Gvido Španring - z znanjem in kondicijo do državnega prvaka

Orientacijo je spoznal že kot osnovnošolec, z leti pa je postajal vse boljši. Že več let se ukvarja z mladimi orientacisti in skrbi za ohranjanje tega poučnega dela planinstva. Pogovori z Gvidom so zmeraj zanimivi in - vsaj najini - skoraj vedno planinsko obarvani. Čeprav je splošno znano, da je Gvido s svojo ekipo na državnih tekmovanjih že nekaj let nepremagljiv, sam ostaja skromen. Zdi se mi, da se v dobrih štiridesetih letih najinega poznanstva ni kaj dosti spremenil.

Na pikniku, ki ga je naš predsednik društva priredil za delavce društva, je bil tudi Gvido z orientacisti, ki so le nekaj dni prej dosegli odlične rezultate na balkanskem prvenstvu na Ohridu. Sprejeli smo jih z aplavzom, s katerim smo izrazili naše veliko spoštovanje do njihovih dosežkov. Ko sem ga zaprosila za intervju, mi je prijazno ustregel.

Lahko na kratko predstaviš vaše letošnje dosežke?
Letos smo se najprej udeležili Slovenskega planinskega orientacijskega tekmovanja (SPOT), ki je bilo 20. maja v Komnu. Tekmovalo je 51 najboljših ekip iz vse Slovenije. Poljčanski planinci smo sodelovali s štirimi ekipami. Zmagali smo v kategorijah C (srednješolci od 1. letnika do 18. leta; ekipo so sestavljali Žan Skerbiš, Tajda Španring, Klemen Španring, Mihael Muršec in David Novak; op. avtorice) in D (člani nad 27 let; ekipo so sestavljali Gvido Španring, Domen Piko, Primož Koražija in Dani Belec; op. avtorice). Dosegli smo še 2. mesto v kategorijah B in Č. Z eno mladinsko in dvema članskima ekipama smo se tako uvrstili na orientacijsko tekmovanje držav Balkana na Ohridu, kjer smo dosegli dve drugi in eno tretje mesto.

Čestitam. Kakšni so vtisi z Ohrida? Kako se poljčanski in slovenski orientacisti počutite med ostalimi? Če pogledamo dosežke, ste jim precej enakovredni!
Pošteno moramo priznati, da so Srbi v orientaciji na višjem nivoju, čeprav smo jih na balkanskem tekmovanju leta 2016 na Pokljuki premagali in osvojili 1. mesto. Povedati je treba, da v Srbiji posvečajo orientaciji, treningom in tekmovalcem precej več pozornosti. Na državnem prvenstvu tekmujejo posamezniki, ekipo za mednarodna tekmovanja pa sestavijo iz najboljših posameznikov. Mi se pripravljamo le občasno, ne ukvarjamo se s tem stalno. In malo nas je!

A ste kljub temu zelo dobri!
Ja, hvala. To je rezultat dolgoletnega dela, enotnosti v ekipah in entuziazma. Z orientacijo se ukvarjam že več kot štirideset let, uspelo mi je navdušiti tudi moja otroka. Mladinski tekmovalci so v glavnem naši otroci, torej otroci članskih tekmovalcev. V osnovnih šolah je zanimanja za orientacijo vedno manj, ne učijo se je več tako, kot smo se jo učili mi. Na tekmovanjih se zahteva tudi veliko teoretičnega znanja, ne samo iz orientacije, kar mlajše odbija.

Kakšno podporo bi si želeli? Več podpore planinskega društva, Planinske zveze?
Planinsko društvo Poljčane naše aktivnosti podpira, kolikor je mogoče. Tudi Občina Poljčane finančno pomaga pri stroških organizacije področnega tekmovanja. Ko smo se uvrstili na mednarodno tekmovanje, smo resnično pričakovali podporo Planinske zveze Slovenije, ki je sicer poravnala strošek najema kombijev, celotno pot, štirinajst ur do Ohrida, pa smo vozili sami. Na pot smo se odpravili ponoči in prispeli na prizorišče popoldan, zvečer smo že reševali teoretične naloge. V soboto sta bili na sporedu dnevna in nočna tekma, v nedeljo razglasitev rezultatov, nato pa celodnevna vožnja domov. Na mednarodnem tekmovanju smo pogrešali predstavnika PZS, ki bi nas zastopal in na koncu predstavil naše uspehe v medijih. Na spletni strani PZS je objavljen le kratek članek, ekipe niso bile niti poimensko predstavljene, medijsko slabo pokrito je tudi ostalo delovanje orientacistov, vključno s SPOT-om.

Vem, da tebi publiciteta ni ljuba in se nerad izpostavljaš. Vendar menim, da bi bilo prav tudi o teh tekmah več pisati v športnih novicah različnih medijev. Predvsem bi za to morala poskrbeti Planinska zveza Slovenije, mar ne?
Seveda. Osebno nimam potrebe niti želje, da bi se izpostavljal. Morda bi s pisanjem o naših dosežkih pridobili še kakšnega sponzorja ali spodbudili več zanimanja za to dejavnost pri mladih.

Kako pa sicer, ste tekmovalci zadovoljni z organizacijo, s pravili tekmovanja?
Planinska orientacijska tekmovanja so se pričela po nekaj letih premora ponovno obujati leta 1996 na savinjskem območju; takrat se je izoblikoval tudi pravilnik, ki je nekaj popravkov doživel leta 2012 in velja še sedaj. Zadovoljivo določa pravila in pogoje tekmovanj, kljub temu pa osebno menim, da imamo preveč kategorij in zato ni prave konkurence, ekipe s petimi tekmovalci so prevelike in posameznik ne pride do izraza. Posledično je na tekmah več tekmovalcev in premalo ekip. Pri točkovanju je prevelik poudarek na teoretičnih nalogah, kar mlade odvrača, na SPOT-ih pa prejmemo obsežno dodatno gradivo šele tik pred tekmo.

Poljčanski planinci si seveda želimo, da bi se tradicija nadaljevala. Tudi tvoja otroka sta odlična orientacista in zelo uspešna na tekmovanjih. Te bosta nasledila?
Vesel sem, da sta oba poskusila tudi to, da imata rada hribe in gibanje na prostem. Sin Klemen je letos postal državni mladinski prvak v gorskem teku, čeprav se mu pred tem praktično ni posvečal. Tajda je v zadnjem letniku gimnazije, a ne vem, koliko časa bo imela za orientacijo kot študentka. Ne želim, da to bi to čutila kot obvezo. Orientacijo izvajamo v okviru planinske šole pri poljčanskem planinskem društvu, vsako drugo leto organiziramo področno orientacijsko tekmovanje, ki se ga udeleži od sto do sto dvajset tekmovalcev. Upam, da orientacija v Poljčanah ne bo zamrla.

Kakšno je tvoje sporočilo mladim in tudi manj mladim? Kaj so ti v vseh teh letih dalo planinstvo, orientacijska tekmovanja, vzgoja mladih? Kako je to oblikovalo tvojo življenjsko pot?
Poleg plezanja je orientacija tista planinska dejavnost, ki pritegne mlade v srednješolskem obdobju, ko jim klasični planinski pohodi z vodniki postanejo dolgočasni in iščejo nove izzive. Tako ostanejo v stiku s planinsko dejavnostjo in aktivni na področjih, ki jih mladina danes zelo potrebuje - to so stik z naravo, druženje, fizična aktivnost in spoznavanje novih področij naše dežele.
Sam sem se prvega orientacijskega tekmovanja udeležil leta 1979. Od takrat aktivno sodelujem kot organizator, mentor in tekmovalec. V tem času sem si pridobil ogromno izkušenj. Poleg klasičnih planinskih orientacijskih tekmovanj sem se udeležil tudi trekingov, poleti precej kolesarim, pozimi pa turno smučam.

Gvido, hvala za tvoje delo, s katerim si za orientacijo uspel navdušiti mlade, in za vsa vzorno pripravljena orientacijska tekmovanja v Poljčanah. S svojo skromnostjo in z obsežnim znanjem navdušiš vsakega sogovornika. Ohranjaj dobro voljo, kondicijo in stik z naravo tudi v bodoče. Rezultati? Seveda, rezultati so pomembni. A tudi tu velja, da je najpomembnejše sodelovati!

Z Gvidom se je za marčevsko številko Planinskega vestnika pogovarjala Andreja Erdlen.