Doktor Jekyll in gospod Hyde

Pred časom (Planinski vestnik 7-8/2019) sem premlevala ritual sprejemov med alpiniste, med katerim alpinistični odseki plezalce z opravljenim državnim izpitom za alpinista »uradno« sprejmejo v alpinistično bratovščino. V članku sem uporabila tudi navedek Toneta Škarje, ki je razmišljal o uravnovešenosti tistih, ki jih doleti čast, da med posvetitvijo novincev delijo udarce: »Bolj kot lastniki zadnjic so se mi zasmilili rablji. Kakšne zveri imajo zaprte v kleti, da jih lahko samo ob taki priložnosti sprostijo? Kaj jih muči, da se tako razbesnijo nad svojimi prihodnjimi kolegi? Poglejte njihove izraze, ko tolčejo: zverine! In ko jih srečaš na cesti ali v hribih, so najbrž čisto v redu fantje.«

Verjetno se je marsikdo, še zlasti opazovalci izven alpinističnih krogov, kdaj vprašal kaj podobnega in bil nemara mnenja, da s podstrešjem tistih, ki tako radodarno delijo batine svojim alpinističnim kolegom, ne more biti vse v redu. Pa vendar bi sama za večino rabljev, ki sem jih poznala v času, ko sem še bila navzoča na teh ceremonijah, dala roko v ogenj, da so res fejst fantje. Zato mi je do neke mere odleglo, ko sem naletela na razlago psihološkega ozadja teh svojevrstnih iniciacijskih obredov.

Alpinistične druščine so podobne študentskim in drugim bratovščinam, ki novincem vsako leto znova pripravljajo svojevrstne preizkuse trpežnosti. Različne prakse trpinčenja so zelo trdoživ pojav v družbi, storilci pa so, kot piše ameriški psiholog dr. Robert D. Cialdini v knjigi Vplivanje, povsem normalni posamezniki, ki so »navadno psihološko stabilni in družbeno skrbni, a postanejo kot skupina neznačilno ostri enkrat samkrat - takoj po sprejemu novih članov v združenje.« Povod za to »neznačilno ostrino« naj bi bil iniciacijski obred sam; ta naj bi deloval z namenom spodbujanja bodočih članov družbe k temu, da bi se jim skupina zdela bolj privlačna in vredna njihovega časa. »Dokler je tako, da imajo ljudje radi tisto, za kar so se morali naprezati, in v to tudi verjamejo, bodo te skupine še naprej prirejale težavne in zaskrbljujoče obrede iniciacij,« pravi Cialdini. Težavnost iniciacijskega obreda naj bi močno zvišala zavezanost novincev, ko gre za pripadnost skupini. Što ne ubije, jača, torej.

Razumem, da ljudje še vedno najbolj cenimo to, za kar smo se morali pošteno potruditi. Tako so nas učili, da pot do zvezd vodi prek trnja. Zaskrbljujoče je to, da ne znamo razlikovati med trdim delom in poniževanjem, ob čemer se mi neizogibno postavlja vprašanje o tem, koliko se cenimo, koliko smo v stiku s samim seboj, da drugim dovolimo iti preko naših meja.

Ali ni trud, vložen v pridobivanje izkušenj v stenah in v opravljanje izpita, dovolj za to, da smo zadovoljni sami s seboj? Res potrebujemo še neokusne obrede, da se prepričamo, da smo šli čez dovolj težke preizkušnje in tako smemo pripadati izvoljeni sredini? Alpinizem je lahko v določenih okoliščinah sam po sebi zelo težka preizkušnja in ob tem se morda konzumiranje gamsjih bobkov v čokoladni glazuri zdi absurdno trivialna naloga, češ, saj smo preživeli že mnogo hujše stvari, pa vendar - zakaj bi kdorkoli pod soncem moral slediti črednemu nagonu, če hoče (tudi znotraj skupine) hoditi po svoji poti? Po poti samospoštovanja in samozavesti, ki ne dopušča nesmiselnega poniževanja in nasilja nad lastno bitjo.

Kolumna, objavljena v novembrski številki Planinskega vestnika (2019), izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije.