.
Poleti 2011 sva uganko, kako prosto priplezati do omenjenega klina in naprej čez ostale raztežaje, uspešno rešila skupaj z Nastjo (Davidovo). Strinjala sva se, da je smer lepa, vredna obiska ter relativno varna, razen v omenjenem raztežaju, kjer se nekaj metrov ne sme pasti.
...

Maja Duh
foto osebni arhiv Andreja Ercega

Več: Celotni pogovor si boste lahko prebrali v aprilski številki Planinskega vestnika 2012.