četrtek, 16. marec 2017, ob 11.10 uriPZS
Turna smuka s Planinskim vestnikom
| Vsebina 3/2017 UVODNIK: Kam gre smeh
TEMA MESECA:
Pionirji turnega smučanja
INTERVJU:
Caroline Ciavaldini
DOLOMITI:
Teden presežkov naravnih lepot
JUBILEJ:
Barasab
INTERVJU:
Tone Škarja, 80 let
Z NAMI NA POT:
Turno smučanje v zahodnih Karavankah
VISOKA DAUPHINEJA:
Teden prečenja na smučeh
PLANINSKA DOŽIVETJA:
Stezosledec z osme rejde
PLEZANJE V KANADI:
Lovki na slapove
DRUŽINSKA ZGODBA:
Že pred rojstvom na očaku
GORSKO REŠEVANJE:
Veliko intervencij
NASVET:
Pasivna zaščita pred podhladitvijo
FILMSKI FESTIVAL:
Tretji človek Roberta Schauerja
GORSKO CVETJE:
Roža, ki dvigne srčni utrip
UTRINEK IZ PRETEKLOSTI:
Svojevrsten jubilej
GEO IZLET:
Kaj je črnega na Črni prsti?
PORTRET:
Pisati o svojem hobiju
MINIATURA:
Smetarji v Himalaji
|
Nekoč sem bila del sila vesele alpinistične druščine, kakor je plezalsko klapo v uvodnem predavanju alpinistične šole, v katero sem se vpisala kot še ne polnoletna najstnica, označil njen vodja. Ne vem, zakaj sem si to njegovo izjavo zapomnila, morda je zvenela kot mikavna obljuba zabavnih dogodivščin med plezalnimi polbogovi, do katerih smo nekateri gušterji vsaj na začetku gojili strahospoštovanje. Če me spomin ne vara, je v mojih plezalnih dnevnikih nekje res zapisan stavek, ki izraža silno navdušenje nad sproščenim ozračjem v alpinistični sredini. Smejali smo se, tako se mi vsaj zdi danes, zares veliko, saj se je vedno našel kakšen zabavljač, ki je z iskrivimi dovtipi držal pokonci celo družbo in skrbel za prešerno vzdušje.
Alpinistične kroge sem, ko me je življenje utirilo v davkoplačevalske vode in mi namenilo še vrsto drugih vlog, postopoma zapustila, in zdi se, kakor da je z oddaljevanjem od dolgoletnega načina življenja počasi med prsti polzela tudi njegova sproščena in smeha polna plat. Saj ne, da bi poslej hodila po svetu le z mrkim obrazom, a vseeno sem sčasoma malce pretresena ugotovila, da se nekam sumljivo hitro najdem v naslednjih rimah izpod peresa Mi2 (no, ne ravno kot muza ...): Moje muze, dobre muze, / kam ste se izgubile, / ste se čisto polenile, / ste pod težo se zlomile? So vas leta poredila, / so vam deca sok izpila, / dedci polomili krila, / vas posoda je pomila? Na to je skoraj odveč vprašati Kje so iskrice v očeh? Kam izginil je vaš smeh? ...
Smeh torej z leti očitno postaja redka dobrina. Ne gre misliti, da na določeni točki življenja ne znamo več razpotegniti obraza v nasmeh ali nimamo več razloga za smeh, bolj se dozdeva, kakor da se v vrtincu tisočerih vsakodnevnih obveznosti sploh nimamo časa več toliko smejati. Če je smeh pol zdravja, potem se nam slabo piše.
Kdaj ste se nazadnje od srca nasmejali? Vesela sem, da se vsaj občasno dobimo z nekaj velikimi šaljivci, ki tako rutinirano duhovičijo, da jim srednje nadarjeni humoristi ne sežemo niti do gležnjev. Kar tekmujejo med seboj, kdo bo prej razdrl naslednjo močno. Vedno uživam v njihovi družbi, kajti smeh do bolečih trebušnih mišic, solz in pojemajoče sape je zagotovljen. Poznam pa tudi nekaj ljudi, ki se skoraj vedno smejejo na tak način. In čeprav so s tem blizu kategoriji tistih štirih dam iz uvoda, jim na neki način zavidam njihov bučni smeh za skoraj vsako malenkost. Še vedno bolje to kot pa štetje nasmeškov ... Čeprav - naj me vrag, če ne bom tudi sama kdaj naredila take statistike ...
Mateja Pate
