sreda, 28. julij 2021, ob 8. uriPZS

Lahko in hitro: ideal, ki se ga ne da doseči

Simon Figar je vodnik Planinske zveze Slovenije s precej stvarnim pogledom na svet. Ljubiteljski obiskovalec gorskega sveta, v katerega zahaja zaradi lepot in doživetij, se v hribe vedno podaja s »pretežkim« nahrbtnikom. Doseg cilja je zanj vedno zaželen, a ne za čisto vsako ceno.

Klikni na fotografijo za povečavo ...

Besedno zvezo »lahko in hitro« nehote povezujemo s plezanjem in alpinizmom, ampak v resnici gre za način doseganja ciljev v različnih dejavnostih. Večina značilnosti takšnega gibanja v gorah velja za vse, za plezalce, gorske tekače, pohodnike itd., ali je kaj, kar je posebej značilno za planince, tako posameznike kot organizirane skupine?
Na pohodih planinskih društev se v nahrbtnikih udeležencev prepogosto znajdejo nepotrebna bremena; spomnim se copat s peto, kilogramskega škrniclja paradižnika, prav toliko jabolk in paprike, vse v enem nahrbtniku na poti na Triglav. Nekdo drug je večer prej med pripravljanjem nahrbtnika tehtal nogavice. Kolega je sredi poletja (po nepotrebnem) nosil dereze do Kriških podov. Udeleženka na poti na Dolgi hrbet je doma pustila prvo pomoč, ker jo ima tako in tako vodnik vedno s seboj ... Med gibanjem v gorskem svetu vsi stremimo k čim manjšemu bremenu na hrbtu, hkrati pa se zelo neradi odrečemo udobju in nekaterim razvadam. Racionaliziranje opreme, hrane in potrebščin, ki jih bomo vzeli v hribe, je nujno, nikakor pa ne smemo tega storiti na račun varnosti. Velikokrat srečujem posameznike in celo organizirane skupine brez ustrezne zaščitne opreme, kot so čelada, dereze, celo cepin. Vse preveč (predvsem posameznikov) gorski svet obiskuje v kratkih hlačah in prelahkih oblačilih v slogu gorskih tekačev, brez rezerve v nahrbtniku, ker tisto, kar nosijo na ramah, to pač ni. Mnogi med njimi z gorskimi tekači nimajo, razen dragih športnih copat, ničesar skupnega.

Kaj pomeni »lahko in hitro« planincu?
Ideal, ki se ga ne da doseči. Oblačila izberemo glede na vremensko napoved (kar se pogosto izkaže za tvegano početje, zato naj bodo poleg tople jopice v nahrbtniku vedno še vetrovka, kapa in rokavice), doma pa pustimo vso opremo, ki je ne bomo potrebovali na poti; slednje pa nujno predpostavlja dobro poznavanje poti in zelo dobro poznavanje razmer na poti tisti dan. Ob tem se ne kaže zanašati na fotografijo z vrha, objavljeno na družbenem omrežju neprevidnega obiskovalca gora, ki »ve vse«. Namesto pretiranih količin hrane in pijače imejmo s seboj malico za na vrhu, po sestopu pa raje jejmo v koči. Zvečer s prijatelji delimo zobno kremo, uporabimo copate, ki so na voljo v koči, zaloge hrane in pijače za drugi dan nas bodo manj utrudile, če v nahrbtnik zaidejo šele prihodnji dan zjutraj. Zadnja leta proizvajalci nudijo vedno lažje kose opreme, s katerimi lahko nadomestimo obstoječe, ob tem pa nas spremlja večna dilema med visokimi cenami novodobnih artiklov in njihovo življenjsko dobo ter dejstvom, da je »ta stara jakna še čisto dobra«. Resnici na ljubo - izraz planinec meni ne vzbuja asociacije s posameznikom, ki bi se zelo hitro gibal, temveč ga povezujem z estetiko in doži-vljajskim načinom obiskovanja gorskega sveta.

Omenili ste novejšo opremo, ki je znatno lažja kot na primer pred dvajsetimi leti. Ali je njena kakovost zato slabša?
Kakovost sodobne opreme je vrhunska, pač v mejah realnih gabaritov proizvodnje, prodaje in potrošnje. Je pa življenjska doba marsikatere ultralahke vetrovke in nahrbtnika posledično krajša zaradi tanjših materialov. Spet odvisno od pogostosti, namena in načina uporabe. Bolj me skrbi izdelovanje nekaterih (ključnih) kosov opreme iz lažjih materialov, ki pa po mojem mnenju zaradi tega ne opravljajo svoje naloge. V mislih imam plastične plazovne lopate, aluminijaste dereze in lahke cepine. Kakovost te opreme je v nekaterih primerih tako slaba, da je njena uporaba nevarna.

11_lahko

Kako se organizira večja skupina planincev, da ima na pohodu vse, kar je nujno, in se hkrati izogne dodatni, odvečni teži?
Težko. Večjo skupino planincev po mojih izkušnjah v zadnjih dveh desetletjih sestavljajo ljudje v starosti od srednjih do poznih let, prežeti z izkušnjami in navadami »iz dobrih starih časov«, ko so imeli v nahrbtnikih praktično vse. Kot velika zmaga se mi zdi nepojmljiva sprememba od »dobrih starih časov«, da so udeleženci pohodov prenehali s seboj prinašati vse vrste alkoholnih pijač, še posebno destilatov. Tako ekonomski položaj kot tudi ambicije udeležencev ne narekujejo pretiranega trenda menjave obstoječe opreme z novo, lažjo. Se pa seveda s časom, z dobrim zgledom in neštetimi primeri dobre prakse posamezniki odločajo za lažjo vsebino nahrbtnikov - manj pijače, ki jo dokupijo v koči, lažje obroke na račun večerje pri oskrbniku, copati in sadje ostanejo doma, novi kosi opreme, ki nadomestijo staro, pa so lažji. Mlajši udeleženci, ki imajo skoraj celotno hribovsko pot še pred seboj, so seveda za take nasvete dosti bolj dovzetni. Pri izbiri ciljev pazimo, da ne potrebujemo dodatne skupne opreme, s katero bi še naknadno obremenjevali člane skupine.

Skupina se mora vedno prilagoditi najpočasnejšemu. Ali je lahko to težava?
To ni težava, temveč pravilo. Udeleženci gredo v soboto na turo s planinskim društvom, da se imajo fino, ne pa da umirajo od utrujenosti. Za težave na turi z nekom, ki ne zmore tempa skupine (čeprav bi moralo biti obratno) je kriv vodja skupine, ki je takega udeleženca sploh vzel s seboj. Čara planinskih društev sta njihova vpetost v lokalno okolje in predpostavka, da organizator ture pozna vse udeležence. Ker smo vsi preveč vpeti v pomembne opravke vsakdanjika, slednje zadnji desetletji bledi, posledično se lahko zgodi, da koga sprejmeš v skupino na podlagi sladkih besed, ki se izkažejo za neutemeljene. Zelo pomagajo pripravljalne ture na začetku leta, na katerih se udeleženci (poleg samoiniciativne dejavnosti) usposobijo za zahtevnejše, ki jih čakajo v nadaljevanju. Vreme, snežne razmere v visokogorju in aktualno epidemično stanje nas zadnji dve leti dodobra ovirajo pri tem. Posledično je nujno načrtovati realno. Sedem pohodov na začetku leta v trajanju uro in pol na domače kuclje po-tem pa Triglav je slab recept za homogeno skupino. Če se zgodi, da komu ne gre, mu je treba nemudoma razbremeniti nahrbtnik, ga postaviti na čelo skupine, da se skupina resnično prilagodi njemu, če to ne pomaga, pa ga kdo pospremi na izhodišče.

Ali tudi vi, kot na primer gorski vodniki, na pohode, ki jih vodite, vzamete več opreme, kot je potrebujete zase, torej rezervo? Kaj?
Predvsem na vodene zelo zahtevne ture vzamem dodaten trak in nekaj vponk za primer, če bi bilo komu treba urediti dodatno varovanje, ter vrv. Na vseh vodenih turah imam s seboj bolj založeno prvo pomoč.

Katero opremo mora imeti planinec vedno s sabo, ne glede na dolžino in zahtevnost ture ter ne glede na letni čas?
Zelo nehvaležno vprašanje glede na temo pisanja. V nahrbtniku naj bodo vedno prva pomoč, telefon, voda oziroma pijača, hrana oziroma prigrizek, rezervna oblačila, pokrivalo in rokavice, vetrovka in dobra volja.


Pogovor s Simonom Figarjem je objavljen v poletni številki Planinskega vestnika. Z njim se je pogovarjala Marta Krejan Čokl.

Fotografije: Zdenka Mihelič

Septembrski Vestnik je tu

Septembrski Vestnik je tu

sobota, 18. september 2021

Septembrska številka Planinskega vestnika ponovno prinaša veliko zanimivega branja. V prvem delu pišemo o državnem odlikovanju red za zasluge, ki ga je iz rok predsednika Slovenije Boruta Pahorja Planinski vestnik dobil ob 125-letnici izhajanja, ki smo jo obeležili lansko leto. Svoja mnenja in čestitke so podali tudi številni, ki redno berejo in spremljajo Planinski vestnik skozi čas. V nadaljevanju sledi tema meseca, posvečena štiridesetletnici Zakona o Triglavskem narodnem parku in še nekaterim drugim obletnicam naših parkov.

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

Poletna - dvojna številka Planinskega vestnika

ponedeljek, 19. julij 2021

Danes je izšla nova, dvojna - poletna - številka Planinskega vestnika. In kot že nekaj let tudi tokratno poletno številko krasita dve fotografiji čez tri strani. V temi meseca pišemo, kako lahki in hitri smo v gorah. Razmišlja več alpinistov, gorskih vodnikov in vodnik PZS.

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

Junijski Vestnik o baronu Zoisu

petek, 18. junij 2021

V junijski temi meseca smo se posvetili velikemu razsvetljencu, baronu Žigu Zoisu. Baron Sigismondo (Žiga) Zois (1747-1819) je splošno znan kot podpornik kulture, nekoliko manj pa kot naravoslovec in mecen znanosti. Financiral je dve odpravi na Triglav, seveda tudi z namenom, da bi odkrili cenjeno železovo rudo.

Iskanje med novicami