Planinski vestnik: Kje je tu užitek?! Odgovor pozna vsak sam ...

Oktobrsko številko Planinskega vestnika začenjamo z zapisom uspešne alpinistične odprave na Arjuno v Kašmirju, nadaljujemo s člankom o priložnostnih verzih po slovenskih kočah, znamenjih in drugod in opisom gorniškega oz. alpinističnega življenja belgijskega kralja Alberta I. Spoznali bomo primere mest in zaščito vode v nekaterih državah alpskega loka in se sprehodili po ameriškem parku Arches National Park. Alpinistično odpravo v kavkaške gore bomo spremljali skozi več številk. Predstavljamo tudi odlomek besedila iz še nedokončanega romana Zdravka Kecmana z naslovom Trobentač soške fronte, članek o zbiranju in odstranjevanju odpadnih voda v gorah, Dom slovenskih planincev v Ljubljani in porušene stereotipe o murkah.

Za vas smo se pogovarjali z vsestranskim gorskim reševalcem in fotografom iz Mosta na Soči Miljkom Lesjakom in primorsko alpinistko Mirando Ortar.

V rubriki Z nami na pot v oktobru odkrivamo vršace v Italiji in sicer Dolomitih onstran Piave oz. Furlanskih Dolomitih.

Sledijo stalne rubrike: Vsi moji Triglavi, geo izlet, vreme, novice iz vertikale, planinska organizacija, novice, Triglavski narodni park, V spomin.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika! Poiščite ga v svojem kiosku (ali nabiralniku)!

Vsebina 10/2017 UVODNIK Kje je ta užitek?! ALPINISTIČNA ODPRAVA Kašmir INTERVJU Miljko Lesjak ZAPISI V GORAH Pesmi po planinah VSI MOJI TRIGLAVI Čez hribe in doline od doma na Triglav ZGODOVINA KLASIČNEGA ALPINIZMA Kralj in alpinist VARSTVO NARAVE Brez vode nin turizma Z NAMI NA POT Furlanski Dolomiti UTAH, ZDA V svetu abstraktnih figur INTERVJU Žarko Rovšček KAVKAŠKA PRIPOVJEDKA Alpinistična odprava ODLOMEK IZ KNJIGE Trobentač s Soške fronte ISKANJE NAJLAŽJE POTI Zakaj hodimo v ključih EKOLOGIJA Odgovorni smo tudi za to, česar ne počnemo ZGODOVINA Dom slovenskih planincev v Ljubljani VREME Megla po nižinah, sonce v hribih GORSKO CVETJE Porušeni stereotipi o murkah V SPOMIN Miran Bremšak GEO IZLET Neptunov kamniti podpis NOVICE IZ VERTIKALE PLANINSKA ORGANIZACIJA NOVICE TRIGLAVSKI NARODNI PARK V SPOMIN

Kje je tu užitek?!

»Če boš plezala, boš postala možača!« Ta drzna izjava je bila že vnaprej na neuspeh obsojen poskus mojega očeta, da bi svojo uporniško hčer v cvetu mladosti odvrnil od alpinizma. Ne vem, ali je bil res iskreno prepričan v to, da alpinizem v splošnem škodi ženskosti (navzven in navznoter), sem se pa tega njegovega stavka spomnila vsaj dvakrat: na nekem mednarodnem srečanju alpinistk, na katerem nas je sprejela tako robata plezalka, da smo jo v naših pogovorih imenovali kar Hans in se mi je zdela lep primer tega, kar si je o alpinistkah domnevno mislil moj oče, ter nedavno med gledanjem filma Jezdeci viharjev o vzponu dveh alpinistk na Torre Central v čilenskem narodnem parku Torres del Paine. Otečeni in potolčeni prsti, razpokane ustnice, zabuhla in zgubana obraza, razmršeni lasje, zares bi težko našla kakšno sled gracioznosti. Vendar pa tudi okolje, v katerem sta bili, ni bilo ravno plesna dvorana, temveč neizprosna vertikala patagonskih ojstric. K sreči sem se z alpinizmom ukvarjala dovolj dolgo in spoznala veliko plezalk, tako da sem očetovo hipotezo ovrgla, če se izrazim v znanstvenem jeziku. Nekaj je sicer res na tem, da surovo okolje lahko pusti sledi tako na duši kot na telesu, vendar prav dosti robatih ˝Hansov˝ med alpinistkami vseeno nisem srečala.

Patagonija, ki se je tako ostro zarezala v obličja protagonistk filma, je dobro prizorišče za epske zgodbe: nenehna grožnja poslabšanja vremena, ki jo spremljajo orkanski vetrovi, mraz, padajoče kamenje in led ter druge objektivne nevarnosti, težki nahrbtniki - verjetno se je že kakšen od alpinistov kdaj vprašal, kaj mu je bilo tega treba. Podobno je zanimalo snemalca v filmu Igrišče odraslih otrok. Športni plezalec Stephane, ki zimo preživlja v španskem plezališču Siurana v upanju, da mu uspe preplezati nekaj težkih smeri, se po kdo ve katerem neuspelem poskusu v eni izmed njih priduša, da je plezanje v njej eno samo trpljenje. Glas za kamero prostodušno vpraša: ˝Kje je torej užitek?!˝ Stephane nekaj trenutkov zazrt predse molči, nato pa se h kameri obrne z neopisljivim nasmeškom in iskrivim pogledom, ki povesta vse.

Če bi me kdo vprašal, ali je bilo vredno dobro desetletje življenja posvetiti s stališča mnogih ljudi tako absolutno nekoristni in nerazumljivi stvari, kot je vzpenjanje po skalovju, ne bi niti za hip odlašala z odgovorom. Seveda je bilo vredno! A neke poglobljene ali filozofske razlage, čemu, pravzaprav nimam. Vstajali smo sredi noči, včasih dobesedno klecali pod težkimi nahrbtniki, zmrzovali na stojiščih, si pihali v premrle prste, spali v vlažnih in mrzlih zimskih sobah, (zasilnih) bivakih in snežnih luknjah, se na smrt utrujeni, lačni in žejni opotekali v dolino, trepetali, ali bo klin, s katerega smo se spuščali po vrvi, vzdržal, preklinjali slabe razmere, se tresli v krušljivem svetu, se basali po sluzastih kaminih brez pravega varovanja, se plazili po drobljivih policah nad ˝vabečo globino˝, pral nas je dež, žgalo nas je sonce, tavali smo v megli, razgibavali v premajhne plezalke ujete in venomer boleče prste; saj res, kje je tu užitek?? Pri tem, da smo bili čisto navadni plezalni smrtniki, ki zares neprizanesljivega sveta najvišjih gora našega planeta sploh nismo okusili. Spokojna jutra, širne razglede, romantične sončne zahode in kar je še takih reči, ki nam v gorah polnijo dušo, bi lahko občudovali zgolj s planinskih poti, počasi in nalahno. Kaj nam je bilo treba riniti v skale? Če potegnem črto, je bilo tam zgoraj v strminah kljub vsemu preprosto - lepo, pa čeprav se nam je tako pogosto zdelo šele zvečer v topli postelji. Tisto neotipljivo, neopisljivo je odtehtalo vse ostalo, tako da smo se kakor odvisniki po nov odmerek droge vedno znova vračali v stene.

Dandanes, ko moje poti po večini vodijo mimo sten, mi on, ko mu v besednih dvobojih z vzdihom postavim sicer retorično vprašanje ˝Ah, kaj bi jaz brez tebe?˝, nemudoma odvrne: ˝Najbrž bi si v Črnem Kalu pihala v oguljene prste!˝ Zelo verjetno bi si jih res - in bržkone bi bila s tem čisto zadovoljna. Čeprav menda obstaja tudi možnost, da bi bila, khm, zmahana možača.

Mateja Pate

 Uvodnik in kazalo