Pa na higieno ne pozabimo!
Kolumna aprilskega Planinskega vestnika

Pa na higieno ne pozabimo!

Miha Habjan, gorski vodnik

Te dni se Slovenija, kot tudi cel svet, spopada s pandemijo, okužbo s koronavirusom. Preprost organizem, ki ga pravzaprav težko kategoriziramo kot živo bitje, nam je zatresel temelje sodobne družbe. Trenutno, v danih razmerah, (mali) človek ne more storiti več kot to, da brezpogojno upošteva navodila in priporočila stroke, državnega aparata in drugih referenčnih organizacij. Kdor še lahko hodi v službo ali dela od doma, mora to početi. Preostali pa se moramo doma, striktno v okviru družine, zaposliti, kakor vemo in znano. Upam, da večinoma s čim pametnim.
Kakšne bodo posledice pandemije, tudi veliki umi še ne znajo predvideti. Če nam kratkoročno ne uspe zajeziti njene širitve, če višje pomladanske temperature ne bodo "odnesle" virusa ali če se "hitro" ne iznajde kakovostno cepivo, bodo lahko posledice za trenutni ustroj našega načina življenja zares drastične. Zdaj je že jasno, da se bo korenito zatreslo gospodarstvo. Žal se že trese, saj je velik del populacije na prisilnem nedelu. Kaj sledi? So mehkejši in trši scenariji. Upam, da bomo ljudje v tem težkem obdobju znali ohraniti vsaj minimalno stopnjo človečnosti in od vsega odnesli tudi kaj pozitivnega. Morda se zgodi tudi kak premik na bolje pri posameznikih in v družbenih procesih. Upam, da!
A za temeljit razmislek o prihodnosti bo še čas, čeprav je treba pljuniti v roke že danes. Stanje se spreminja iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Pogoji se zaostrujejo. Globalno in lokalno. Ne gre več zgolj za golo dejstvo, da se posamezniki obvarujemo okužbe, temveč se radikalno spreminja naš vsakdan. Vse omejitve, eksistencialistična vprašanja, strah pred neznanim in strah pred negotovo prihodnostjo zapolnjujejo naše miselne in duševne procese.
Kaj lahko v teh razmerah storimo planinci, gorniki, alpinisti, plezalci ter drugi člani široke družine dejavnosti na prostem? Zares nič tako posebnega. Ali pač? Držimo se priporočil avtoritet in naredimo absolutno vse, kar je mogoče, da v teh kriznih časih prispevamo vsak svoj delež k normalnejšemu funkcioniranju naše slovenske družbe. Morda gre bolj za vprašanje, česa kot gorniki te dni ne smemo početi. Kar je bistveno: ne smemo se izpostavljati morebitni okužbi z virusom. Zakaj tako, mora biti zdaj že vsem kristalno jasno. Poleg tega se ne smemo po nepotrebnem izpostavljati nesreči, kar pomeni izogibanje dejavnostim v visokogorju ter drugim tveganim dejavnostim na prostem. Danes moramo po spominu črpati tiste notranje občutke, ki jih sicer doživljamo npr. po vrnitvi z nepozabne gorniške ture v dolino. Drugače ne gre. Seveda se lahko tako ali drugače tudi danes gibljemo v naravi ali v hribih, ampak po "prilagojenem programu".
Za ljubitelje gora so (tudi) gore tiste, kjer se učimo, odraščamo, napajamo, rastemo, izražamo, izpopolnjujemo, notranje bogatimo itn. Iskreno verjamem, brez pretiravanja in nepotrebnega idealiziranja, da ljubitelji gora s svojim početjem v gorah ter z energijo, ki jo tam posrkamo, to potem na različne načine širimo v številne pore družbe. Verjamem, da smo zreli in pravi ljubitelji gora nekakšen most med neokrnjeno naravo gora ter preostalo "dolinsko" družbo. Verjamem, da ima naša simbioza z gorami vpliv v družbi, v taki ali drugačni obliki in količini. Brez nepotrebnega poveličevanja, a stik s pristno naravo je za današnjega človeka pomembnejši, kot si morda v širši družbi to priznamo. Menim, da je neokrnjen svet narave ena izmed bistvenih protiuteži zablodam in podivjanosti sodobnega človeka.
Mnogokrat govorimo in razlagamo, kako smo zaradi gora drugačni ljudje. Notranje bogatejši. Menim, da je (in bo) v teh kriznih trenutkih čas, da se posamezniki, ljubitelji gora, spomnimo, zakaj hodimo v hribe. Zdaj je čas, da se "tisto več", česar se naužijemo tam zgoraj, manifestira pri vsakem posamezniku, v družini, v službi in povsod, kjer lahko v družbi pustimo svoj pečat. Če ne zdaj, kdaj potem?
V teh kriznih časih se mora vsak posameznik spopasti s svojo lastno integriteto, z osebno, notranjo higieno. Se spomniti, kaj so nas tudi gore naučile, in tako tudi živeti. Ostati moramo trdni, vestni, solidarni, preudarni, modri, zelo (samo)disciplinirani, močni, optimistični in se vsak po najboljših močeh soočati z dnevnimi izzivi. Kljub vsem strahovom se moramo zavestno boriti z lastnimi osebnostnimi šibkostmi ter z lastno nemočjo. V življenje posameznika včasih pride osebna kriza, lahko pa se zgodi kriza celotne družbe, in to doživljamo zdaj. Če se trenutna pandemija zavleče in še konkretneje poseže v naše življenje, se bo treba soočiti še z novimi izzivi, osebnimi in kolektivnimi. Zato zdaj ni časa za slabe misli, še manj za slabe poteze. Ohranjati moramo moralno razsodnost na najvišji stopnji, spoštovati zakone države, uporabljati zdravo pamet, izkazovati čustveno in socialno inteligenco ter gojiti upanje v rešitev iz trenutne zagate.
Gore nas učijo, kako se moramo tam zgoraj nenehno prilagajati. Posledično tudi v dolini. Če vsega tega ljubitelji gora v teh kriznih časih ne bomo zmogli, je vse izrečeno o "nečem več v gorah" le prazno leporečenje.
Morda bo pandemija zatresla dosedanji način življenja in se bo treba spremeniti, prilagoditi, tudi kaj žrtvovati. Za določene stvari po tiho upam, da bo tako. Pot zna biti dolga in težka. A zdaj je treba "stisniti", globoko zadihati in kot v gorah "opraviti vzpon in sestop do konca". Pa kar koli že to pomeni. Saj veste, dokler nisi čisto v dolini, še ni konec ture!
Pri tem pa nikoli ne pozabiti na higieno, takšno in drugačno.

Markovo, 19. 3. 2020