sreda, 24. marec 2021, ob 11. uriPZS

Jeklena

Če me spomin ne vara, sem jo prvič srečala pred dvajsetimi leti v Ospu na prav posebnem dogodku – na ženski športnoplezalni tekmi v kiklah. V Babni (kako prikladno ime za tekmo te vrste) je Jasna v hudi konkurenci zasedla drugo mesto v svoji kategoriji. Morda se kdo še spominja fotografije, objavljene na zadnji strani časopisa Nedelo, ki jo prikazuje med plezanjem, vzgornjik pa razkriva pogled na njene rdeče spodnjice, ki kukajo izpod črnega čipkastega krila.

Klikni na fotografijo za povečavo ...

Zna sicer biti, da sem jo videla že pred to slavno tekmo - med brskanjem po starih papirjih sem namreč naletela na tale zapis: "Ne spominjam se točno, kdaj sem prvič postala pozorna na njeno ime, moralo je biti pred leti, ko so se ljubitelji tekmovanj v lednem plezanju zbirali še v Bohinju. Med tekmovalkami, ki jih je bilo takrat še manj kot danes, je bilo vedno moč zaslediti tudi Jasno. In čeprav je Slovenija majhna, krog plezalcev pa še manjši, Jasne nisem mogla najti v nobenem predalčku svojega spomina. Mislim, da sem šele na lanski tekmi v Solčavi njeno ime povezala s podobo. ("Nič čudnega, da je nisem poznala," sem bila nekoliko osupla, saj nekako ni sodila med moje vrstnike. ) Od takrat naprej sem pozorneje spremljala njene podvige. Med drugim je nekoč obelodanila, da sta z Andrejem opravila z zaledenelim Peričnikom. Zdaj pa - roko na srce, koliko vas je pomislilo natanko to, kar je šinilo skozi možgane tudi meni? A tako dobro da pleza tale Jasna? Eh, gotovo so jo potegnili čez ..."

IMG_20200809_115659_kolumna__002_Jasna in Andrej v stenah nad Vršičem nekaj mesecev pred okužbo z novim koronavirusom  (Arhiv družine Pečjak)

 

Pa sem kmalu spremenila mnenje, ko sem se z njo nepričakovano navezala na isto vrv. Za to je poskrbel Andrej, ki me je prav na tekmi v Solčavi, po tem ko sva s soplezalko opravili z eno od ledenih klasik Logarske doline, pobaral, ali bi šla kdaj z Jasno plezat kakšen slap. Na krilih entuziazma po uspešnem vzponu nisem prav dosti pomišljala in sem pokimala, še preden sem vprašala, kateri zaledeneli curek je imel v mislih. Potem se mi je malce zaletelo, ko je omenil Vikijevo svečo. "Saj lahko Jasna pleza težji raztežaj v vodstvu," je hitro dodal, ko je videl mojo reakcijo. No, to me je malce pomirilo - ampak le do dne, ko smo se res odpravili tja. Takole sem opisala dogajanje pred vzponom: "Kot snete sekire smo drveli po ledeni cesti proti spodnji postaji tovorne žičnice, dokler se ni avto začel vrteti po svoje in smo nekaj deset metrov pred ciljem modro sklenili, da bi bilo pametno parkirati in narediti kakšen korak več. Takrat se mi je iz ust izvil prvi gulp (v nadaljevanju oznaka za mešanico strahu, presenečenja in odobravanja). Naslednjič sem gulpnila, ko smo začeli rožljati z opremo. Kot pravoverna hribovka sem zlagala opremo v nahrbtnik, medtem ko sta se moja sopotnika začela oblačiti v pasove in nase navešati potrebščine. "A vidva pa kar brez ruzakov?" mi ni šlo v glavo. "Pa ja, to je sama teža, meni se ne da nositi, Andrej pa tudi ni navdušen, če mu podtaknem še svojo robo," je razložila Jasna. Hm? Ja, prav, jaz pa brez ruzaka ne grem nikamor. "Vzamem še kaj opreme?" sem vprašala trenutek pozneje in vlekla na plano vrvice, šope vijakov in klinov. "Ni treba, saj imava midva vse, kar potrebujemo," je rekel Andrej in potegnil iz prtljažnika gurtno, na kateri so viseli štirje vijaki in dva kompleta. Če me spomin ne vara, se je tu zgodil tretji gulp. "Aha," sem kolcnila in v nahrbtnik za vsak primer stlačila nekaj skritih rezerv."

Še danes se spomnim tesnobe pred vzponom, saj se mi je nenavadna dvojica srednjih let zdela nekam hudo jebivetrska s tem frikovskim pristopom, ampak Jasna je s tisto svečo opravila na svoj elegantni način in na vrhu si nisem mogla kaj, da ne bi izustila: "Bravo, mami, ti si od hudiča." (Njeni hčeri sta bili takrat čez polovico najstništva, če se ne motim.) In ker je treba železo kovati, dokler je vroče, smo se kmalu zatem odpravili še pod Stiriofobijo. Tam sem Jasno iz mami od hudiča prekrstila v zver. Ker je zverinsko dobro zlezla čez tisti navpični svečkasti led. Danes bi jo mogoče označila za mačko. Nekaj mačje gibkega je bilo v njenem pomikanju po ledeni vertikali, vendar pa to ne bi bil edini razlog za vzdevek. Mačke imajo devet življenj, pravijo. Kot je bržčas marsikomu znano, se je Jasna pred polčetrtim letom, tik pred šestdesetim rojstnim dnevom, rodila drugič. Pred kratkim pa še tretjič. Če ne štejemo vseh tistih trenutkov, ko je šlo v hribih za las.

Kmalu po najinih klatenjih po strmem ledu, ki jih lahko preštejem na prste ene roke, se je soočila z boleznijo z izrazito slabo napovedjo izida. Kljub temu je plezala še celo desetletje, nato jo je poslabšanje zdravstvenega stanja prisililo v mirovanje. Več let se nisva slišali, potem pa mi je v nekem dopisovanju mimogrede omenila, da čaka na presaditev pljuč, kar je njeno edino upanje za preživetje. Čez nekaj mesecev sem dobila kratko sporočilo, da je že na navadnem bolnišničnem oddelku. Imela sem srečo, da sem bila ravno takrat na Dunaju in sem jo lahko obiskala. Opravili sva zimski vzpon na bolnišnični stol in v kamero zrecitirali "Svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem." To trditev je Jasna vzela zelo zares, saj smo jo nekaj tednov po prihodu domov že lahko videli na domači umetni steni, malce pozneje na okoliških hribčkih, potem se je pa začelo zares - sedem mesecev po operaciji prvič v večraztežajni smeri, še tri mesece pozneje v Dolomitih, čez dobro leto spet v slapu, naslednjo sezono je že plezala v vodstvu. Ob tem se je kmalu po prihodu iz bolnišnice vrnila na delo v družinsko podjetje Metron inštitut ter k sodelovanju v Komisiji za gorske športe in Komisiji za alpinizem pri PZS. Mislim, da nas ni bilo malo takih, ki smo iskreno občudovali njeno voljo in veselje do življenja, brez česar je zelo verjetno ne bi bilo več med nami.

Konec lanskega leta je njen strmi vzpon k stari formi prekinila okužba z novim koronavirusom. Štirje tedni kome zaradi okužbe s številnimi zapleti so jo vrgli na stopnjo "rastlinice", skoraj tri mesece priklenjene na bolniško posteljo. Kdo ve, kaj jo je poleg medicinskega osebja obdržalo pri življenju, ko je bila potopljena v globoko nezavest, kristalno jasno pa je, da jo je samo njena neizmerna volja (sama bi verjetno rekla trma) pripeljala do tega, da se je po vrnitvi v zavestno stanje spet rekordno hitro prelevila v homo erectusa. Malo pred nastankom tega zapisa se je že sprehajala po umetni steni Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča. Ravno med iskanjem zaključne misli je na družabno omrežje priletela fotografija z njenega prvega vzpona po hospitalizaciji. Ob pogledu na pot, zavarovano z jeklenico, si nisem mogla kaj, da mi ne bi med smehom ušlo: "O, ti živalo jedna ...!" Že vse od dunajskega vzpona na stol se meniva, da bi bilo enkratno, če bi si po dolgih letih spet delili štrik. Malo me skrbi, da ji ne bom kos. Še vedno pretežno samo tipkam, medtem ko Jasna spet trdo trenira.

Ob obisku na Dunaju sem ji podarila majhen zvezek, nekakšno različico knjige vzponov, ki sem ga poimenovala zvezek za rekorde. Mislim, da sem se uštela pri formatu in debelini. Moral bi biti vsaj 80-listni A4.

Mateja Pate
 To in podobne zgodbe najdete v marčevski številki Planinskega vestnika

 


Marčni Planinski vestnik o Jožetu Abramu

Marčni Planinski vestnik o Jožetu Abramu

ponedeljek, 17. marec 2025

V letošnji tretji številki naše revije Planinski vestnik vam prinašamo zanimivo branje o Jožetu Abramu ob njegovi 150-letnici rojstva. "Bil je eden najplemenitejših ljudi," je v temi meseca uvodoma zapisala avtorica Majda Debeljak. Jože Abram (1875-1938) je bil slabo poznan, a pomemben Slovenec, ki je zaznamoval svoj čas in predvsem med Primorci pustil globok pečat. Kot duhovnik je služboval v Trenti, hkrati pa je bil navdušen gornik, planinski pisatelj, pesnik, prevajalec in dramatik ter narodni buditelj. V njegov krog ljudi so sodili tako takratni gorski vodniki kot tudi dr. Julius Kugy.

Planinski vestnik praznuje 130 let!

Planinski vestnik praznuje 130 let!

sreda, 19. februar 2025

Februarski Planinski vestnik je praznično obarvan, saj praznujemo 130 let od prve številke Vestnika! Tema je zanimiva, začne se z uvodnikom Žarka Rovščka in s člankom o zimzelenem viharniku izpod peresa izvrstnega Igorja Škamperleta. Pogledali smo tudi, kje smo ga "biksnili" mi in kako nam jo je zagodel tiskarski škrat, Ažbe Polšak pa je ustvaril odličen strip na temo obletnice.

Vestnik v leto 2025 z Mojstranškimi vevericami

Vestnik v leto 2025 z Mojstranškimi vevericami

petek, 17. januar 2025

Januarski planinski vestnik je že izšel. V tokratni temi meseca pišemo o Mojstranških vevericah - plezalnih legendah iz Mojstrane. Ti mladi fantje so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prispevali k izjemnemu obdobju slovenskega alpinizma. Točno so vedeli, kaj si želijo, ob tem pa so si tudi upali in znali to izpeljati. Kdo so bile te naše legende, kaj vse so preplezali in doživeli, pišemo v osrednji temi, katere avtor je Vladimir Habjan, ki je tudi avtor ravnokar izdane knjige o Mojstranških vevericah.

Iskanje med novicami