sreda, 5. februar 2020, ob 11.45 uriPZS

Alpinizem je raziskovanje, notranje in zunanje | pogovor z Jimom Doninijem

Štirje sošolci v prvem letniku kolidža so se pozno ponoči z avtom vračali iz hribovja Poconos v Pensilvaniji. Voznik je bil zaspan in na nekem mostu je avto zaneslo v ograjo. V nesreči je eden od sošolcev umrl. Za volanom je bil Jim Donini (1943), ki ga je smrt prijatelja tako pretresla, da je pustil študij in za dve leti podpisal pogodbo z vojsko. Tam sta bila dva britanska inštruktorja, ki sta nekega dne na rob stene namestila top rope. Že prvič, ko je varovan z vrvjo preplezal steno, je Jim odkril svoj naravni občutek za skalo. Ko mu je po dveh letih pogodba potekla, je nadaljeval s študijem. Ker je začel resno plezati, je diplomiral šele čez nekaj let.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
«Plezal je veliko in neprestano, v 60 državah na vseh celinah. Prvenstvene smeri ima na Kitajskem in Aljaski, v Patagoniji in Tadžikistanu. Leta 2016, ko je imel 73 let, jima je z Georgeom Loweom samo za las zmanjkalo, da bi preplezala novo smer v Karakorumu. V nekem intervjuju je rekel, da je barometer za ljudi, ki kaže, kaj se dogaja v obravnavanju staranja. Pred leti so mu govorili, v redu, ti kar plezaj, a pri določeni starosti boš nehal, nato pa - ne počni tega, zdaj si že star. Še nikoli ni bil poškodovan. Nima težav s kolki, koleni in sklepi. Misli, da so pomembni genetika, način življenja in sreča. Vsi trije elementi morajo biti v harmoniji. Pravi, da je v alpinizmu tanka linija: če ne potisneš dovolj, ne boš prišel na vrh; če potisneš preveč, se ne boš vrnil. Po vrnitvi z Latoka je rabil celo leto, da je zares prišel k sebi.

Od 2006 do 2009 je bil predsednik Ameriškega alpinističnega kluba (AAC), leta 1999 je prejel nagrado Robert in Miriam Underhill (op. p.: AAC je leta 1983 ustanovil nagrado v spomin na Roberta in Miriam Underhill, ki jo vsako leto podeli za izjemen alpinističen dosežek

2008Avellano
Jim Donini v prvenstveni smeri Avenija Avenali v stolpih Avellano, čilska Patagonija, 2008. Foto: Thom Englebach

Ko ste služili vojsko v posebnih enotah, ste začeli plezati in spoznavati pomen prijateljstva in tovarištva. Kaj ste se poleg tega še naučili v tistih dveh letih?
Spoznal sem tudi, kako pomembna sta načrtovanje in priprava. Resnega alpinističnega vzpona sem se vedno lotil s pravim partnerjem oz. partnerji, dobrim načrtovanjem in pripravljenostjo, ki mi je morala dati občutek, da sem naredil vse, kar je bilo mogoče, da bi dosegel pozitiven izid. Če se počutiš kar najbolje pripravljen, se zdi alpinistični cilj, tako kot vojaška misija, smiselna zadeva. Pogosto, kot si lahko predstavljate, pride do nepričakovanih dogodkov. Ko se zgodijo, se dobro pripravljen plezalec lažje spoprime z njimi.

Kaj vas je obvarovalo pred resnimi poškodbami v petinpetdesetih letih vašega plezanja?
Objektivne nevarnosti so neločljivo povezane z vso alpinistično dejavnostjo. Te nevarnosti lahko zmanjšamo, toda nikoli se jim ne moremo popolnoma izogniti. Dobra presoja pri izbiri linije smeri in, enako pomembno, vedenje, kdaj je pravi čas dneva ter kdaj so najboljše razmere na določenem odseku smeri, sta ključna za razširitev varnostnega okna. Moraš biti tudi fizično pripravljen, da se spoprimeš s plezanjem in razmerami. Hkrati pa se dobro zavedam, da sem glede na število svojih odprav vedno imel tudi kanček sreče.

Na Aljaski ste opravili nekaj vrhunskih vzponov, na primer epski desetdnevni vzpon in sestop po grebenu Diamond v vzhodni steni Mount Hunterja. V čem se aljaški vzponi razlikujejo od patagonskih ali himalajskih?
Gore na Aljaski, v Karakorumu in Patagoniji so iz granita, ki je bolj odporen na erozijo kot druge vrste kamnin. Posledično so zato granitne stene strmejše in ponujajo največjo tehnično težavnost. Le-ta sama po sebi ne naredi gore težke za vzpon, prisotni morajo biti še drugi dejavniki. Dejavniki, zaradi katerih je plezanje tako težavno in hkrati različno, si na Aljaski, v Karakorumu in Himalaji sledijo v temle vrstnem redu: zemljepisna širina, višina in razpon. Visoka geografska širina Aljaske, izjemna nadmorska višina Karakoruma in gromozanska moč vetrov v Patagoniji predstavljajo za plezalca svojevrstne težave.

Čeprav ste ateist, čutite, da je morala roka neke višje sile ustvariti vse te »bleščeče ledene krone granitnih monolitov, ki se kot prividi dvigujejo iz valovitih patagonskih step«, kakor ste zapisali v članku za revijo Alpinist. Katera višja sila naj bi to bila?
Obstajajo neznane stvari in to je dobro. Ne verjamem, da veljajo katerakoli verovanja, ki jih je človeštvo razvilo v štirih in pol milijarde letih po nastanku našega planeta. Meni zadošča, da občudujem dih jemajočo lepoto gora in osupljivo raznolikost narave. »Duhovno« stran moje narave hranijo gore, ki jih obiskujem, in do popolnosti prilagojena bitja, ki jih naseljujejo. Kako pa so ti čudoviti vrhovi, na katere se vzpnem, prišli sem, je zame sladka skrivnost. Skrivnost, ki je ne bom umazal z mitološkim razglabljanjem.

V plezanju ste našli tolažbo po nekaj hudih izgubah v svojem življenju, smrti vašega sina in brata dvojčka ter še nekaterih drugih nesrečah. V kakšnem duševnem stanju ste bili v teh primerih, ko ste začeli z vzponom in kako ste se počutili po njem?
Nikoli ne moreš nadomestiti izgube ljubljene osebe, tudi bolečina zaradi izgube nikoli popolnoma ne mine. Ko se povsem vključiš v sedanjost, v ta trenutek, vse drugo izgubi pomen in misli o preteklih ali prihodnjih dogodkih zbledijo.

Je prvenstvena smer umetniško delo?
Ne vem zagotovo, kaj je umetnost. Je to delo »umetnika« ali jo določa užitek, ki ga to delo daje gledalcu ali kupcu? Plezanje je osebno. Zame je prvenstven vzpon delo, ki vodi do majhnih odkritij tako o plezanju kot o plezalcu. S tem bom zaključil, pač vsake oči imajo svojega malarja.

Leta 1974 sta s prijateljem in soplezalcem Johnom Braggom našla ostanke avstrijskega alpinista Tonija Eggerja, ki ga je odnesel plaz med poskusom prvenstvenega vzpona s Cesarom Maestrijem na Cerro Torre. Kako je prišlo do najdbe?
To je dolga zgodba. (Op. p.: Donini in Bragg sta na ledeniku v daljavi opazila lisico, ki se je smukala okoli neke stvari. Zaradi oddaljenosti nista videla, za kaj gre, zato sta se ji približala. Zagledala sta v led okovan čevelj, iz katerega je štrlela kost, ki jo je lisica obrala do golega. Nato sta v okolici zagledala kose vrvi in dele plezalne opreme. V zadnjih šestnajstih letih pred njunim prihodom je bil edini alpinist, ki je izginil v tem odmaknjenem območju, znameniti Avstrijec.) Naj zadošča, če povem, da sva se z Johnom naslednje leto vrnila v Patagonijo, skupaj z Jayem Wilsonom. Uspeli smo preplezati novo smer na še neosvojeni vrh, ki smo ga Toniju v spomin poimenovali Torre Egger. Vzpon smo začeli po sporni smeri Maestrija in Eggerja iz leta 1959, ki pripelje na Col of Conquest, sedlo, ki ločuje Cerro Torre in Torre Egger. V tistem času je Maestrijevemu poročilu o vzponu odločno in vneto ugovarjal Ken Wilson, urednik britanske revije Mountain. Ko smo prišli tja dol, smo trdno verjeli Maestrijevi zgodbi. Kar smo in kar nismo našli med vzponom na Col of Conquest, me je privedlo do sklepa, da Maestri leta 1959 ni dosegel sedla, kaj šele vrh Cerro Torreja.

Kaj jeste v dolgih dneh plezanja na goro?
Hrana je vedno problematična stvar in med alpinističnim vzponom nikoli ne zaužiješ dovolj hranljivih snovi. Izbira hrane se neprestano razvija in izboljšuje. Najti ravnotežje med majhno težo in zadostno količino kalorij, maščobe in proteinov je težko. Zmrznjeno suho hrano dopolnjujem z dodatno maščobo in beljakovinami. Jem tudi izdelke Probar, kar je najboljše, kar sem do zdaj našel.

Se držite kakšne diete, ko niste v gorah?
Hrana je bila zame vedno pomembna, ne samo kot prehrana, temveč tudi kot užitek. Imam hitro presnovo in čutim, da rabim več beljakovin, kot jih daje vegetarijanska dieta. Jem dobro in razumno, kar pri meni pomeni dobesedno nič predelane hrane. Jem polnozrnate žitarice, jagode, zelenjavo in veliko morskih sadežev. Pijem mandljevo ali sojino mleko namesto običajnega, če jem rdeče meso, je to po navadi bizonovo.

1978JeffLoweLatok1Jeff Lowe na Severnem grebenu Latoka I na višini 6700 m, 1978. Foto: Jim Donini

Šestindvajsetdnevni vzpon in sestop, ki ste ga po severnem grebenu Latoka I, 7145 m, opravili v sestavi Michael Kennedy, bratranca George in Jeff Lowe ter vi, je postal legendaren zaradi vztrajnosti, pomanjkanja hrane, močne volje, pripravljenosti na trpljenje in ker je bil po slogu precej pred svojim časom. Odnehali ste 150 višinskih metrov pod vrhom gore, ker se je zdravstveno stanje Jeffa Lowea resno poslabšalo. Kaj ste se naučili iz te Latokove pustolovščine?
Spoznal sem, da je um kritičen faktor pri spopadanju s surovimi razmerami in situacijami ter da je ključnega pomena imeti ob sebi podobno misleče prijatelje ... celota postane več kot le vsota delov.

Plezanje s svojo kombinacijo reševanja težav in športno aktivnostjo, ne pa doseženi vrh, je bilo in je še danes vaš največji motivator. Torej če ne pridete na vrh, za vas to ni neuspeh?
Čeprav si vedno prizadevam priti na vrh, menim, da je zgolj (opravljeno) plezanje, čeprav brez doseženega vrha, tisto, po katerem ocenjujem vzpon. Povzpel sem se na številne, prej še nedotaknjene vrhove, vendar mi nobeden ni pomenil več kot moje plezanje na Latok I.

V članku za ameriško revijo Alpinist ste zapisali: »Če je bil Torre Egger moje razsvetljenje, je bil Latok I moje vstajenje.« Lahko to pojasnite?
Patagonija je bila moj prvi korak v alpinizem svetovnega razreda. Pred tem sem bil skupaj z drugimi pionir v dviganju plezalskih standardov v Yosemitih. Opravil sem kar nekaj težkih lednih vzponov in tudi nekaj srednje težkih alpinističnih v Tetonih in gorski verigi Wind River. Pri Torre Eggerju sem vse te elemente sestavil skupaj in to je bilo moje razsvetljenje. Ko sem dve leti pozneje preživel 26 epskih dni Latoka, je bilo to moje vstajenje ... ja, lahko se vrnete z roba.

Če poznate vzpon slovensko-britanske naveze Česen, Stražar in Livingston po »vašem« grebenu na Latok I, kako ga ocenjujete?
Leta 2018 sem vodil treking, na katerem smo prečili ledenik Biafo do Snežnega jezera in potem čez sedlo Sim La sestopili na ledenik Choktoi v bazni tabor Thomasa Huberja, v katerega smo prišli kakšen teden po njihovem vzponu. Za njih je bil vzpon čudovit uspeh, po novi smeri so kot drugi doslej dosegli vrh, ki je eden najtežje dostopnih na svetu. Njihova smer je prvotno potekala po severnem grebenu. Kot veste, so priplezali na vrh, potem ko so prečili v južno steno... vseeno je to sijajen dosežek. Zelo se veselim srečanja s Česnom in Stražarjem, ko bom v Sloveniji ..., in z Livingstonom, če bo tam.
Enako hvalevreden je tudi vzpon na najvišjo točko severnega grebena, a spet brez vrha gore, Rusov Glazunova in Gukova, med katerim je Glazunov tragično umrl, in izjemno reševanje Gukova teden dni pozneje. Moram povedati, da sem bil malo razočaran nad objavljeno Livingstonovo kritiko Rusov ... bila sta visoko v steni, v svetu, ki ga on ni raziskal.

Čez deset dni odhajate v Patagonijo. (Op. p.: Intervju je nastal v začetku decembra.) Zdaj jih imate 76. Kaj nameravate preplezati tam?
Z ženo Angelo imava majhen dom ob jezeru General Carrera v zavetju severnega patagonskega ledenega pokrova. Vsako patagonsko poletje preživiva tam nekaj mesecev. Sva nekoliko severno od krnice Fitz Roy-Torre, v območju, ki mu pravim »neodkrita Patagonija«. Tam so skriti majhni dragulji, kjer se največje težave skrivajo v dostopu, zato so še nedotaknjeni. Vsako leto poskušam splezati vsaj na enega od njih, seveda, kadar iz svojega rafta ne lovim 4-kilogramske postrvi. To niso vzponi svetovnega formata, vendar je užitek iti, kamor ni šel še nihče, saj po navadi nudijo ravno dovolj tehnične težavnosti, da spodbujajo ustvarjalnost in navdušenje.

Bi želeli, da vaš pepel raztresejo z vrha gore, tako kot ste vi v Patagoniji potresli pepel Jima Bridwella? (Op. p.: Ameriški plezalec in alpinist (29. julij 1944-16. februar 2018). Dvigal je meje prostega plezanja in plezanja v velikih stenah, zlasti v Yosemitih, Patagoniji in na Aljaski.)
Posmrtne obrede izvajajo izključno v tolažbo preživelih. Mislim, da bodo moji ljubljeni našli malo miru, ko bodo potresli moj pepel v kakšni posebno lepi in oddaljeni gorski trdnjavi ... kar nekaj primernih krajev mi pride na misel.

2016LatokReunionOd leve proti desni: George Lowe, na vozičku Jeff Lowe, Jim Donini in Michael Kennedy. Leta 2016 je bilo zadnje skupno srečanje štirih alpinistov z Latoka I; avgusta 2018 je za neozdravljivo amiotrofično lateralno sklerozo (ALS) umrl Jeff Lowe. Foto: Angela Donini

Kaj vas še vedno motivira?
Zame je bil alpinizem vedno raziskovanje ... notranje in zunanje. Kdo, če smem vprašati, se lahko tega naveliča?

Mire Steinbuch

Intervju je objavljen v januarski številki Planinskega vestnika.

Pa na higieno ne pozabimo!<br>Kolumna aprilskega Planinskega vestnika

Pa na higieno ne pozabimo!
Kolumna aprilskega Planinskega vestnika

ponedeljek, 23. marec 2020

Izjemne situacije zahtevajo tudi izredne objave, zato smo se skupaj z avtorjem aprilske kolumne odločili za njeno 'predobjavo'. Gre za aktualno temo in zdravorazumsko razmišljanje, kakršna v cunamiju objav na trenutno zares dobrodošlem in koristnem medmrežju postajajo izjeme.

Marčni Planinski vestnik

Marčni Planinski vestnik

četrtek, 12. marec 2020

Tema meseca se nam je dobesedno posvetila - v njej namreč obširno pišemo o testu naglavnih svetilk. Našli boste koristne nasvete, podrobne podatke, primerjave in vse, kar si želite vedeti pred nakupom naglavne svetilke.

Karikature Lorelle Fermo v Planinskem vestniku

Karikature Lorelle Fermo v Planinskem vestniku

torek, 3. marec 2020

Oglejte si ilustracije in karikature naše sodelavke Lorelle Fermo. Lorella, nadarjena karikaturistka iz Kopra, s svojo idejo in spretno roko iz besede pričara dogodke na živahnejši, igriv in hudomušen način. Naša revija je s takimi sodelavci le še boljša, vam, bralkam in bralcem, pa privlačnejša in bolj zanimiva.

Iskanje med novicami