Dopust tudi za Planinski vestnik - zadnja številka pred poletnim oddihom

V julijsko-avgustovski številki Planinskega vestnika se vozimo z gorskimi kolesi. Pogled z ene in z druge strani kolesarskega krmila ter dejstvo, da gorsko kolo ostaja in ne odhaja, so predstavili zanimivi pisci.

Anton Sazonov - Tonač letos praznuje 80. rojstni dan, kar je odlična priložnost za pregled njegove gorniške dediščine. Luka Lindič jo za razliko od prvega še piše - Anja Intihar se je z njim pogovarjala o preteklem, sedanjem in prihodnjem plezalnem udejstvovanju. O nevarnostih gorskega sonca nam piše Veronika Hladnik, ki je postala že prava (vremenska) stalnica slovenskega planinskega mesečnika. Nismo pozabili niti na nevarnosti, ki jih povzročajo klopi.

V rubriki Z nami na pot se lahko z Borom Šumrado odpravite na vrhove najvišjih vršacev Alp.

Sledijo stalne rubrike: Vsi moji Triglavi, vzgoja, kolumna, miniatura, novice iz vertikale, novice iz tujine, športnoplezalne novice, pisma bralcev, literatura, planinska organizacija, Slovenski planinski muzej, Triglavski narodni park.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika! Poiščite ga v svojem kiosku (ali nahrbtniku)!

Vsebina 7/2017 UVODNIK Tudi današnji časi bodo nekoč »dobri stari« TEMA MESECA S kolesom v hribe JUBILEJ Tonačevih osemdeset GORE IN LJUDJE Nesreče in obračuni OSEMTISOČAKI Nives Meroi in Roman Benet sklenila himalajski krog Z NAMI NA POT Najvišji v Alpah INTERVJU Luka Lindič ALPINISTIČNI PODMLADEK Tabor v Chamonixu DOLOMITI Drama v Zwölferju HUMORESKA S slepim potnikom po Škofjeloškem hribovju VSI MOJI TRIGLAVI Prvič v enem dnevu gor indol sam na Triglav INTERVJU Claudia Schmid GORSKO REŠEVANJE Dvajset let od tragične nesreče ZDRAVJE En klop nam lahko trajno spremeni življenje VREME Z gora se vrnimo brez opeklin PLANINSKA ORGANIZACIJA Pod Storžičem pisano in veselo NOVICE IZ VERTIKALE NOVICE IZ TUJINE ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE PISMA BRALCEV PLANINSKA ORGANIZACIJA

Tudi današnji časi bodo nekoč »dobri stari«

Ko sta Paula Jesih in Joža Čop leta 1946 preplezala osrednji steber Severne triglavske stene, je mnogo ljudi mislilo, da česa težjega ni mogoče preplezati. Minilo je samo dvajset let, da sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin preplezala Obraz Sfinge, kar je bilo v času legendarnih skalašev znanstvena fantastika. Slabih trideset let pozneje sta Miha Kajzelj in Gregor Kresal isto smer preplezala prosto, kar bi verjetno Ščetinin in Mahkota leta 1966 označila za norost. Ali vsaj za neslano šalo. Matterhorn je prvič, ko je na njem stala človeška noga, po težavnem večdnevnem plezanju med sestopom terjal kar štiri smrtne žrtve. 144 let zatem je Ueli Steck nanj priplezal v uri in šestinpetdesetih minutah. Upravičeno si torej lahko postavimo vprašanje, kje bo alpinizem oziroma gorništvo čez dvajset let. Ali kaj bo takrat sploh še štelo za velik dosežek.

Primerno duhu časa je treba upoštevati tudi trende, ki jih ta narekuje. Če so pred pol stoletja gorniki pisali vzvišeno romantične spise o obiskovanju neraziskanih gora, o prelepi planinski cvetani in o prenočevanju med vršaci ter s tem burili domišljijo laičnih bralcev, danes dolga besedila zamenja nekaj stavkov na družbenih omrežjih skupaj s celim morjem bolj ali manj posrečenih fotografij ali celo filmov. Informacije, ki so jih gorniki nekoč lahko dobili samov gorskih kočah ali od tistih, ki so vzpon opravili pred njimi, zdaj ponuja svetovni splet - tudi z razgledi, ki jih na ekrane naših elektronskih igračk pošiljajo vedno bolj izpopolnjene videokamere. Vodničke, nepogrešljive spremljevalce vsakega vzpona, in nujen smisel za orientacijo nadomeščajo naprave GPS, ki nam lahko v vsakem vremenu pokažejo vsaj to, kje smo, če nam že ne pomagajo najti poti. Lesene zagozde so nadomestili metulji različnih velikosti, težke okovane čevlje lahki vodoodporni čevlji ...

Verjetno bodo predvsem starejši bralci ocenili, da se je v tem času izgubil velik del romantike, ki je (bila) za gorništvo tako značilna. Morda to drži, a hkrati se je ob vsem tem pojavil tudi prostor za jasnejši razmislek o tem, kaj v gorah sploh iščemo. Danes lahko na vrhove skoraj vseh naših gora stopi skoraj kdor koli. V tem torej nima smisla iskati ekskluzivnosti. Da bi preplezali smer zares izstopajoče težavnosti, moramo poseči po številkah, ki se bližajo dvomestnim. Enako velja za turno smučanje, ledno plezanje in druge dejavnosti, ki jih izvajamo v gorah. Zakaj torej odhajamo v tako imenovani nekoristni svet? Zakaj sopihamo tja gor (peš, s kolesom, po ferati, plezalni smeri ...) v času, ko nekatera podjetja ponujajo udoben let s helikopterjem na vrh gore in od tam eleganten spust na smučeh v dolino? Ko je največja težava prehrane v kočah le en obrok, primeren za vegetarijance? Morda ravno zdaj živimo v času, ko sta pravilen odnos do gora in iskanje čistega, prvinskega stika z naravo še toliko pomembnejša. Kaj je pravilno in prvinsko, ne bomo razpravljali,

Marta Krejan Čokl

 Uvodnik in kazalo