Nevidne meje trdovratno vztrajajo, a prijateljstvo ostaja - pogovor z Darkom Moharjem

Darko Mohar je zadnjih petnajst let pomemben član slovenskega društva na Reki. V Slovenskem domu-Kulturnem prosvetnem društvu Bazovica na Reki (KPD Bazovica) je vodja zelo aktivne planinske skupine. Tudi po njegovi zaslugi je društvo prepoznavno v Sloveniji, na Hrvaškem in v zamejstvu. Je organizator neštetih večjih in manjših dogodkov, razstav, planinskih izletov in druženj. Na njih se počutimo prijetno, zabavno in se vedno naučimo kaj novega. Dogodki so po pravilu povezovalni in v polni meri izpolnjujejo poslanstvo matičnega društva, ki je bilo ustanovljeno z namenom, da ohranja slovenstvo na Reki in neguje dobre prijateljske odnose med obema narodoma. Darko je odličen organizator, prostovoljec, ki nobene naloge ne prepusti naključjem, zato jih skrbno načrtuje, izpelje in zabeleži.
Z Darkom se osebno poznava dobro desetletje. Čeprav sem mu v planinski organizaciji nadrejena in čutim do njega veliko spoštovanje, ga tikam.

Darko, pri tebi nikoli ne vem, v katerem jeziku se pogovarjava. Kar pogovarjava se in jaz razumem tebe, ti pa mene. Najin pogovor je mešanica slovenščine, hrvaščine in nekaj »po domače«. Kako je z jezikom pri tebi, v tvoji glavi?
Meni je čisto vseeno, kako govorim. Če sem s Hrvati, govorim hrvaško, če sem s Slovenci, slovensko. Vendar v glavi vseskozi prevajam iz hrvaščine. Menim, da moja slovenščina ni preveč dobra. Je pa uporabna. (smeh)

Moja starša sta Slovenca. Oče je bil iz Loškega Potoka na Notranjskem, mama iz Prekmurja. Ko sem bil star pet let, sta dobila službo v novozgrajenem mladinskem letovišču v Baški. Tam sem odraščal in končal osnovno šolo. Imel sem preprosto otroštvo. V kraju je bilo veliko otrok. Ves čas smo bili skupaj. Prečesali smo bližnjo in daljno okolico Baške in vedeli za vsak kotiček. Nikoli nam ni bil problem sestaviti nogometne ekipe enajstih otrok za tekmo z otroki, ki so tam letovali. Gimnazijo sem obiskoval na Reki. Časi so bili težki, denarja nisem imel veliko, prevozi do Baške so bili redki. Takrat je bil še trajekt. Včasih tudi po več mesecev nisem šel domov, ker nisem mogel. Iz gimnazije nimam posebnih spominov.

Ko sem prišla danes na obisk, si dolgo in strastno pripovedoval o morju, ribolovu, o barki, na kateri preživljaš najlepše trenutke svojih dopustov. Prekmurje - Baška. Kje in kdaj se pojavijo v tvoji zgodbi hribi in gore?
Povedal sem že, da smo kot otroci prečesali baško zaledje in večino ovčarskih in drugih poti v okolici. V hribe, v Alpe, naju je z bratom prvič popeljal oče. Povzpeli smo se na Krvavec, na Zvoh in Kalški greben. Nikoli več v življenju nisem jedel tako debelih, okusnih divjih jagod in borovnic kot takrat. In tisti hribi vse naokoli ... Mislim, da so takrat hribi našli mesto v mojem srcu.
Nato sem odšel študirat v Ljubljano. Na Fakulteti za elektrotehniko so v avli viseli razni plakati. Saj veš, takrat se je tako objavljalo dogodke in privabljalo ljudi. Med drugimi sem opazil plakat, kjer je Akademski AO vabil nove člane v svoje vrste. Seveda se nisem včlanil sam od sebe. Nagovoril me je Andrej Stritar, sošolec v istem letniku, in nisem se dolgo branil. Nisem bil med najspretnejšimi, a dobil sem vse potrebno znanje, da sem se kasneje lahko odpravil sam na katerokoli goro v slovenskih Alpah. Ogromno sem prehodil. Sam in z družbo. Tudi zdaj se včasih odpravim sam in hodim, a že kdo pride in nisem več sam (smeh).

So tvoji doma vedeli, kod hodiš? So te v tvojem novem hobiju podpirali?
Ah, kje pa. Moja mama sploh ni vedela za to, da hodim v hribe. Nisem je hotel obremenjevati. Preveč bi jo skrbelo. Sama je v mladosti tudi zahajala v gore, tako da ve za njihove pasti in slasti. Ona je takrat imela druge skrbi. Največja je bila ta, kako izšolati dva študenta. Danes pa, ko ve, da hodim, me ošteva, naj pazim, kaj delam, da si kaj ne naredim, da nisem več tako zdrav niti mlad ...

Kaj pa KPD Bazovica? Od kdaj si njihov član in kako si postal vodja tako močne planinske sekcije?
Na Bazovico sem začel zahajati s sinom Andrejem, ko se je pripravljal na študij v Ljubljani. Na Bazovici je obiskoval tečaj slovenščine, pozanimali smo se tudi glede študija. Pred tem sem vedel, da obstaja slovensko društvo, da tam plešejo, pojejo ... kar ni bilo ravno zame. Potem sem prebral, da ustanavljajo planinsko skupino. Odzval sem se. Zbralo se nas je kakih dvajset. Po presoji prisotnih smo za vodjo določili žal zdaj že pokojnega Janka Rizmana, kmalu za tem pa Stanka Hrženjaka. Naši prvi izleti so bili zanimivi. Starost, izkušenost, telesna pripravljenost udeležencev in njihova pričakovanja so bili zelo različni. Prišlo je do razočaranj in posledično osipa skupine.
Takrat sem sprejel vodenje, a le pod pogojem, da upoštevajo moja (v Sloveniji pridobljena) pravila. Skupaj z Milanom Grlico in Stankom Hrženjakom smo odšli do Ilirske Bistrice na pogovor s takratnim vodstvom PD Snežnik. Dogovorili smo se za sodelovanje in možnost, da postanemo planinska skupina pri PD Snežnik in tako tudi člani PZS, kar nam je kljub nekaj težavam administrativne narave na koncu uspelo. Kmalu zatem so naši sinovi postali polnoletni (Andrej Grlica, Damjan Pipan, Andrej Mohar). Po PD Snežnik smo jih poslali na usposabljanje za vodnike PZS. Sodelovanje smo razširili še na Športno društvo Sloga iz Bazovice v Italiji, s predsednikom Viktorjem Stoparjem, in nekoliko kasneje z Marinko Pertot, predsednico SPD Trst. Vsi smo se strinjali, da bomo sodelovali. Iz te naveze (PS Bazovica, PD Snežnik, ŠD Sloga skupaj s SK Devin in SPD Trst) so se razrasla tradicionalna srečanja Prijateljstvo brez meje. Vsako leto se dobimo v drugi državi. Letos smo organizirali že enajsto srečanje. Žal, čeprav smo upali, da bodo meje med državami hitro izginile, se le-te še trdoživo držijo, navezanega prijateljstva pa le ne prekinejo.
Tako bo naša planinska skupina drugo leto praznovala petnajstletnico. Spet bomo praznovali. (smeh) Naj izpostavim, da smo v teh letih delovanja lepo nadgrajevali znanje in izkušnje naših zvestih planincev. Vesel in ponosen sem, da smo leta 2013 izpeljali »planinsko akademijo«, tj. planinsko šolo za odrasle člane. Pozimi smo imeli predavanja na Reki, pisni izpit in izpitno turo pa v Črnem dolu pod Snežnikom. Predavatelji so bili strokovni kadri iz Slovenije in Hrvaške. Od takrat nadaljujemo z izpopolnjevanjem varne hoje v zimskih razmerah okoli Snežnika. Za naše člane z Reke, kjer je redko sneg, je to posebna izkušnja. Tudi sam sem v tem času nadgrajeval znanja in pridobil licenco planinskega vodnika pri HPS pa tudi turističnega vodiča.

 

 

PS Bazovica si vsa leta zastavlja ambiciozne programe, ki jih tudi realizira. Kako ti oz. vam uspe privabiti toliko udeležencev? Znani ste po tem, da vsak mesec peljete na izlet poln avtobus planincev?
Kaj pa vem?! Obstaja neko dobro jedro planincev, potem ti povabijo svoje prijatelje, in če jim je všeč, ostanejo in vabijo druge. V naših vrstah so tudi Hrvati. Nobenega ne odklonimo. Smo odprti za vse. Izbirati moramo izlete, ki so za vse okuse. Za take, ki zmorejo več, in za sladokusce. Zadnja leta se nam na spomladanskih izletih po otokih pridružuje vse več slovenskih prijateljev. Prečesali smo Krk in ovčarske poti, hodili po slikovitih planotah Cresa, popeljali na večdnevne izlete po skoraj vseh večjih jadranskih otokih. Te ture nimajo velike nadmorske višine, (smeh) so pa nepozabne za ljudi s celine, ki običajno hodijo na morje zgolj zaradi sončenja in kopanja.
Z veseljem opažam, da se je znotraj naše skupine oblikovala močna skupinica, ki se pripravlja na prvi štiritisočak. Mislim, da bodo zmogli, morda že drugo leto, ko bomo praznovali.
Pri vsem tem delovanju pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da nismo več tako mladi. (Sledi dolg premor) Izleti, še posebej večdnevni, terjajo vedno več od organizatorja. Vedno več je predpisov, spoštovati je treba priporočila glede odgovornosti, varnosti in zakone o finančnem poslovanju. Vse moraš narediti tako kot podjetje ali agencija. In za vse tudi odgovarjaš. Mi pa smo prostovoljci. Potem ko pridem s ture, me čaka na stotine slik, ki jih je treba urediti, analizirati, zapisati in objaviti.
Sem tudi član UO KPD Bazovica. Naše društvo je postalo veliko podjetje. Ima kar 150 aktivnih članov. Je edino društvo, ki ni najemnik, ampak je lastnik svoje stavbe (vila), ki smo jo dobili kot zapuščinski dar. Poleg planinske skupine s polno paro delujejo še pevski zbor (od same ustanovitve društva), dramska skupina, folklorna, plesna, foto, glasbena in skupina mladih ter še dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Seveda je potrebno skrbeti tudi za stavbo. Dobro sodelujemo z mestom Reka, Primorsko-goransko županijo in seveda z Uradom RS za zamejce in Slovence po svetu. Skupaj sofinancirajo naše delo, pomagajo pri rednem delu in posameznih projektih. Mi pa jim vračamo z zelo bogato kulturno in športno dejavnostjo vseh skupin.

Darko, ti si, kot danes radi rečemo, pravi človek za mreženje. Tvoja dobronamernost je nalezljiva. Navezal si na desetine stikov z drugimi društvi na Hrvaškem, po Sloveniji, v zamejstvu, s Slovenci v Bosni in z vsemi plodno sodeluješ.
Kot sem že rekel, od nekdaj sem rad v družbi. Stikov mi ni težko vzpostaviti. Danes jih je ob vseh drugih obveznostih težje obdržati oziroma jih osmisliti, pripraviti njihovo nadaljevanje, tj. srečanja, dogodke, tako da ima društvo oz. člani nekaj od tega. Večino dogovorov mi uspe, nekaj pa tudi ne. Razlogi so različni. Kljub vsem težavam izredno dobro sodelujemo s slovenskim društvom v Kaknju v BiH, planinci iz Požege v Slavoniji, z vsemi planinskimi društvi na območju Reke in Liburnije. Ponosni smo na prijateljstvo s slovenskimi planinci iz zamejstva v Italiji, nekaj stikov smo imeli tudi s slovenskimi planinci s Koroškega, v Sloveniji gojimo posebno dobre stike z Obalnim PD iz Kopra, PD RTV Ljubljana, PD Ribnica, PD Sežana in še koga bi se dalo našteti.

Ko nastopi trenutek tišine, se v pogovor vključi žena Lidija.
»Veste, on meni očita, da prihajam pozno iz službe. Priznam, res je. In tudi to, da je dober kuhar. Imam srečo, da me čaka kuhano kosilo, ko pridem po celodnevnem delu domov. Ampak dogaja se to, da on skoraj vsak večer nekam odide. V ponedeljek zvečer na odprtje kake fotografske razstave, v torek na sestanek planinske skupine, v sredo na Bazovico na sestanek upravnega odbora, v četrtek v fotoklub ali na sestanek fotoskupine, v petek na občni zbor prijateljskega društva in seveda v soboto ali nedeljo vodi na planinski izlet. In kaj dela, ko je doma? Največkrat čepi v svoji sobici in piše, piše ali pa ureja en milijon slik z izletov ...«

Darko se samo smehlja, a smehlja se tudi ona in čaka besedo v zagovor. A Darko molči.
Tako je pač, kjer so doma prostovoljci in jim je planinstvo in prostovoljstvo način življenja.


Prispevek je objavljen v februarski (2/2017) številki Planinskega vestnika.