Iskriv pogled mirne duše

Predvsem sem zelo radoveden, zanima me cela vrsta stvari. Ko sem letos pregledoval svojo biografijo, sem bil kar presenečen, koliko je bilo vsega tega, česar sem se lotil. Od planinstva že od mladih nog, dolgoletnega taborništva, spretnostnega tekmovanja s kolesom, športa, raznoraznega dela v ZSMS, ukvarjanja z mladinskimi prestopniki, radioamaterstva, gorskega reševanja in dela za GRZS, pisanja člankov, knjig za razne izdajatelje, založbe, občine itn., urejanja knjig, člankov in PV, fotografiranja, do vodenja pogovorov v knjižnicah, pa še kaj bi se našlo. Tudi v službi sem šel od organizatorja, vodje kadrovske službe, prek informatika programerja, analitika do novinarja. Pestra paleta.

Zelo sem organiziran, to sem tudi študiral (sociolog, kadrovsko-organizacijska smer) in imam zelo razdelan način dela, tudi urnik. Slabo prenašam ljudi, ki veliko govorijo, pa malo povejo. Težko se zadržim, če vem, da bi nekatere zadeve lahko šle bolje in hitreje, kot bi jih naredil sam. Pogosto sem prehiter, rad bi čim več in čim hitreje, a mi nekateri ne morejo slediti. Takrat moram malo stopiti na bremzo. Vzamem pa si tudi čas za počitek, odklop, meditacijo, sicer bi lahko hitro zapadel v izgorelost.

---

"Verjamem v to, da smo na tem svetu, da pomagamo drugim, da smo solidarni, da drug brez drugega ne moremo."

---

Značajsko sem preverjen kolerik, ki zelo rad veliko dela in uživa v rezultatih tega dela. Veselim se vsake nove objave, vsakega novega izida, naj bo to revija ali knjiga. Kot kolerik lahko tudi preveč pritiskam na ljudi. Ker vsi niso taki, prihaja do napetosti in konfliktov. Sem se pa z leti toliko obtesal, da ne grem več na prvo žogo, raje stopim korak nazaj in se tako izognem težavam. Če pa že pride do konfliktov, sem zagrizen borec in se ne pustim kar tako odgnati. A nisem zamerljiv in hitro vržem zadeve čez ramo, tako da me ne obremenjujejo. Pri ljudeh najbolj cenim skromnost.

Družina mi veliko pomeni, pravzaprav največ. Sem skupinski človek. Rad delam v skupini, saj tako dosežeš več, kot bi sam. Ukvarjam se tudi z vprašanjem, zakaj sem na tem svetu, kaj so moje naloge. Poskušam se poglabljati v podzavest, zanima me področje duhovnosti, poskušam doseči višja stanja zavesti.

Ko sem začel urednikovanje, je bila revija v nekakšnem zatonu, zato je tudi prišlo do zamenjave. To je bilo treba spremeniti. Je šlo, a ne tako hitro, kot smo si sam in v uredništvu želeli. Lahko bi rekel, da smo šele od leta 2010 naprej, ko smo prešli na večji format revije, dosegli raven, ki nas je zadovoljila. Vzporedno sta potekali vsebinska in oblikovna prenova. Predstavljam si, kako je bilo pred 20 leti, saj sem imel stike s tedanjim urednikom. Večji del vsebine danes načrtujemo vnaprej, prej tega ni bilo. Teme meseca določamo tudi do enega leta vnaprej. Sredica, to je rubrika Z nami na pot, je določena za leto naprej, da lahko avtorji raziščejo območja in gore, o katerih bodo pisali.



Tudi intervjuje načrtujemo več mesecev vnaprej. Le del revije predstavlja tisto, kar nam ljudje nenapovedano pošljejo. Mnogi članki, ki jih objavljamo, so nastali na podlagi naših vabil in priporočil. Torej ni več stihije, precej tega je vnaprej določenega. Tako delujejo tudi profesionalne ekipe. 

Kaj je tisto, kar te je najpomembneje zaznamovalo v teh dveh desetletjih?

Ti dve desetletji sta zaznamovala hiter razvoj cele vrste novih medijev, pri čemer izstopajo predvsem družabna in družbena omrežja ter video. To za tiskani medij vsekakor pomeni hudo konkurenco. Mladi ne berejo več, pač pa večinoma samo še drsajo po ekranu in telefonu. Kako obdržati revijo v teh časih, je res umetnost. Za zdaj nam uspeva. Mene je najbolj zaznamovalo profesionalno delo v službi, ki se odraža tudi pri PV. Če moraš vsak dan delati kot novinar, potem to ni več zadeva za hobi, pač pa resno delo. In to, mislim, se pozna tudi pri PV.

Tvoja najboljša in najslabša izkušnja v dvajsetih letih?

V dvajsetih letih se je zgodilo marsikaj. Največ pritiskov je bilo od izdajatelja. Vendar ne gre le za vodstvo, to je pet ljudi, ki se menja na štiri leta ali še več, pač pa gre za širši krog ljudi, ki so poklicani, da ocenjujejo, kaj je prav in kako naj bi se kaj delalo; že širši upravni odbor šteje okoli 25 ljudi. Z leti sem na te pritiske postal precej imun, ne pridejo mi več do živega. Pravzaprav je tu veliko praznega govoričenja, brez velikega poznavanja zadev in znanja. Dovzeten sem za mnenja ljudi, ki jih spoštujem in cenim, vendar izključno zaradi njihove širine in znanja. Pripombe teh ljudi vedno upoštevam. Če odgovorim na zastavljeno vprašanje, je odgovor le en. Ta izkušnja pa ni "zunanja", pač pa notranja.

---

"Primerjava dela izpred 20 let ni možna, tega, kar imamo danes, si pred 20 leti ni bilo mogoče predstavljati."

---

Pred leti se je zgodilo, da me je član uredništva, s katerim sva bila od samih začetkov, v odnosu do vodstva PZS pustil na cedilu in začel zastopati stališče vodstva, s katerim smo se takrat malce razhajali. Čez čas je uredništvo zapustil na svojo željo. Čez nekaj časa je na enem od sestankov, ko smo imeli celo zunanjo gostjo (zunanje ljudi večkrat povabim, da imamo stik s terenom od zunaj), drugi član uredništva izstopil na dramatičen način. Sestanek sem sicer korektno speljal do konca, a slab občutek je ostal. Naslednji dan je odstopil še tretji član uredništva in se v pismu vsem članom nad mano dodobra znesel. To je zame najslabša izkušnja. Kadri, ljudje - problemi.


Najboljša pa se je zgodila le par dni kasneje po tem dogodku, ko sem sklical nov sestanek vseh urednikov, ki so ostali. Po začetni razlagi, zakaj smo se dobili, sem od vsakega zahteval, da se izjasni, kaj misli in ali imam pri njem še podporo. Prav vseh osem mi jo je dalo, tehnični urednik, s katerim delam od samih začetkov, pa je celo izjavil, da mu je v čast delati z mano. To je zame najboljša izkušnja. Moram reči, da se je po tem dogodku uredništvo prečistilo. Prej smo imeli neprestane konflikte, v katerih mladi niso mogli prodreti s svojimi idejami. Zdaj tega ni več in delujemo prav sproščeno ter učinkovito. Naj povem, da z vsemi tistimi tremi še sodelujemo, zamer ni.