torek, 26. november 2019, ob 14. uriPZS

Doktor Jekyll in gospod Hyde

Nenavadni primer dr. Jekylla in gospoda Hyda je znana gotska novela škotskega pisatelja Roberta L. Stevensona. Fraza Jekyll in Hyde se uporablja za ljudi z nepredvidljivo dvojno naravo, ki so običajno dobri, občasno pa nenavadno zlobni. Na knjižno delo se je Mateja Pate spomnila tudi ob pisanju prispevka o ritualih alpinističnih sprejemov in krstov.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
Pred časom (Planinski vestnik 7-8/2019) sem premlevala ritual sprejemov med alpiniste, med katerim alpinistični odseki plezalce z opravljenim državnim izpitom za alpinista »uradno« sprejmejo v alpinistično bratovščino. V članku sem uporabila tudi navedek Toneta Škarje, ki je razmišljal o uravnovešenosti tistih, ki jih doleti čast, da med posvetitvijo novincev delijo udarce: »Bolj kot lastniki zadnjic so se mi zasmilili rablji. Kakšne zveri imajo zaprte v kleti, da jih lahko samo ob taki priložnosti sprostijo? Kaj jih muči, da se tako razbesnijo nad svojimi prihodnjimi kolegi? Poglejte njihove izraze, ko tolčejo: zverine! In ko jih srečaš na cesti ali v hribih, so najbrž čisto v redu fantje.«

Verjetno se je marsikdo, še zlasti opazovalci izven alpinističnih krogov, kdaj vprašal kaj podobnega in bil nemara mnenja, da s podstrešjem tistih, ki tako radodarno delijo batine svojim alpinističnim kolegom, ne more biti vse v redu. Pa vendar bi sama za večino rabljev, ki sem jih poznala v času, ko sem še bila navzoča na teh ceremonijah, dala roko v ogenj, da so res fejst fantje. Zato mi je do neke mere odleglo, ko sem naletela na razlago psihološkega ozadja teh svojevrstnih iniciacijskih obredov.

Alpinistične druščine so podobne študentskim in drugim bratovščinam, ki novincem vsako leto znova pripravljajo svojevrstne preizkuse trpežnosti. Različne prakse trpinčenja so zelo trdoživ pojav v družbi, storilci pa so, kot piše ameriški psiholog dr. Robert D. Cialdini v knjigi Vplivanje, povsem normalni posamezniki, ki so »navadno psihološko stabilni in družbeno skrbni, a postanejo kot skupina neznačilno ostri enkrat samkrat - takoj po sprejemu novih članov v združenje.« Povod za to »neznačilno ostrino« naj bi bil iniciacijski obred sam; ta naj bi deloval z namenom spodbujanja bodočih članov družbe k temu, da bi se jim skupina zdela bolj privlačna in vredna njihovega časa. »Dokler je tako, da imajo ljudje radi tisto, za kar so se morali naprezati, in v to tudi verjamejo, bodo te skupine še naprej prirejale težavne in zaskrbljujoče obrede iniciacij,« pravi Cialdini. Težavnost iniciacijskega obreda naj bi močno zvišala zavezanost novincev, ko gre za pripadnost skupini. Što ne ubije, jača, torej.

Razumem, da ljudje še vedno najbolj cenimo to, za kar smo se morali pošteno potruditi. Tako so nas učili, da pot do zvezd vodi prek trnja. Zaskrbljujoče je to, da ne znamo razlikovati med trdim delom in poniževanjem, ob čemer se mi neizogibno postavlja vprašanje o tem, koliko se cenimo, koliko smo v stiku s samim seboj, da drugim dovolimo iti preko naših meja.

Ali ni trud, vložen v pridobivanje izkušenj v stenah in v opravljanje izpita, dovolj za to, da smo zadovoljni sami s seboj? Res potrebujemo še neokusne obrede, da se prepričamo, da smo šli čez dovolj težke preizkušnje in tako smemo pripadati izvoljeni sredini? Alpinizem je lahko v določenih okoliščinah sam po sebi zelo težka preizkušnja in ob tem se morda konzumiranje gamsjih bobkov v čokoladni glazuri zdi absurdno trivialna naloga, češ, saj smo preživeli že mnogo hujše stvari, pa vendar - zakaj bi kdorkoli pod soncem moral slediti črednemu nagonu, če hoče (tudi znotraj skupine) hoditi po svoji poti? Po poti samospoštovanja in samozavesti, ki ne dopušča nesmiselnega poniževanja in nasilja nad lastno bitjo.


Kolumna, objavljena v novembrski številki Planinskega vestnika (2019), izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije.


Junijski Vestnik o smrti in življenju

Junijski Vestnik o smrti in življenju

četrtek, 19. junij 2025

V junijski številki Planinskega vestnika v temi meseca pišemo o smrti, smrti v gorah in spoprijemanju z njo, z izgubo tovarišev, prijateljev, najbližjih ..., pa o vračanju in vztrajanju nazaj v življenje - od bolečine do spoštljivega spomina. Z nami delijo svoja razmišljanja številni, ki so bili pripravljeni deliti svoje izkušnje, bolečino, dojemanje smrti in uvide o njej. In nenazadnje po srečanju s smrtjo ugotavljajo, da gore vendarle so življenje in življenje je kljub vsemu "pozitiv vajbrejšn".

Majski Vestnik o ustvarjalnosti Damirja Šantka

Majski Vestnik o ustvarjalnosti Damirja Šantka

petek, 16. maj 2025

V majski številki Planinskega vestnika izpostavljamo ustvarjalnost Damirja Šantka iz Planinske zveze Hrvaške, ki kar prekipeva od dejavnosti. Aktiven je v raznih odborih in komisijah, piše članke za revijo Hrvatski planinar, piše knjige o svojih gorniških podvigih na visoke in nižje vrhove, poroča o svojih potovanjih po vseh celinah sveta, piše zgodbe za otroke in mlade, se potaplja in o tem je napisal knjige, riše stripe, fotografira, pel in nastopal je z več ansambli, izdal več albumov ... Spoznajte torej nadvse zanimivega človeka in predvsem njegovo ustvarjalnost.

Aprilski Vestnik o strahu v gorah

Aprilski Vestnik o strahu v gorah

sreda, 16. april 2025

V letošnji aprilski številki naše in vaše naj revije Planinski vestnik je tema meseca Strah v gorah. Strah je naš življenjski sopotnik, neotipljiv kot naša senca je v naši za vesti in globoko v podzavesti. Koliko obrazov strahu smo spoznali v gorah? V mini anketi o tem, česa nas je najbolj strah v gorah, smo dobili 147 odgovorov, in med vsemi je največ odgovorov požel strah pred nenadno spremembo vremena. Kateri strahovi še sledijo ter zakaj se sploh pojavi strah in kako najti ravnotežje med odsotnostjo in prisotnostjo strahu, pa najdete v tej številki Planinskega vestnika.

Iskanje med novicami