Dvojna številka Planinskega vestnika - za daljši bralni užitek

Pogovarjali smo se z večno optimistko Jasno Pečjak, plezalko, ki se v svet vertikale uspešno vrača po le osmih mesecih po presaditvi pljuč. Na intervju smo povabili tudi Aleša Bjelčeviča, profesorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je alpinizem naučil iskati enostavne rešitve.

V rubriki Z nami na pot se podajamo v majhno skupino velikih gora. Skupino Sassolungo je skrbno predstavil in opisal odlični Andrej Mašera. Med domačimi vršaci pa vas vabimo v Kamniško-Savinjske Alpe, na Mrzlo goro, Matkovo kopo, Krničko goro in Jerebičje.

Spominjamo se 80-letnice prvega vzpona na Eiger prek severne stene. Vabimo vas tudi v Zillertalske Alpe, na legendarni prelaz Krimmler Tauern/Passo dei Tauri z izjemnimi razgledi, med nasršene stolpe Karnijskih Alp; gorski vodnik Klemen Gričar pa piše o alpskih velikanih Monte Rose. Zabeležili smo letošnji dan slovenskih planinskih doživetij na Rogli in dolgoletno uspešno sodelovanje med PZS in Planinsko zvezo Hrvaške.

Pišemo o mobilnih aplikacijah za v gore - o navigaciji, vremenu, vodnikih. V vzgoji pa ne zamudite nasvetov in napotkov o varovanju otrok na zahtevnih in izpostavljenih poteh.

Sledijo stalne rubrike: novice iz vertikale, športnoplezalne novice, literatura, novice.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!

Poiščite ga v svojem kiosku ali v spletni trgovini PZS, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.

Srečno in varen korak na vseh vaših poteh tega poletja!

---------------------------

UVODNIK

Naslov ni naslov, temveč komentar. V svojem jedrnatem stilu ga je pod enega mojih člankov prispeval Tone Škarja in z nekaj besedami zajel naš pogled na zgodovino. Ni velike razlike, če govorimo o polpretekli zgodovini našega naroda, dneh osamosvojitve ali zgodovini slovenskega planinstva. Včasih nam vzbuja nelagodje in strah, a taka pač je zgodovina. Tlačenje pod preprogo je nesmiselno, slej ko prej bo prišla za nami. Verjetno jo je še najbolje sprejeti na način, kot je storila znanka, ko je prejela izvide splošnega zdravniškega pregleda. Vrednosti holesterola so ji malenkost presegle zapisano mejo. "Dobro, imam ga, ampak saj je moj. Bolna zaradi tega še nisem."

Zgodovina me je začela podrobneje zanimati šele pred desetletjem. Sprva skozi pisanje zgodb po resničnih dogodkih iz našega gorskega sveta - pri čemer je bila povod knjiga Franceta Malešiča Spomin in opomin gora. Kasneje sem ob pomembnih obletnicah na prošnjo urednika napisal tudi kakšen članek. Kot pretežno ustvarjalni pisec si skoraj nisem mogel predstavljati dolgočasnejše teme od splošno znanih stvari, povezanih z obletnicami. Kaj je možno napisati zanimivega o Jakobu Aljažu, Triglavu, Slovenskem planinskem društvu in podobnih naslovih, ki so jih opisali že predhodniki, tudi pokojni sodobniki in žive priče dogodkov? Vsi kasnejši smo v večini le prepisovali in pogrevali staro juho, da smo je imeli polne nosnice.

Izkazalo pa se je, da se da s temeljitejšim pristopom najti še marsikaj zanimivega. Pri tem so pomagali tudi ljudje, s katerimi sem prišel prvič v stik po tem, ko so mi jih priporočili planinski znanci. Z znanstvi smo segli tudi v čezmejne arhive. Z njihovo pomočjo je z marsikatere zaprašene slike odpadel prah, na njeni zadnji strani pa se je pokazala skica, za katero nismo vedeli - če uporabim prispodobo. Tako smo lahko spoznali pozabljeno ali zamolčano zgodbo, ki je nekoč zaznamovala naš gorski svet. Marsikatera nam ni bila v ponos, zato se je skrivala v arhivih, če so ti obstajali.

Bilo je namreč nekaj primerov, ko sem pisal planinskim društvom, ali lahko najdejo podatke in nam jih posredujejo, vendar odgovora ni bilo ali pa je bil presenetljiv: arhiva ni, pred leti je šel na deponijo oziroma v mlin. Kako je to mogoče? Da ni bilo prostora in še kakšen podoben izgovor. Človek bi pomislil, da je šlo za politične, ne planinske arhive. Ko sem spraševal o prvenstvenih vzponih pokojnega člana mojega društva, ki sem jih potreboval za zbornik, je bil odgovor prav tak; arhiva ni več, vse je šlo v mlin.

Še bolj presenetljivo je bilo, ko sem iskal osebo, ki bi kaj vedela povedati o neljubem, a odmevnem dogodku v povojni planinski srenji. Čeprav je članek govoril o delu naše neizbrisne zgodovine - in ne o povzročiteljih, za katere je bilo rečeno, da se jih ne bo omenjalo - sogovornika kljub dani besedi naenkrat ni bilo več. Prisoten je bil strah pred že dolgo pokojno osebo (!). A to spoštujem, nekako tudi razumem. Nasprotno pa je po objavi članka prišla drugačna pošta, da se namreč opredeljujemo in nočemo izdati imen, ki jih "pozna pol doline".

In tako je tudi ostalo, saj smo v uredništvu nevtralni, kajti naša je vsa "dolina", ne samo polovica. Vendar ima dolina pravico izvedeti, da obstaja tudi to poglavje. Le tako si imajo ljudje možnost ustvariti vtis in "stvari najdejo svoje mesto".

V tej številki govorimo o precej neznani dediščini in o našem (ne)gospodarjenju z njo. Je ali ni prav, da smo po vojni pustili propasti objekte v gorah samo zato, ker so jih zgradili ljudje, ki so nekoč nasilno zasedli naše kraje? Možnosti sta vedno samo dve. Če imaš srečo, da ti je bila dediščina dana, jo lahko izkoristiš ali zapraviš. Preverili bomo, kako smo se glede nje odločili planinci. A tako zagovornike kot nasprotnike njenega ohranjanja bo verjetno presenetil podatek, da je niti ni bilo tako malo, kot se zdi.

Dušan Škodič