Še vedno mi je toplo pri srcu | pogovor z Ivanom Kotnikom - Ivčem o odpravi na Everest leta 1979

Kako po štiridesetih letih gledaš na odpravo Everest 1979?
Še vedno me pogreje, ko se spomnim te naše velike zgodbe, ki smo jo začeli z Makalujem 1975, štiri leta pred Everestom. V prvo ekipo smo bili izbrani najmlajši, ki smo postali tudi člani ekipe Everest 1979, in takrat se je za nas svet spremenil. Kakor koli sem pozneje gledal na prihodnost, vse je bilo povezano z Everestom. Z Makaluja 1975 smo prišli kot zmagovalci, še posebej mi, mlajši. Prvič smo bili v Himalaji, prišli smo na vrh, mene je potem čakala še diploma na fakulteti, na svetlo je prišel moj prvi mladič, šel sem v JLA, pa še zaposlil sem se. Avgusta 1976 sva s pokojnim Nejcem preplezala severno steno Matterhorna, potem pa sem šel v vojsko, in že takrat je bil širši krog za ekipo Everesta določen; kot vojak sem na ta račun kar dobro shajal, saj sem hodil od tečaja angleščine, zbiranja opreme, do celega kupa drugih stvari. Bil sem skladiščnik in imel ključe od Dvorakove 9, kjer je bilo skladišče PZS, da sem urejal tudi te stvari. Še vedno mi je toplo pri srcu, ko se spomnim na to odpravo, še posebej, ker takih odprav v današnjih časih ni več.

Kaj ti je ostalo v spominu kot izstopajoče? Bi se dalo kaj narediti tudi drugače?
Zagotovo, ko gledaš z distance nazaj, bi lahko razglabljal. Ampak prijateljstvo je ostalo in zdi se mi, da sem bil med tistimi, ki smo skrbeli za vzdušje v kolektivu, kot se temu reče. Največ mi pomeni, da se še zdaj, ko se srečamo s preostalimi, ki smo še živi in hodeči, veselimo drug drugega in se radi družimo. Med nami v bistvu ni nič takega, kar bi nas odvračalo od tega, da bi se radi spominjali. Tako je tudi zdaj ob 40-letnici, ko imamo kar nekaj prireditev. Seveda se z vsemi ne moreš družiti kar naprej, nekateri so tudi odmaknjeni, ampak s članoma odprave iz Bosne in nekaterimi preostalimi kolegi se dobivamo, ker smo bili že prej skupaj na Kavkazu 1974, kjer smo izgubili štiri prijatelje. To je bila res huda preizkušnja za vse. Tako gremo mi k njim v Bosno ali pa pridejo oni k nam v Slovenijo, vedno smo veseli; mislim, da je tudi zaradi tega vse tisto, kar komu leži na duši ali bi naredil drugače, potem zanemarljivo.

Kako po štiridesetih letih gledaš na dejstvo, da si imel takrat možnost za vrh?
To pa je malo cmoka v grlu, kot se reče. Resnično smo se takrat pripravljali in na odpravi bili vsaj površinsko vsi za enega, eden za vse, tako kot je to na olimpijadi. In ko sta se 13. maja Nejc in Andrej javila z vrha, sem si rekel, zdaj pa samo še, da srečno prideta v dolino, potem pa je odprava formalno zaključena. Tudi sam sem bil med tistimi, ki bi lahko prišli na vrh, ampak odprava je uspela. Ne glede na to, da smo bili kot tretja naveza, Čita, Vanja in jaz, predvideni za vrh, je splet okoliščin pripeljal do tega, da smo šli iskat prijatelje, in mislim, da smo vsaj enega tudi rešili, da je prišel varno nazaj. Da je prišlo do nesreče, je z današnje distance gledano kar škoda, tako mi ni bilo dano stopiti na vrh. Ampak takrat se s tem nisem veliko obremenjeval, ker so bile gore zajeten del mojega življenja in sem računal, da bom imel še kdaj priložnost priti na Everest. Enkrat sem bil s Hrvati celo prijavljen, ko je Darko Berljak poskušal priti na vrh s kitajske strani, ampak zaradi spleta okoliščin nisem mogel na odpravo, oni pa tedaj niso prišli na vrh. Zdaj, ko je emšo vedno zajetnejši, pa vidim, da mi nikoli več ne bo dano, da bi tam okrog hodil, tam so zdaj čisto drugačne zgodbe.

Tako si včasih res mislim, da bi bilo vseeno fino, če bi bil na vrhu, še posebej ko smo bili tako blizu, vreme je bilo dobro, tudi nobenih neznank ni bilo, pri moči smo bili in vse možnosti smo imeli, da bi prišli na vrh. Je pa bila težava z ventili, ki so odpovedovali, zato je bila le teoretična možnost, da bi se brez te opreme odpravili na vrh. Takrat je bilo namreč gledanje na življenje na takšnih višinah brez dodatnega kisika precej drugačno, kot je zdaj.

Kako gledaš na takratne klasične odprave in na današnje hitre, v alpskem slogu?
Ni primerljivo. Saj smo bili tudi mi vrhunsko pripravljeni, ampak v primerjavi z zdajšnjimi fanti, ko gresta dva ali trije, in to brez zdravnika, brez kakršne koli podpore v te velike stene, je seveda treba reči le, klobuk dol. Ampak če se kar koli zgodi, tudi minimalnega, so ti fantje izgubljeni. Zato je v Himalaji Slovenija v preteklosti že plačala ogromen davek. Mi smo sicer rekli, da noben himalajski osemtisočak ni vreden niti enega prsta, kaj šele človeškega življenja, ampak tako kot si naredil vse korake prej, narediš tudi tistega usodnega, zadnjega. Čeprav naša oprema ni bila primerljiva, pa informacije, zveze, hrana itn., tudi gledanje na goro - a imel si vsaj teoretične možnosti, če se ti kar koli zgodi, da bo kdo poskušal priti do tebe. Mi smo takrat po mojem mnenju izvedli najvišjo reševalno akcijo. Saj ni bila z nosili, a je bila vseeno reševalna akcija. Takrat smo pač tako razmišljali, če smo šli vsi na pot, je lepo, da se tudi vsi vrnemo s hriba. Zdaj so te zgodbe drugačne. Ti fantje so vrhunsko pripravljeni. Spomnim se pokojnega Tomaža Humarja, ko je rekel, da če se kdo zafrkava, kam bo šel in kako, pa ni pripravljen, potem ga bo itak neslo. Če pa je res vrhunsko pripravljen in bo imel srečo in še kaj, potem bo uspel, ampak te sreče ne moreš dolgo izzivati. V teh resnih hribih je že tako, da ko enkrat v teh časih preplezaš takšno steno, kot je bil naš Zahodni greben, ki še danes nima alpske ponovitve, bi moral reči, zdaj je pa dovolj, in bi moral le še uživati.

Kaj si počel po odpravi?
Ko smo odkljukali Makalu, smo bili del zgodbe o vrhunskih jugoslovanskih alpinistih. Ko sva bila z Vikijem na Makaluju, sem ga vprašal, kaj je tisti hrib pred nama, in je rekel, to je pa Everest, in da bomo tudi to poskusili. In smo ga in potem še Lotse 1981, po njem pa sem imel družino in zahtevno službo. Ves čas sem bil direktor in vmes iskal vrzeli, da sem lahko hodil in plezal, a žal nisem mogel biti vedno s fanti v Himalaji. Leta 1990 sem šel na meddruštveno odpravo na Nanga Parbat, kjer sta Mariča Frantar in Jože Rozman »čarala« skoraj ves teden od zadnjega tabora do vrha in nazaj, tako da sva midva s prijateljem Gregom Justinom štiri dni čakala na 7200 metrov, potem pa odšla nazaj v dolino, ker sva računala, da ni niti teoretične možnosti, da prideta z vrha, ali pa da sta mogoče sestopila na drugo stran. Pa sta naslednji dan prišla dol! Žal zvez še ni bilo. Takrat sem rekel, da se jima to ne more nikdar več posrečiti, in res se je tako zgodilo na Kangčendzengi 1991.

Glede na to, da smo imeli v Velenju močen alpinistični odsek in cel kup fantov, ki bi radi kam šli, sem organiziral več odprav v Južno Ameriko, bili smo na Kilimandžaru, preplezal sem Jorasses, da sem imel zadnje tri probleme Alp, bili smo med prvimi, ki smo šli v Mongolijo, v Tien Šan, Tibet, pa v Maroko ... Od leta 1979 do 2004 v tem delu Himalaje, kjer je Everest, nisem bil več. Leta 2004 sem šel z Vikijem za pripravo obletnice Makaluja 1975 okrog Ama Dablama, šli smo preko Mera Peaka, za obletnico pa nisem mogel zraven, ker smo imeli v šoli veliko gradnjo in sem bil na čelu ekipe. Za potešitev sem šel naslednje leto na Aconcaguo, prečili smo Zahodne Alpe s turnimi smučmi, bili smo na Novi Zelandiji, skratka, saj smo se ves čas potepali. Glede na to, da je hribov po vsem našem planetu za eno življenje preveč, vsega pač ne moreš okusiti. Od leta 2004 sem bil pa spet velikokrat v Himalaji, večinoma z Vikijem, leta 2009 pa tudi z našo legendo, Tonetom Škarjo, ki je za obletnico Everesta 1979 organiziral odpravo do baze pod Everestom. Letos za obletnico tja ne bomo šli, bo pa kar naenkrat spet obletnica našega Makaluja, in za takrat računam, da bom šel lahko z Vikijem spet tja nekam proti prvim zvezdam, saj smo že predolgo doma.

Z Ivčem se je pogovarjal Vladimir Habjan

Intervju je objavljen v Planinskem vestniku, posvečenem 40-letnici jugoslovanske odprave na Mount Everest.