S Planinskim vestnikom po martuljških (brez)potjih

Za vas smo se pogovarjali s Saro Jaklič in Marijo Jeglič, mladima perspektivnima alpinistkama, z Mitjo Šornom, predsednikom Združenja gorskih vodnikov Slovenije ter Manjo Rajh, predsednico Savinjskega meddruštvenega odbora planinskih društev.

V rubriki Z nami na pot vas Gorazd Gorišek zapelje na samotne vrhove Martuljkove skupine.

Sledijo stalne rubrike: Vsi moji Triglavi, vzgoja, vreme, kolumna, miniatura, novice iz vertikale, novice iz tujine, športnoplezalne novice, pisma bralcev, literatura, planinska organizacija, Slovenski planinski muzej, Triglavski narodni park in v spomin.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika! Poiščite ga v svojem kiosku!

Prvi korak do rešitve problema je zavedanje, da ta obstaja

Nekoč je bilo jasno, kdaj lahko v Ljubljani pričakujemo »pravo« pomlad: po vrnitvi s prvomajske plezarije. Na težko pričakovano uverturo v sezono skalnega plezanja smo se odpravili v pregovorno vremensko muhastem aprilu, ko so brsti še dremali, vrnili pa smo se v pravo eksplozijo majskih barv, ki se je zgodila v tednu med našo odsotnostjo. Običajno je bil to čas, ko smo turne pancerje zamenjali s plezalniki; pred dvajsetimi leti smo tik pred odhodom na jug uživali v spomladanski smuki pod Kriško steno, včasih pa smo sezono podaljšali še v maj, ko je v dolinah že vse buhtelo in dehtelo.

Odkar živim v objemu narave, imam priložnost pozorneje spremljati dogajanje v njej.

V zadnjih letih se je pomladi začelo nekam muditi, kar vse pogosteje pomeni pozebo rastlin. Temperaturne spremembe so hitre in velike, zaznaven pa je tudi svojevrsten padavinski režim: vedno več je sušnih obdobij, ki jim sledi obdobje »monsuna«. Hude zime, po katerih je nekoč slovela naša planota, so vedno bolj izjema kot pravilo. Pod napisano se podpišejo tudi člani družine, ki so doživeli veliko več gorjanskih pomladi kot jaz, tako da opažanja niso plod moje preveč bujne domišljije ...

Letos bi se lahko v začetku aprila, če bi bila to seveda primerna obutev za visokogorje, na Storžič z juga povzpeli v tevicah, mi je dejal kolega, ki se še dobro spominja zimske podobe te gore pred nekaj desetletji, ko je bil Škarjev rob konec februarja prav po himalajsko ovešen z opastmi. Na spletnem portalu Gore-ljudje opazim zapis Anžeta Čokla: »Še predobro se spomnim časov, ko sem smučal, gazil in plezal v snegu nad 2000 metri naših Julijcev vse od začetka decembra do konca marca oziroma sredine aprila ... Zadnjih nekaj sezon je grozljiv pokazatelj, kam se gibamo ...« Odprem aprilsko številko revije National Geographic in berem (skrajšan navedek): »Svet se segreva. Lani je povprečna temperatura površja planeta za 0,94 °C presegla povprečje 20. stoletja. Led se tali. Površina arktičnega ledu se je v slabih štirih desetletjih občutno zmanjšala: septembrsko povprečje je leta 1979 znašalo 7,20 milijona kvadratnih kilometrov, leta 2016 pa le še 4,71. Zaradi skupnega dviga morske gladine za 20 do 23 centimetrov od leta 1900 do danes je vzdolž obal občutno več poplav. Vreme je ekstremno. Kjer dežja že tako ni dovolj, so suše še hujše. Kadar dežuje ali sneži, je verjetneje, da bodo padavine ekstremne. Izjemni vročinski valovi naj bi se zaradi globalnega segrevanja pojavljali več kot desetkrat pogosteje kot nekoč. Vrste so ogrožene. 47 odstotkov od 976 v neki raziskavi preučevanih vrst je izginilo z območij, ki so jih prej poseljevale, in se umaknilo v više ležeče predele. Ena od šestih vrst bi lahko izumrla po vsem svetu, če bi se podnebje segrelo za več kot 4 °C, kar bi se ob nezmanjšanih izpustih toplogrednih plinov lahko zgodilo že do leta 2100. Kaj lahko storimo? Po podatkih neke raziskave naj bi z vsako tono CO2, ki jo spustimo v zrak, stalili 3 m2 arktičnega ledu. Pomembni so vsaka na novo zgrajena energetsko varčna stavba, vsak požrešen avto, ki se ga znebimo, in vsak hektar ohranjenega gozda. Predvsem pa preskrba z energijo, pri proizvodnji katere se ne sprošča CO2.«

Da imajo podnebne spremembe vpliv tudi na naš gorski svet, je očitno - gre za paleto različnih odzivov narave, o katerih bo v tokratni številki Planinskega vestnika spregovorilo nekaj strokovnjakov. Svoja opažanja bo strnilo tudi nekaj dolgoletnih rednih obiskovalcev gora in ljudje, ki živijo v tesnejšem stiku z naravo, saj jim ta omogoča preživetje.

Premislimo, kolikšen delež prispevamo h globalnemu segrevanju matere Zemlje in kako lahko pripomoremo k zaustavljanju tega trenda. Naš planet bolj kot velike besede potrebuje velika dejanja, toda vse se začne s prvim, četudi majhnim korakom.

Katerega lahko naredimo tudi mi, obiskovalci gora?

Mateja Pate

 Uvodnik in kazalo