četrtek, 16. november 2017, ob 17. uriPZS
Planinski vestnik - In memoriam: Franček Knez
O Frančku in njegovih plezalnih in alpinističnih dosežkih se je razpisalo deset sopotnikov na njegovi poti. Skupaj se jih je nabralo za 41 strani, verjetno še vedno mnogokrat premalo za celoten popis njegovega opusa. Ta je gromozanski - 7507 preplezanih smeri, od tega kar 1016 prvenstvenih.
Sledijo redne vsebine: na pot z nami se boste lahko povzpeli na Slavnik, se preko vprašanj Mireta Stainbucha pogovarjali z Mitjo Klinarjem, obiskali Roblekov dom na Begunjščici, Naj planinsko kočo 2017, ter se s pomočji zapisov potepali po kavkaških, španskih in italijanskih gorah.
Na branje!
|
UVODNIK
Vzorniki
FRANČEK KNEZ Martin Hrastnik
Milan Romih Damijan Meško Danilo Tič Silvo Karo Igor Škemperle Miha Lampreht Vanja Matijevec Bernadette McDonald Franci Horvat Z NAMI NA POTI
RAZMIŠLJANJESlavnik Samo meglen jesenski dan
INTERVJU
Mitja Klinar KOČE Na Roblek bom odšel VSI MOJI TRIGLAVI
Oda nekemu prijateljstvu KAVKAŠKA PRIPOVEDKA Čas je za prvi vzpon, 2. del GORSKI VELIKANI Pod vročim španskim soncem DOŽIVETJA V GORAH Nekaj žene tako ljudi kot živali na vrhove PLANINČKOV KOTIČEK
Za rojstni dan prvič v šolo in na očaka DOŽIVETJE Montaž po ferati Via Amalija
PRIZNANJA
46. Srebrna plaketa Žarku Trušnovcu LITERATURA PLANINSKA ORGANIZACIJA
TRIGLAVSKI NARODNI PARK V SPOMIN |
Vzorniki
Najprej je mama. Ali mogoče oče. Lahko sta tudi oba. Potem starejši brat, prekaljen kolesar, ki se po zadnjem kolesu pelje celih deset metrov! Dokler se v tebi ne začnejo prerivati hormoni in naenkrat je starejši brat najbolj zoprno bitje na planetu, saj nima takih moči kot Darth Vader, poleg tega pa se norčuje iz tvojih bornih poskusov oponašanja Angusa Younga. Mama in oče naenkrat postaneta ovira na tvoji poti v bleščečo prihodnost, saj ne razumeta, da si rojen za to, da postaneš drugi Adam Ondra, in da nogomet, za katerega bi še pred pol leta dal obe ledvici, res ni zate. Večina deklet ima najbrž vzornice med ženskami - česar seveda ne morem trditi z gotovostjo, saj sem sama vedno imela tako vzornice kot vzornike, in to od mame in očeta naprej.
Pa je lahko čisto vsak človek vzornik? Žal je lahko. Brez skrbi, ne bom brskala med tistimi predstavniki človeške vrste, o katerih pogosto rečemo, da so kljub nesprejemljivim dejanjem »sicer kar v redu, saj vsak teden obiščejo ostarelo mater«, dovolj je že bežen pogled po naših družbenih omrežjih in nekoliko obarvanih medijih, da najdemo razloge za »žal«. Da je vzornik nekdo, ki ga zaradi nečesa občudujemo in mu v tem želimo biti podobni, je jasno, ni pa (več) jasno, kako se lahko gremo »to igro« na vedno bolj pasiven način. V mislih imam dva vidika pasivnosti. Prvi je ta, da radi beremo o nekom, spremljamo, kaj počne, ga občudujemo in mu v želji, da bi mu bili podobni, po svoje zavidamo, pri tem pa se skrivamo za kvazirazlogi, s katerimi upravičujemo to, da sami ne počnemo tistega, kar si želimo. Ampak ležernost in tarnanje sta - roko na srce - zapisana v našem DNK, zato me drugi vidik pasivnosti bolj bega: gre za to, koga si ljudje izberemo za vzornika ali vzornico, oz. za to, kdo so naši vzorniki dandanes, saj so tudi ti vedno bolj pasivni. Vzemimo na primer samskega moškega - ali samsko žensko - ki vsak konec tedna in še vmes gre na kak sprehod v naravo (po možnosti s psom - ti so namreč trenutno zelo »in«), se ima luštno, naredi nekaj všečnih fotografij, jih okrasi z lepimi besedami, o tem napiše dva spletna dnevnika in že ga vsi občudujemo in si želimo živeti tako kot on. Ker je znal lepo zapakirati nekaj popolnoma običajnega in to celo prodati. Ker mogoče celo hodi v službo in se čudimo, kako najde čas še za vsa ta potepanja in vsakodnevne objave krasnih fotografij. Pri tem pa pozabljamo, da je neprimerno veliko več ljudi, ki imajo doživetja z vsebino, a jih z nami ne delijo vsak dan, čeprav jim jih ne bi bilo treba zapakirati v všečno embalažo. In za to imajo dobre razloge - na primer roditeljske sestanke in spremljanje otrok na razne treninge. Nekateri niti pomislijo ne na to, da bi svoje, še tako zanimive zgodbe povedali drugim; žal, saj nam ravno takih manjka! Si predstavljate, koliko sledilcev bi imel na Instagramu ali Facebooku Franček Knez!? Res škoda, da je bil s tega vidika tako zelo zadržan ...
Medtem pa dostopnost različnih medijev, s katerimi lahko vsak prodre v javnost, v kombinaciji z določenim značajem posameznika proizvaja ponarejene vstopnice za rdečo preprogo. Zakaj ponarejene? Zato, ker oblika dobiva prednost pred vsebino. Ker niso več pomembna dejanja, ampak način, kako je nekaj predstavljeno, ne glede na to, kaj sploh je predstavljeno.
In tako kot nekateri odklonijo zaslužene nagrade, drugi zavrnejo pravo vstopnico, ki bi jih vodila po rdeči preprogi. A to niti ni pomembno, saj nehote in nevede postanejo vzorniki mnogim generacijam, in to ne le na področju, na katerem »zaslovijo«, ampak zaradi veličine, ki jo izražajo s svojo skromnostjo, o njej pa kar kričijo njihova dejanja. Saj veste, visoki nikoli ne bodo veliki in veliki nikoli niso visoki. Franček Knez je eden največjih. Živel je skromno, rad je imel svojo družino in hodil je v običajno službo, hkrati pa je bil tako neverjeten plezalec, da se je o njem že za časa njegovega življenja govorilo skoraj kot o mitu. Smo z njegovo smrtjo izgubili velikega vzornika? Nismo. Njegova dejanja so tako mogočna, da jih niti čas ne bo izbrisal.
Frančku najbrž ne bi bilo všeč, da mu (tudi) v Planinskem vestniku postavljamo svojevrsten spomenik, a za sabo je pustil tako veliko zapuščino, da je tale številka zgolj majhen poklon velikemu vzorniku.
Marta Krejan Čokl
