Vestnikov intervju | Maja Kuzma Ganić

Doma je iz vasi Zorenci pri Črnomlju, po poklicu je diplomirana inženirka kemijske tehnologije. Maja je zelo ambiciozna in se loteva številnih aktivnosti, kajti rada se spoprijema z novimi izzivi. Vodila je tečaje slovenskega znakovnega jezika na fakultetah in v študentskih organizacijah. Opravila je izpit iz nacionalne poklicne kvalifikacije za tolmača slovenskega znakovnega jezika in je prva gluha oseba, ki je pridobila ta poklicni naziv. Z možem je pet let vodila sekcijo MOOSHribi v mladinskem društvu za osebe z okvaro sluha (MOOSVID). Kot igralka in plesalka je nastopala na gledaliških festivalih gluhih, na kulturnih dnevih (mednarodni dan gluhih, mednarodni dan invalidov), na premieri gledališke skupine Tihe stopinje. Trenirala je sodobni ples v Kulturnem društvu Center plesa v Mariboru. Trenirala je košarko v Ženskem košarkarskem klubu Črnomelj, odbojko pa rekreativno z gluhimi v Ljubljani. Zaposlena je bila kot novinarka spletnega portala TIPK TV za gluhe in naglušne.

Dve leti je vodila delovno skupino Gluhi strežejo v planinskih kočah, ki deluje pod okriljem inPlaninec, obenem pa je z ekipo prostovoljcev pripravljala video prispevke (oblikovanje vsebin, snemanje, napovedovanje, montiranje, podnaslavljanje), pisala članke ob koncu posamezne akcije v kočah, pripravila jedilni list, sodelovala s prostovoljci ... Je prejemnica Krkine nagrade za raziskovalno diplomsko nalogo. Leta 2019 je prejela državno priznanje na področju prostovoljstva.



S čim se trenutno preživljaš?
Zaposlena sem v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana, kjer tolmačim in učim znakovni jezik v vrtcu. Popoldne občasno delam v svojem podjetju, največkrat tolmačenje v slovenski znakovni jezik in obratno ter montiranje in podnaslavljanje video prispevkov.

Kaj je bil temeljni razlog za odločitev za pot SPP?
Bil je glas, ki me je poklical, naj grem. Potrebovala sem nekaj močnejšega. Nekaj, kar bi me stisnilo in porinilo naprej. Potrebovala sem izkušnjo in čas zase, da spoznam, kje ima moja prirojena gluhota prednosti in slabosti. To lahko ugotoviš le tam, kjer si najraje. Jaz sem izbrala hribe in gore. In SPP je bila pravšnja za to. Zdaj po materinstvu me spet nekaj žene. Hočem nekaj več. Ta potreba oziroma hotenje se ne neha. In to je klic k samemu sebi. Da se znova povežem s sabo. S svojimi cilji, nameni in spoznavanjem lastnega poslanstva.

V knjigi večkrat pišeš, da te je bilo pogosto strah. Zaradi česa? Zaradi zahtevnosti poti, osamljenosti ali tega, da ne bi mogla poklicati na pomoč, če bi se ti kaj zgodilo? Ali česa drugega?
Čeprav sem v očeh izkušenih planincev in gornikov še novinka v hribih in visokogorjih, si danes lahko rečem, da je bilo to eno najboljših doživetij, pri katerem sem izkusila pravi strah oziroma sem strahovom dala imena. Lahko je to nepoznana planinska pot, občutek samote ipd. Spoznala sem tudi, da bo v življenju strah vedno prisoten ne glede na to, koliko poguma premoremo za premagovanje življenjskih izzivov. Vedno so nepričakovane situacije, ki nas presenetijo.

Zakaj si imela tako težak nahrbtnik? Ali si morda nosila preveč hrane? Zakaj se nisi raje prehranjevala v kočah? Zaradi stroškov?
Težak nahrbtnik je zajel vse, kar sem resnično potrebovala na poti. Po treh dneh SPP sem v Slovenj Gradcu po pošti poslala domov nepotrebne stvari. Največjo težo so predstavljali hrana in tri litrske plastenke z vodo, ker samo tako sem si lahko zmanjšala stroške. Na lastni koži sem spoznala, kaj konkretno pomenijo potrebne stvari. V kočah sem si privoščila samo prenočišče, kavo in en topel obrok.



Na poti si kar precej prejokala. Ali danes še vedno toliko jokaš?
Vsak od nas ima čustva. In danes še vedno jokam, ko mi je hudo ali ko se me kaj dotakne. Včasih se zjočem od sreče, ko zagledam hčer, kako ji uspevajo koraki do njenega cilja.

V knjigi pišeš, da si si na Zgornjih Ravneh nadela dereze in smučala po snegu. So bile to male verigice, saj vendar z derezami ne moreš smučati?
Ja, majhne verigice so bile. Dejansko sem "smučala", včasih je bil to bolj kot tek na smučeh, včasih pa sem kar drsela navzdol po mehkem snegu.

Ali si si po vsaki etapi zapisovala vtise v svoj dnevnik? Kaj pa takrat, ko si bila preveč utrujena?
Tako je. Po vsaki etapi sem vpisovala vtise v svoj dnevnik, veliko jih je tudi v obliki videoposnetkov. Utrujena sem bila vedno, a sem pogosto še imela energijo, da sem shranila vtise v dnevnik oziroma se izpovedala v video posnetku.

Ali poznaš novejši vodnik po SPP v treh knjigah?
Poznam. Izšli so kmalu po moji dokončani poti. V knjigarnah sem vse tri pregledala. Nekaj misli o njih sem napisala na svoji spletni strani: https://www.modersij.si/nakup-novejse-knjige-o-spp-ja-ali-ne/. Sama sem uporabila prejšnji vodnik od Poljanca in Arnejška.

V knjigi je nekaj tvojih razmišljanj, ki si jih zelo lepo ubesedila in ki, po moje, dajejo največjo težo tvoji knjigi. Od kod imaš veselje in sposobnost za pisanje?
Hvala. To je očitno moja strast, moje poslanstvo. Največjo zaslugo pripisujem praktičnemu delu: pisanju prispevkov za glasilo Odmev tišine, tolmačenju iz slovenskega znakovnega jezika v slovenski jezik v pisni obliki, branju čudovitih knjig, ki opolnomočijo človeka, ter knjig, ki nasmejejo. Zasluga gre tudi novinarskemu delu pri Spletni TV Zvezi društev gluhih in naglušnih (ZDGNS) in spletnemu portalu TIPK TV za gluhe in naglušne, kjer sem se učila in naučila postavljati vprašanja in poskusila z usmeritvami pridobiti želene odgovore ...



Pogosto ti notranji glasek sugerira in govori. Ali ga "slišiš" še sedaj?
Še vedno.

Kako to, da si se odločila o prehojeni poti napisati knjigo?
Imela sem veliko prošenj za intervjuje, napisala sem veliko člankov za Odmev tišine (Mestno društvo gluhih Ljubljana), delala sem tudi kot novinarka za Spletno TV ZDGNS in TIPK TV - po pogovoru s seboj sem sklenila, da bom napisala in izdala knjigo, v kateri bom združila Slovensko planinsko pot z avtobiografijo in na neki način tudi ozavestila bralce o gluhoti, znakovnem jeziku in o potrebah ter željah, ki jih ima velika večina gluhih.

Kaj je bil zate večji zalogaj, sama prehoditi SPP ali napisati knjigo?
Odvisno od dneva. Ko mi je kdaj težko kaj napisati, se mi zdi, da je lažje sama prehoditi SPP. Kadar pa mi je nekaj fizično preveč naporno, mi misel, da bi ponovno šla po SPP, postane večji zalogaj kot pisanje knjige, ki je ena sama radost, in bi kar pisala in pisala.

Pišeš tudi o pogumu? Si bila pogumna, ker si sama prehodila SPP?
Sem, seveda. In kot sem omenila, v življenju bo strah vedno prisoten ne glede na to, koliko poguma premoremo za premagovanje življenjskih izzivov. Vedno so nepričakovane situacije, ki nas presenetijo. In jaz vedno izberem pogum.

Ali si se po SPP še kdaj lotila podobnega projekta?
Kmalu sem postala mamica, tako da še ne. Se pa kmalu podajam na podobno, a krajšo pot.

Kaj so prednosti gluhote?
Ne slišiš grdih besed, negativnih novic, cviljenja mučenih živali, močnega deževja ponoči - ne slišiš, kaj se dogaja zunaj, ko spiš ali bivaš v šotoru in uživaš v svojih trenutkih - z znanjem znakovnega jezika lahko na daleč brezskrbno komuniciraš, in to celo pod vodo - v hrupnem okolju si še vedno osredotočen na sogovornika (če ni kakšnega ropota, bliskavice ali neprijetnega vonja, ki te motijo) ali na svoje misli - med prepirom lahko samo umakneš pogled ali zatisneš oči - ojača se moč vida, občutkov, okusa in vonja - s svojim statusom (gluhota) lahko pomagaš pri borbi za izboljšanje izobrazbe, družbenega položaja ipd. gluhih, kjer večjo težo za odločitve pri doseganju pravic/priznanja ipd. dajejo gluhi z izkušnjami in doživetji itd.



Ali v Planinskem vestniku dovolj pišemo o ranljivih članih naše družbe?
Težko komentiram, ker sem jih prebrala zelo malo. Vem le, da obstaja spletna stran, kjer se piše o ranljivih članih naše družbe, ki dokazujejo, da s podporo in pomočjo prostovoljcev zmorejo uresničiti svoje sanje v hribih in gorah: https://inplaninec.pzs.si/ in tudi na https://www.pzs.si/. Priporočam pa, da tudi v Planinskem vestniku pišete o tem.