sreda, 7. marec 2012PZS

INTERVJU: Aljaž Anderle in Tadej Debevec, alpinistično-tehnična sodelavca Planinskega vestnika

Planinski vestnik - Tina Leskošek: Tadej Debevec in Aljaž Anderle že drugo leto zapored za bralce Planinskega Vestnika pripravljata izobraževalne članke o alpinistični tehniki. V tokratni številki sta nam pomagala razjasniti, kakšna je njuna vloga v izobraževalnem sistemu in kako povezujeta profesionalno znanje z vsakdanom.

Klikni na fotografijo za povečavo ...

Pogovor s piscema redne rubrike Alpinistična tehnika

Kako sta se znašla v vlogi "podajanja" alpinističnega znanja?
Aljaž: Začelo se je čisto spontano, najprej na odseku (AO Tržič), se pa s tem zdaj ukvarjam že dvajset let. Da sem začel znanje bolj intenzivno prodajati tudi širše, je trajalo malo dlje, ker je to seveda pogojeno z izkušnjami. Dobil sem občutek, da je treba nekaj dati od sebe, na način, da bo koristilo tudi drugim. To je sovpadalo z generacijo prijateljev, ki počnejo isto, s katerimi se dobro razumemo in smo opravili šolanje za gorske vodnike. Na odseku sem zdaj manj aktiven. Nimam več časa ali pa sem prelen. Te vloge morajo tako ali tako prevzeti drugi. 
Tadej: Z gorniškim izobraževanjem sem se začel ukvarjati na domačem odseku (AO Rašica), predvsem potem, ko sem postal alpinist in inštruktor. Izobraževalno delo mi je v veselje. Tudi sicer sem po poklicu profesor športne vzgoje, tako da sem se naučil tudi uporabnih pedagoških in didaktičnih prijemov. Vzljubil sem pedagoško delo, ki ga zdaj opravljam preko Komisije za alpinizem in Združenja gorskih vodnikov, na odseku pa na žalost malo manj, ker mi zmanjkuje časa.

Kje pa sta se vidva naučila vse, kar zdaj delita z ostalimi?
Aljaž: To ni zasluga samo enega posameznika. Na domačem odseku so bili v smislu razdajanja znanja najbolj aktivni Filip Bence, Janez Primožič, Luka Rožič, Marjan Gros - Torta, Željko Perko in še kakšen. Na odseku smo bili sicer predvsem odvisni od sebe in smo se učili na lastnih izkušnjah. Ko sem se začel izobraževati za gorskega vodnika, sta se količina in nivo znanja močno povečala. Začel sem tudi razmišljati manj alpinistično in bolj kot nekdo, ki lahko komu pomaga, ga nekam pripelje in ga nekaj nauči. To je bil največji preskok in takrat je bila količina pridobljenega znanja največja. Učenja pa seveda nikoli ni konec. 
PV_Tadej_Debevec_resize2m
Tadej: Gorniško znanje je kompleksno in se ga ne da na hitro pridobiti. Je mešanica teoretičnega in praktičnega znanja - plezanja in učenja na izkušnjah. Če tega nisi nikoli počel, takšnega znanja ne moreš dojeti pa tudi posredovati ga ne moreš. Iz knjig se tega ne da naučiti. Zelo pomembna je pot znotraj odseka. Če dobiš prave ljudi, ki se s tabo družijo in hočejo s tabo plezati, je to za tvoj razvoj super. Jaz sem imel z ljudmi srečo tako na odseku kot na raznih tečajih. Zelo veliko mi je dalo izobraževanje za gorskega vodnika. Tega se nisem udeležil samo zato, da bi postal gorski vodnik in s tem služil. Poskusil sem predvsem na osebnem nivoju od tega čim več odnesti.

Kakšna je vajina vloga pri izpitih za inštruktorje in alpiniste?
Aljaž: Začel sem pri izpitih za alpiniste, kjer sem bil kar nekaj let član izpitne komisije. Ko je prevzel vodenje teh izpitov Tomo Česen, je zbral ekipo, ki jo je želel, in v njej sem bil tudi sam. Način dela je izrazito timski. Po navadi se predhodno dogovorimo o poteku in izvedbi glede na prejšnje leto, sploh če so bile kakšne pripombe ali težave. Seveda ima vodja v rokah vso organizacijo, mi pa skrbimo, da se program učinkovito izvede. Pri alpinističnih inštruktorjih je pa razlika samo v tem, da sem pač jaz vodja in skrbim za organizacijo, inštruktorji pa smo več ali manj isti. Vsebine se prepletajo, nivo in način pa sta različna. Inštruktorji morajo potem znanje prenašati naprej, pri alpinistih pa je važno le, da znajo.
Tadej: Bolj aktivno sem se vključil v to delo, ko me je k sodelovanju povabil Tomo Česen. Takrat sem postal član izpitne komisije za alpiniste, kasneje pa sem sodeloval tudi na izpitih za inštruktorje. V življenju počnem veliko stvari; imam družino, sem redno zaposlen, kar mi zmanjšuje količino časa, seveda bi rad plezal tudi zase ... Pomembno je, da tudi plezaš, potrebno je biti aktiven, da lahko kvalitetno predajaš in preverjaš znanje. Toliko samokritike je potrebno imeti. Vsi tudi nismo za vse - nekdo bolj obvlada eno področje, drugi drugo. Dobro je, da se po odsekih v Sloveniji širi baza ljudi, ki imajo dobro znanje.

Vas je večina inštruktorjev na izpitih tudi gorskih vodnikov?
Aljaž: V tem trenutku večina, ja. To je šlo nekaterim v nos. Morda so mislili, da bomo stvar privatizirali. Po mojem gre bolj za naključje - to so pač ljudje, ki so najbolj notri, stvari res obvladajo in nanje se vodje tečajev res lahko zanesejo. Vem, da tudi Tomo tako razmišlja. Za pomoč se obrneš na ljudi, za katere veš, kako delajo, ki jim lahko zaupaš.

Kako inštruktorska ekipa ravna z novostmi v alpinistični tehniki, ki se pojavijo v svetu?
PV_glockner_aa_sestop_resize_crop2mAljaž: Spremembe se spremljajo skozi literaturo in preko stikov s tujino, s plezalskimi organizacijami. Vsak na nek način sodeluje s tujimi vodniki, jaz npr. sodelujem tudi s proizvajalci opreme, kot sta Mammut in Petzl. Zato vem, kaj se dogaja pri razvoju opreme, kar pa včasih vpliva tudi na tehniko. Nekatera nova dognanja o obnašanju opreme, kot je bilo na primer pri neskončnih zankah Dynema, ki so se izkazale za vprašljive v določenih pogojih, je bilo potrebno prenesti naprej na širok nivo. Vsako novost sicer predebatiramo in se šele nato odločimo, ali jo je vredno uvesti v doktrino. Če se strinjamo, je to potem proces, ki traja nekaj let, ker ga je treba spraviti na vse nivoje. Najprej na inštruktorje, tam se začne, vendar inštruktorji tega ne morejo prenesti v izobraževanje na odsekih v enem letu. Najboljši primer so spremembe na varovališčih. Od naše odločitve, da bomo to vpeljali, pa do takrat, ko smo to lahko zahtevali na izpitih, so pretekla tri leta. Novosti smo predstavljali tudi sami na izpitih za alpiniste. Sicer pa tudi mi potrebujemo določen čas, saj ni dobro kar pograbiti stvari in jo nemudoma posredovati naprej, čez eno leto pa se potem izkaže, da ni v redu. Tudi predstavitev novosti skozi članke, na primer v Planinskem vestniku, pomaga širiti znanje.
...
Tina Leskošek
foto osebni arhiv alpinistov

Več: Celotni pogovor si boste lahko prebrali v marčni številki Planinskega vestnika 2012

Pa na higieno ne pozabimo!<br>Kolumna aprilskega Planinskega vestnika

Pa na higieno ne pozabimo!
Kolumna aprilskega Planinskega vestnika

ponedeljek, 23. marec 2020

Izjemne situacije zahtevajo tudi izredne objave, zato smo se skupaj z avtorjem aprilske kolumne odločili za njeno 'predobjavo'. Gre za aktualno temo in zdravorazumsko razmišljanje, kakršna v cunamiju objav na trenutno zares dobrodošlem in koristnem medmrežju postajajo izjeme.

Marčni Planinski vestnik

Marčni Planinski vestnik

četrtek, 12. marec 2020

Tema meseca se nam je dobesedno posvetila - v njej namreč obširno pišemo o testu naglavnih svetilk. Našli boste koristne nasvete, podrobne podatke, primerjave in vse, kar si želite vedeti pred nakupom naglavne svetilke.

Karikature Lorelle Fermo v Planinskem vestniku

Karikature Lorelle Fermo v Planinskem vestniku

torek, 3. marec 2020

Oglejte si ilustracije in karikature naše sodelavke Lorelle Fermo. Lorella, nadarjena karikaturistka iz Kopra, s svojo idejo in spretno roko iz besede pričara dogodke na živahnejši, igriv in hudomušen način. Naša revija je s takimi sodelavci le še boljša, vam, bralkam in bralcem, pa privlačnejša in bolj zanimiva.

Iskanje med novicami