torek, 12. maj 2020

Poslanstvo
Poobjava kolumne Toneta Škarje. Njemu v spomin.

V svojem 84. letu nas je zapustil eden izmed velikanov slovenskega in svetovnega alpinizma Tone Škarja. V Planinskem vestniku je delil svoje številne zapise, kolumne, fotografije, videnja razvoja alpinizma, dogodkov, vtisov s poti, smeri, iz domačih in tujih gora, še posebej iz Himalaje ... Njegov doprinos je bil tudi tu velik.
Tone, pogrešali te bomo. Počivaj v miru.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
Inštruktorji tečaja Manang 2002. Od leve: Om Bahadur Basnet, Lakpa Norbu, Lakpa Šerpa, Bojan Pollak, Matjaž Šerkezi, Da Gombu, spredaj Kilu Temba. Tone Škarja
POSLANSTVO

Pozna novembrska himalajska jesen je bila tistega leta 2002 še posebej mrzla, vsaj tako so pripovedovali domačini. Z nosačem hitiva po dolini Marsiandija, da bi ujela tečaj za nepalske vodnike. Hkrati sem še ljubezenski sel, torej s poslanstvom znanega angelčka z lokom. Nosim pismo, zalepljeno v kuverti, a tudi zunaj okrašeno s simboli in kratkimi stavki. Enega se še sedaj spomnim: "Pravi si!" Že v mraku, malo od Hongdeja naprej, prideta naproti Bojan Pollak - Bojč in Matjaž Šerkezi, naša inštruktorja v Manangu, v Aleševi šoli, kot smo ji neuradno rekli. Slučajno, na večernem sprehodu, saj nista vedela zame. "Ravno prav," pravi Bojč, "nocoj je zaključek, pa boš ti podelil diplome, ker se jim bo dobro zdelo, da je nekdo prav zato prišel iz Slovenije." In res, po večerji s tečajniki in inštruktorji sem kot politik, ki pride po končanih delih in prereže trak ali kako drugače otvori, spravi v obratovanje ali odlikuje, čeprav s tem ni imel skoraj nič. Malo mi je nerodno, a bi se sčasoma najbrž navadil tudi tega. Človek je prilagodljivo bitje.
Sem pa zjutraj, ko smo zagazili v pravkar zapadli sneg, oni po dolini navzdol, midva gor proti sedlu Torong, premišljeval o ljudeh, ki so skozi desetletja držali šolo pri življenju, čeprav od tega v nekem smislu niso imeli nič, še najmanj slavo. Če je v prvem obdobju stara država še plačevala stroške inštruktorjev, je bilo v dobi Petra Markiča že precej slabše. Ob skromnem prispevku slovenske veje zavoda za sodelovanje s tretjim, neuvrščenim svetom je bilo že treba iskati pomoč pri gospodarstvu. In videli smo, kako malo pomembno se jim zdi vzgojno delo oziroma izobraževanje, čeprav prinaša ugled državi, v primerjavi z bolj atraktivnimi alpinističnimi odpravami. Še pozneje, v Bojčevem četrt stoletja dolgem delu pa so viri takrat iz že samostojne Slovenije povsem presahnili. Morali smo "goljufati", tako da smo del denarja za himalajske odprave preusmerili v vzgojo Nepalcev.
Zakaj taka krčevita borba za vzdrževanje vzgoje v oddaljenem in po svoje nepomembnem Nepalu? Spomnimo se začetkov. Aleš Kunaver je tedaj s pomočjo Jugoslavije in s sodelovanjem Nepalcev zgradil šolo in postavil osnovne smernice vzgoje zato, da bi Nepalci, predvsem Šerpe, znali varno hoditi in plezati v ledu in snegu Himalaje, da bi bilo med njimi manj žrtev. Ker se rojevajo v krajih med tri in štiri tisoč metri nad morjem, jim višina dela manj težav, so pa tam še vedno samo pašniki za jake, torej navaden planinski teren. Začelo se je leta 1979, ko je šola v Manangu, imenovana Manang School, postala znana. Vsi so vedeli, da jo je postavila Jugoslavija in da jo vodijo Slovenci. Tudi nekateri višji nepalski gospodje so svoje sinove pošiljali tja na usposabljanje. Šola se pohvali lahko tudi s tem, da noben alpinistični vzgojni proces v Nepalu nima za seboj tako dolgega in neprekinjenega staža. Počasi se je vodstvo preselilo v roke Šerp, skozi desetletja se je izobrazilo dovolj Nepalcev (preko 600), vse več je bilo njihovih inštruktorjev, in že to je dokaz o pravilni usmeritvi, tj. v vzgojo v strokovno samostojne osebnosti. Zdaj vsakokrat potrebujejo le še enega našega inštruktorja kot oporo avtoriteti svojih, in zdravnika, da se seznanijo z novimi dognanji v tehniki in fiziologiji.
S kakšno besedo lahko označimo tak način dela? Še najbolj ustreza beseda poslanstvo. Plezanje na Everest, po težkih stenah na osemtisočake je šport, ne poslanstvo. Športniki strežejo sebi, svojim ciljem, njihovi vrhunski rezultati prispevajo k slavi njihove države. Iz športa izhajajo idoli, od množic oboževane osebe. Kaj pa iz poslanstva? Kot pri kakih misijonih so to samo dobri zgledi. Zanimivo, kako nas očarajo ljudje zvezdniki, ki pravzaprav služijo le svojim ciljem. Iz idolov delamo ideale, čeprav je med tema pojmoma kljub skoraj enakim črkam velika razlika. Zakaj je zgled manj privlačen? Dosežek idola je skoraj ideal, praktično nedosegljiv in zato tako oboževan, dovolj je, da mu ploskamo ali se gnetemo okrog njega. Zgled pa vabi k posnemanju, vsak se ga lahko loti, vsak lahko stopi na pot pomagati drugemu brez otipljivega plačila, nagrade, slave. Je pa naporno, tako da večina te poti ne zmore.
Zdaj nazaj k vprašanju, zakaj tako krčevito prizadevanje za nekaj, kar je lahko zgled, ne rojeva pa idolov. Najprej zaradi same dejavnosti, zaradi dobrega dela, kar vzgoja nedvomno je. Drugič pa zaradi ugleda Slovenije. Ne moremo si privoščiti, da Slovenci nenadoma izginemo in prepustimo prazen prostor, ki bi ga v trenutku zapolnili drugi. Hodimo v Himalajo, skoraj simbolične, bolj duhovne prisotnosti pri naši stvaritvi pa naj ne bi zmogli? In tretjič, pa ne nazadnje, zaradi ohranitve ugleda imena Aleša Kunaverja kot ustanovitelja, katerega reliefna upodobitev je vzidana na pročelju šole
Nekaj dni pozneje sem v Pokri zgroženo gledal veliko, čeprav še prazno stavbo mednarodnega gorskega muzeja ter si rekel: Zdaj bo pa res treba nekaj narediti! Priznam, nisem verjel, da bo nepalska planinska zveza (NMA) kdaj končala ta res megalomanski načrt. Pa ga je. Veličastno delo. In mi?
Le dobro leto za tem, februarja 2004, sem polnil muzej s Slovenijo. Namesto funkcionarskih večerij sem, zamudnik, skupaj z delavci dva dni in dve noči obešal, lepil, vrtal in postavljal, kar se mi je zdelo pomembno. Najprej kotiček Alešu z življenjepisom in nekaj slikami z njegove Himalaje. Potem tablo s posnetki in opremo s tečajev mananške šole. Nato panó s slikami z naših odprav. Pa lutko himalajca z opremo iz obdobja Makaluja '75, Everesta '79 in Lotseja '81. Nazadnje, a na najbolj opazno mesto, ki ga zagledaš ob vstopu, sem namestil sliko slovenskega para v narodnih nošah s posnetki slovenskih gora in pokrajine. Knjižnico muzeja sem dopolnil s takrat sveže natisnjeno knjižico Slovenci v Himalaji (1954-2003), edino, ki je vsebovala tudi angleški tekst.
To se mi je zdelo vredno zapisati, saj je vedno bolj očitno, da sebe in svoje poslanstvo vse manj cenimo, ga premalo razumemo in se vse bolj klanjamo mamonu - denarju. V Nepalu nas poznajo zaradi Himalaje, cenijo pa zaradi velikega dobrega dela. Poslanstvo je v bistvu neke vrste ljubezen.

[Objavljeno v Planinskem vestniku, november 2014]

Z novembrskim Planinskim vestnikom na trekinge

Z novembrskim Planinskim vestnikom na trekinge

petek, 17. november 2023

V osrednjem delu novembrske številke Planinskega vestnika, ki je pester z različnimi prispevki in s čudovitimi fotografijami, se podajamo na trekinge. V deželo nomadov - v Kirgizijo, ki ji pravijo Švica centralne Azije, in med tisočere obraze Nepala pod Himalajo.

V oktobrskem Vestniku o umetnih plezalnih stenah pri nas

V oktobrskem Vestniku o umetnih plezalnih stenah pri nas

sreda, 18. oktober 2023

Tema oktobrske številke Planinskega vestnika so umetne plezalne stene. "Če bi pred sto leti nekemu alpinistu predstavili prihodnost in razvoj alpinizma ter plezanja v naslednjih desetletjih, bi nas najbrž prav pisano pogledal. Verjetno bi se mu zdelo čudno, da se bodo ljudje od preživljanja časa v gorah, v naravi, preusmerili v zaprte telovadnice z bolj ali manj visokimi stenami in nanje pritrjenimi umetnimi oprimki. Če pa bi mu omenili, da bo športno plezanje leta 2020 olimpijska disciplina, nam prav gotovo ne bi verjel," je v uvodnem članku teme razmišljala avtorica. Pišemo tudi o tem, kateri center je bil prvi pri nas, kje vse so plezalni centri v naši deželi, kako nastanejo plezalne stene, pa tudi o tem, da so v Slovenski Bistrici v oktobru odprli največji plezalni center v Sloveniji.

Septembrski Vestnik o čudovitih slikah Danila Cedilnika - Dena

Septembrski Vestnik o čudovitih slikah Danila Cedilnika - Dena

ponedeljek, 18. september 2023

Po poletnem premoru smo morali stopiti skupaj in tu je nova številka zanimivega branja. Kar izstopa, je gotovo - morate priznati - naslovka. To je ena od slik Danila Cedilnika - Dena, priznanega slikarja, alpinista, gorskega vodnika in reševalca. Pravi esej o slikah je napisal sociolog kulture Igor Škamperle.

Iskanje med novicami