Vremenska slika v besedi - tipične vremenske situacije v naših krajih

Jesen marsikdo povezuje z deževnimi sivimi dnevi, katerih krivec je pogosto sekundarni ciklon v severnem Sredozemlju, ki nastane v Genovskem zalivu in nato potuje preko naših krajev proti Balkanu. Skupaj z jesenskimi cikloni velikokrat potujejo tudi hladne vremenske fronte, ki v hribih že povzročajo prvo sneženje. Klasična vremenska slika v besedni vremenski napovedi se jeseni glasi nekako takole: »Nad severnim Sredozemljem je nastalo ciklonsko območje z vremensko fronto. Z jugozahodnim vetrom nad naše kraje priteka vlažen zrak.«

Tovrstne vremenske situacije se pogosto pojavljajo tudi v zimskem času. Sploh snegoljubci jih obožujejo, saj iz Sredozemlja prinašajo obilico vlage, hladna fronta pa čez Alpe prinaša hladen zrak. Tako se padavinski dogodek sicer začne z deževjem, konča pa v notranjosti Slovenije s sneženjem, saj se ob intenzivnih frontalnih padavinah meja sneženja pospešeno spušča proti nižinam. Običajno po prehodu hladne vremenske fronte zapiha še severovzhodni veter, na Primorskem pa burja. Opis vremenske situacije bi se dan po prehodu hladne fronte glasil nekako takole: »Hladna fronta je prešla Alpe in se pomika proti jugovzhodu, s severovzhodnim vetrom nad naše kraje priteka hladnejši in postopno bolj suh zrak.« Severovzhodni veter lahko hitro posuši vlago, razjasni se in pričarajo se nam slikoviti razgledi v hribih. Ko so zasneženi, so razgledi še toliko lepši.

Če padavine jeseni in pozimi najbolj pogosto prinašajo cikloni in hladne vremenske fronte, pa so poleti, včasih pa tudi spomladi, pogosti prinašalci krajevnih padavin, ploh in tudi neviht tako imenovana višinska jedra hladnega zraka, ki so velikokrat vztrajna in se nad našimi kraji lahko vrtijo tudi več tednov, kar se je zgodilo letos v pozni pomladi in zgodnjem poletju. Tako si sledijo številni dnevi, ko vsaj kje po Sloveniji zabeležimo padavine. Vremenska slika je bila tako v besedilu letos skoraj dva meseca podobna: »Nad srednjo Evropo in Alpami je višinsko jedro hladnega zraka, ki prinaša našim krajem nestabilno vreme.«

Veliko rajši kot ciklone imamo običajno anticiklone, sploh če deževne situacije trajajo že več dni. Območja visokega zračnega tlaka našim krajem poleti prinašajo lepo, stabilno in sončno ter toplo vreme, pozimi pa zlasti kotlinam povzročajo večdnevno meglo. Pozimi je običajen t. i. sibirski anticiklon, ki se razširja nad naše kraje iz Rusije in prinaša s seboj hladen, »sibirski zrak«. Ob njegovi prisotnosti v bližini naših krajev največkrat beležimo izredno nizke jutranje temperature, ki se lahko spustijo tudi pod -20 °C. Vremenska slika v vremenski napovedi pa se ob tovrstnih vremenskih situacijah glasi: »Nad srednjo, severno in vzhodno Evropo je območje visokega zračnega tlaka. Z vetrom severnih smeri doteka nad naše kraje zelo hladen in suh zrak.«

Vremenska slika v besedi ali sliki nam torej lahko poda namig o vremenu v prihodnjih dneh, če jo le previdno preberemo in pravilno interpretiramo. Vremenska fronta, ki je dosegla Alpe, bo običajno v naslednjih dneh prešla tudi naše kraje, višinsko jedro hladnega zraka, ki je šele nastalo v bližini naših krajev, bo še nekaj dni vztrajalo pri nas ali v naši bližini in nam bo prinašalo nestanovitno vreme. Plitvo ciklonsko območje se bo najverjetneje napolnilo in vreme se bo izboljšalo. Globok ciklon v severnem Sredozemlju nam bo z jugozahodnim vetrom kmalu prinesel obilne padavine, meja sneženja pa se bo po njegovem prehodu preko naših krajev spustila in zapihal bo severovzhodni veter, na Primorskem pa burja. Območje visokega zračnega tlaka nad vzhodno Evropo bo iz Rusije prineslo mrzel zrak. Brez ciklonov in anticiklonov bi bilo vreme bolj monotono in dolgočasno, vremenske situacije nad našimi kraji pa enolične. Že same Alpe svojevrstno vplivajo na vremenske sisteme, brez njih bi bilo vreme pri nas drugačno, kot ga poznamo, sploh jeseni ne bi bile tako namočene, saj nad Genovskim zalivom ne bi nastajal sekundarni ciklon. Prav tako bi prisotnost višjih in obsežnejših gorstev, na primer na vzhodu Evrope, preprečila hladnemu zraku, da bi se razprostiral tako daleč v notranjost Evrope kot se ravno zaradi obsežnega nižinskega sveta z manjšimi gorstvi.