petek, 24. marec 2017, ob 14.30 uriPZS
Barasab - Ob osemdesetletnici Toneta Škarje
(Tone Kuntner)
Pred kakšnim letom sem mu potožil o svojem zdravju. Kolena, rame, srce včasih podivja v prazno, postajam počasen. Tone mi je odgovoril: »Zdaj prihajajo računi.« Kakšna modrost! Potolažen sem bil; v življenju pridejo prej ali slej računi. Vse plačaš, račune moraš poravnati.
Tone Škarja je poln modrosti in s to goro znanja in modrosti se lahko pogovarjaš o marsičem in si presenečen nad mislimi, nad stavki, besedami. Pogovarjaš se lahko o alpinizmu, o Himalaji in Nepalu, o knjigah in o literaturi, o politiki in zgodovini, o ekonomiji in filozofiji in tehniki. In še o marsičem.
Najino prvo srečanje je bilo v Žmavcarjih, tik pod Tursko goro. Že prej sem o Tonetu veliko slišal, tudi srečala sva se kdaj bežno, kje v hribih ali na kakšnem sestanku. Toda prvo pravo srečanje je bilo nekega davnega zimskega dne, ko sem se odpravil na bivak pod Skuto in potem naprej na Rinke. Ko sem prišel iz gozda, so bile pred menoj stopinje. Vodile so naravnost navzgor, nikogar nisem videl ali slišal, toda prijeten je bil občutek, da je tod nekdo pred kratkim stopal. Sledil sem stopinjam in ob vstopu v Južni raz Turske gore sta bila Tone in Šrauf. Odpravljala sta se v smer in se navezovala. Šrauf me je vprašal, če se jima pridružim in z veseljem sem to sprejel. Plezal je naprej, mrzlo je bilo, tudi veter je pihal. Napredovali smo počasi. Na štantu me je zeblo, stal sem ob Tonetu, zanohtalo se mi je, začelo me je tresti kot mladega psa. Nad nama je preklinjal Šrauf - dolgi rafali sočnih kletvic, Šrauf je znal čudovito preklinjati. Trde in grde besede so padale na naju, ki sva stala pod njim. Tone je poslušal in molčal, slišal je vsako Šraufovo kletvico, toda zrl je v meglo nad nama in molčal. Z njegovega obraza ni bilo mogoče ničesar razbrati. Čez nekaj mesecev sem se pozno zvečer vračal s Triglava, na Plemenicah sem srečal Boruta Berganta - Čito in povedal mi je, da grem z njimi na Jalung Kang. Tone me je izbral v ekipo.
Tako so se začele najine skupne poti. Veliko sva doživela skupaj. Spominjam se, kako sva nekoč hodila ves dan po Nepalu, hodili smo proti Kangčendzengi, ves dan je deževalo, na telesu ni bilo vlakna suhega, v čevljih je čofotalo, od trepalnic je kapljalo in se stekalo po brazdah na obrazu do brade in navzdol, hodila sva in molčala.
Na Jalung Kangu se je zgodila tragedija. Ko se je Tomo Česen sam vračal z vrha in smo pod vrhom gledali samo eno drobno piko, ki se je počasi spuščala, in smo vsi upali, da se bo prikazala še druga, vsaj senčica, in je ni bilo, je Tone obnemel, roke so mu padle ob telesu, stopil je od šotorov. Ko sta bila Mariča in Joža Rozman že blizu vrha Kanča in se je vreme slabšalo, vihar je bil tam zgoraj in le redko sta se še oglašala po voki-tokiju, iz njunih oglašanj se je videlo, da le še »slabotno brli njuna sveča življenja«, takrat ju je Tone rotil, ukazoval, prosil, naj takoj obrneta in začneta sestopati. Nista ga poslušala, šla sta naprej - proti svojemu koncu. Gora ju je vzela, nista se vrnila. Andrej je v baznem taboru dva dni klesal njuni imeni v kamen, Darko in Robi sta ju šla pokopat na višino nad 8000 metri. Ostala sta na gori. Takrat je bil Tone nemočen, takrat sem drugič videl, kako je videti zlomljen človek.
Ko smo osvajali Anapurno, sva bila s Tonetom že tretjič na poti proti enojki. Na poti so bile pritrjene vrvi, nekaj skalnih skokov, predvsem pa dolga in strma snežišča. Na tej poti sva izvedela, da sta Davo in Drejc dosegla vrh, osvojen je bil zadnji slovenski osemtisočak. Ko je zvedel za ta dosežek, je bil pred menoj na snežišču, videl sem ga, kako je omahnil, glavo je zaril v sneg, roke je stegnil daleč nad glavo, hlipal je in drhtel po vsem telesu. Takrat sem občudoval tega hlipajočega moža v snegu in sem čutil do njega globoko spoštovanje.
Ko smo bili na Pangpemi, na tisti prelepi ravnici pod Kančem, kjer je na višini 5000 metrov še vedno nekaj zelene trave, je začelo nekega popoldneva snežiti. Napredovanje na hribu se je ustavilo, snežilo je že dva dni in Tone me je vprašal, če imam kaj za branje. V sodu sem imel štiri debele knjige Šolohova Tihi Don. Izročil sem mu dve knjigi, ker zadnjih dveh še sam nisem prebral. Tone je samo pokimal, vzel knjigi, njegov šotor je bil vso noč razsvetljen, iz njega je prosevala le bleda svetloba, snežilo je in čez dva dni mi je Tone vrnil knjigi. Sam bi potreboval dva tedna, da bi to prebral.
Vračali smo se z odprave na Daulagiri po tisti osamljeni poti, na katero redko zaide kakšen popotnik s trekinga, mimo Daulagirijev V, VI, VII, sami divji, osamljeni, nepristopni vrhovi. Drugi dan naše poti sem se izgubil, zašel sem s poti, ki je ponekod sploh ni bilo, in po dolgem tavanju na robu obupa sem prišel do pipala, velikega drevesa, pod njim po navadi počivajo Nepalci na svojih poteh. To je bilo že blizu Benija in pod pipalom je sedelo nekaj Nepalcev, veselih in razpoloženih, kakršni Nepalci so, in vprašali so me, vsega ubogega, utrujenega in zgubljenega, od kod prihajam. »Z Daulagirija,« sem rekel. »Iz katere dežele,« so me vprašali. »Iz Slovenije sem,« sem rekel. Gledali so me, niso vedeli za mojo domovino. »Poznate Toneta Škarjo?« sem vprašal. Dvema sta zažarela obraza in sta me trepljala po ramenih: »Seveda, mister Skardža, njega poznava.« Ko sem na svojih poteh po Nepalu hodil in se ustavljal v lodžih, sem v jedilnicah na oknih in po vhodnih vratih povsod naletel na nalepke naših odprav. Vse to je na svojih poteh iz ljubezni do svoje domovine nalepil Tone. V vsaki gostoljubni hiši je pustil svojo sled.
Veliko sva prehodila skupaj. Odprla se mi je stran v njegovi knjigi Po moji sledi s fotografijama najinih čevljev. Ob povratku s Kanča sva se ob himalajski reki sezula. Tone je nato fotografiral čevlje. To fotografijo velikokrat pogledam. Utrujeni, pošvedrani, raztrgani, neugledni čevlji - po vseh dolgih hojah, po kolovratenju po ledenikih, po tistih okroglih, zglajenih, velikih kamnih, ki so se premikali in prevračali pod nogami, ko sva hodila proti dolini, proti zelenju, proti življenju. Prišla sva do zelenih teras, do njiv, do življenja - in tam sva zagledala Nepalko, delala je na njivi, oblečena je bila v živopisano zeleno jopico in rdeče krilo, in sva jo pozdravila. Nasmehnila se nama je, spet smo bili med ljudmi, vrnili smo se v življenje.
Velikokrat vzamem v roke to njegovo zadnjo knjigo. Moral bi jo prebrati vsak, ki je bil kdaj v hribih. Dvakrat bi jo moral prebrati nekdo, ki so mu hribi prirasli k srcu, in za nekoga, ki je videl in doživel Nepal in Himalajo, bi naj bila to sveta knjiga.
Ko si v letih, ko ti je vsak dan podarjen, ko si vsak večer otožen, ker dan umira, in si vsako jutro radosten, ker je spet nova svetloba, takrat pomisliš na nekatere dragocene ljudi, ki si jih srečal v življenju. Zato bom končal s tem, kar je zapisal Tone Škarja sam: »Življenje je lepo in včasih ga je treba objeti, čeprav se večinoma borimo z njim.«
Damijan Meško
Prispevek je bil objavljen v marčevski številki Planinskega vestnika.