250 številk Planinskega vestnika pod urednikovanjem Vladimirja Habjana

Res je, kajti vsaka številka je nekaj novega. Čeprav določimo skoraj večino vsebine in fotografij vnaprej, nikoli ne veš, kako bo vse skupaj izpadlo. Zato je vedno prisotne nekaj negotovosti, s tem pa tudi radovednosti. Razvoj revije od nulte verzije, kot ji rečemo, kjer je pogosto še nekaj »lukenj«, torej praznega prostora (tudi reklame) in ga je potrebno zapolniti, je vedno zanimiv. Z vsako naslednjo korekturo, običajno jih imamo tri, se potem revija sestavi v končno obliko. Vse opisano je torej kar zabavno, v pomanjkanju časa pa pogosto tudi stresno. Ampak, če je šlo 250 krat, bo šlo tudi še naprej. Pri včasih hudo stresnih obremenitvah sem vedno hvaležen tehničnemu uredniku, ki s svojo neskončno mirnostjo, pa čeprav nam skoraj vedno voda teče v grlo in lovimo zadnje roke pred tiskom, pripomore k bistveno lažji izvedbi.

Če sem bil v prvih letih urednikovanja še začetnik ali celo malce naiven, se mi zdi, da je v zadnjem desetletju največja prednost mojega vodenja uredništva recimo temu skladnost ekipe. Vsak prispeva svoj prispevek kot posameznik, skupaj pa delujemo kot ekipa. Moja vloga pri tem je, da jih motiviram in pohvalim, kar se mi zdi še kako potrebno. Kot svojo največjo prednost štejem to, da poskušam za vsakega najti tisto področje, ki mu najbolj ustreza, kjer se najbolj »najde.« Vsak se lahko izkaže tam, kjer sam misli, da bo v največji meri prispeval k boljši reviji. Redko kdaj se zgodi, da moram sam odločiti o kakšni zadevi, večinoma se uskladimo in mnenja poenotimo. Delo z ljudmi je vedno najtežje, a moram priznati, da v tem delu, torej v koordiniranju urednikov naravnost uživam. Včasih se neizmerno zabavamo, tako kot smo se ob zaigrani veseloigri ob 125-letnici revije v Slovenskem planinskem muzeju. Kar nas je še bolj povezalo med sabo.

Poleg spremembe formata štejem za večje spremembe revije več zadev. Prva je načrtovanje vsebin vnaprej, torej da nismo odvisni le od prispevkov, ki jih pošiljajo avtorji in dopisniki, pač pa članke naročamo, planiramo vsebine vnaprej, tudi za pol ali leto vnaprej. Drugo je gotovo uredništvo. Res je, da je bilo uredništvo imenovano tudi pred letom 2001, torej pred »mano«, vendar nikoli v resnici ni delovalo. Vsega ne more voditi en sam, pa če je še tako sposoben, to je enostavno nemogoče. Sprememba od prej je še spletna stran in spletno kazalo po vsebinah vseh do zdaj izdanih revij, kjer lahko najdeš vsakega avtorja, vse omembe gora, o katerih smo kadarkoli pisali ali avtorjev in podobno. Večja je tudi vloga fotografije in risb ter karikatur. Tega prej ni bilo v tolikšni meri. Mogoče bi lahko bila sprememba tudi večja raznovrstnost vsebin, saj o kolesarstvu ali soteskanju, pa še kaj bi se našlo, prej ni bilo govora.

Težko si predstavljam, da ima katera druga revija v Sloveniji tako zveste naročnike, ki so naročeni tudi do 50, 60 in več let. Mi take imamo, se nam včasih tudi javijo. Drugače pa ima Planinski vestnik tradicijo, saj je znano, da je to najstarejša revija v Sloveniji, ki še izhaja. Naši naročniki so zvesti, saj jim je jasno, da z nakupom podpirajo ne le revijo, pač pa tudi planinstvo kot dejavnost in s tem tudi planinsko organizacijo. Malo revij ima tudi uredništvo, ki nima niti enega zaposlenega. Mi smo to.

Natanko to. Starejše generacije, ki so navajene tiskanih medijev, počasi odhajajo, mladi pa še niso pripravljeni brati, zanje zaenkrat obstajajo le ekrani in monitorji. Kaj nas torej čaka? Zaton revije? Mi upamo, da ne, da bodo slej ali prej tudi mladi, ki hodijo v hribe in ko bodo dobili družine, postali bralci in s tem kupci Vestnika. Vsekakor se bomo morali slej ali prej pripraviti na spletno izdajo, pred tem pa bi lahko prišlo tudi do zmanjšanja števila izvodov v roku enega leta. Tako prakso ima več drugih revij.

Veselje do dela, ljudi in življenja. A ni to veliko? Tako kot se veselim vsake nove izdaje, se veselim druženja s kolegi ob snovanju novih in novih vsebin, sodelovanja z novimi ljudmi, pisci, avtorji. To je nikoli dokončana zgodba, vedno nekaj novega. Pa seveda hribov, raziskovanja. Vendar bi za vse gore tega sveta moral imeti tisoč življenj , pa še ne bi bilo dovolj ...