četrtek, 16. februar 2017, ob 11.30 uriPZS
Planinski vestnik najkrajšega meseca
Planinski vestnik najkrajšega meseca v letu je tu! A ni zato nič krajši - obsežen je prav toliko kot bratje preostalih mesecev. Našli smo torej prostor za prispevke, ki dokazujejo, da je planinstvo primerno tudi za invalide, da je plezanje doma tudi na Madagaskarju ter da izginjajoči Triglavski ledenik s svojim umikanjem omogoča vstop v do sedaj z ledom zaklenjene globine. Zanimivega branja tako ne manjka ...
Tudi jaz zmorem
»V eno roko je vzel drugi konec moje palice in sva šla. On spredaj, jaz pa za njim. In tako sva hodila do prvih skal. Od tam dalje sem hodila sama. Prvič sem hodila res v temi, ko nisem videla niti svetle lise pred seboj in sem poslušala samo zvok njegovih planinskih čevljev, pod katerimi je škripal prod«.Tako je v reviji za radioamaterje o svojem vzponu na Mangart zapisala pogumna Sabina, Janez pa je svojega sina Jureta nosil povsod, kjer je le mogel, še smučala sta skupaj. Mojca previdno pleza po oprimkih do vrha plezalne stene, gojenci Zavoda za usposabljanje invalidne mladine, zdaj Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje so s pomočjo gorskih reševalcev pred leti obiskali Veliko planino, varovanci Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) iz Radovljice so spoznali Dobrčo, Golico, Dobrač, Višarje ... Korošci iz Črne so se povzpeli na Raduho, Peco, Stol, Grintovec, Triglav, varovanci Varstveno-delovnega centra Novo mesto raziskujejo mesto in njegovo okolico.
Vsem je skupno to, da se morajo za dosego svojih ciljev potruditi veliko bolj, kot si mi lahko sploh mislimo. Zato smo tem pogumnim in srčnim ljudem namenili temo meseca, ki govori o dobrih praksah vključevanja invalidov, med katere spadajo gibalno ovirani, osebe z motnjo v duševnem razvoju, gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, osebe s spektrom avtističnih motenj in dolgotrajno bolne osebe, v planinstvo. Planinstvo, ki je pojem tovarištva, dostojanstva, pomoči, prostovoljstva ter skrbi za sočloveka in naravo.
Vsem drugim, med katere seveda spadam tudi sama, se navaden vzpon na Dobrčo ne zdi nič posebnega, s tekmovalnim duhom, ki nas (pre)večkrat obsede, poleg ur štejemo še minute, ki jih porabimo za vzpon, nekateri so hitrejši, saj še tečejo zraven. A postavimo se ob bok vodnicam in vodnikom, ki spremljajo skupine oseb s posebnimi potrebami, in minute se bodo raztegnile v ure. Na vrhu bi bili pozno, ampak prepričana sem, da bi tak vzpon v nas pustil globoko sled in zadovoljstvo.
Vsi zavodi, centri in posamezna društva organizirajo dejavnosti v naravi na svoj način in vanje vključujejo varovance in člane ter jih vodijo na planinske izlete po Sloveniji in tudi v tujini. V pomoč so jim seveda planinska društva; nekaj jih predstavljamo v februarski številki Vestnika, prepričana pa sem, da bi našli še kakšno, ki smo ga tokrat nehote izpustili. Žal so v planinskih društvih večkrat ovira denarna sredstva, pomanjkanje prostovoljcev, védenja in znanja o tem, kako se do invalidov sploh obnašati in kakšne izzive od njih pričakovati. Vse to kaže na to, da se sami premalo vključujemo mednje in z njimi ne sodelujemo dovolj, čeprav imamo morda takšne centre tudi v svoji neposredni okolici. Mogoče bo na tem področju lahko planinskim društvom in prostovoljcem pri začetnih korakih in tudi pozneje pomagala delovna skupina pri Planinski zvezi Slovenije, Planinstvo za invalide, in le upamo lahko, da se bo obstoječim planinskim društvom, ki sodelujejo s temi centri in zavodi, priključilo še kakšno.
Invalidi potrebujejo pomoč pri aktivnem vključevanju v družbo, zaslužijo si spoštovanje in pravice, zato jim planinci stopimo korak nasproti. Ne bo nam žal!
Irena Mušič Habjan
Kazalo in uvodnik
Februarsko številko Planinskega vestnika že najdete v spletni Planinski trgovini, na policah bolje založenih trgovin, kioskov ter bencih servisov, naročniki pa ga lahko v kratkem pričakujete v svojih nabiralnikih.
Če bi se želeli slednjim pridružiti tudi sami, vabimo k izpolnitvi spletne naročilnice - ob naročilu vas pričakuje tudi praktično darilce.
»V eno roko je vzel drugi konec moje palice in sva šla. On spredaj, jaz pa za njim. In tako sva hodila do prvih skal. Od tam dalje sem hodila sama. Prvič sem hodila res v temi, ko nisem videla niti svetle lise pred seboj in sem poslušala samo zvok njegovih planinskih čevljev, pod katerimi je škripal prod«.Tako je v reviji za radioamaterje o svojem vzponu na Mangart zapisala pogumna Sabina, Janez pa je svojega sina Jureta nosil povsod, kjer je le mogel, še smučala sta skupaj. Mojca previdno pleza po oprimkih do vrha plezalne stene, gojenci Zavoda za usposabljanje invalidne mladine, zdaj Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje so s pomočjo gorskih reševalcev pred leti obiskali Veliko planino, varovanci Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) iz Radovljice so spoznali Dobrčo, Golico, Dobrač, Višarje ... Korošci iz Črne so se povzpeli na Raduho, Peco, Stol, Grintovec, Triglav, varovanci Varstveno-delovnega centra Novo mesto raziskujejo mesto in njegovo okolico.
Vsem je skupno to, da se morajo za dosego svojih ciljev potruditi veliko bolj, kot si mi lahko sploh mislimo. Zato smo tem pogumnim in srčnim ljudem namenili temo meseca, ki govori o dobrih praksah vključevanja invalidov, med katere spadajo gibalno ovirani, osebe z motnjo v duševnem razvoju, gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, osebe s spektrom avtističnih motenj in dolgotrajno bolne osebe, v planinstvo. Planinstvo, ki je pojem tovarištva, dostojanstva, pomoči, prostovoljstva ter skrbi za sočloveka in naravo.
Vsem drugim, med katere seveda spadam tudi sama, se navaden vzpon na Dobrčo ne zdi nič posebnega, s tekmovalnim duhom, ki nas (pre)večkrat obsede, poleg ur štejemo še minute, ki jih porabimo za vzpon, nekateri so hitrejši, saj še tečejo zraven. A postavimo se ob bok vodnicam in vodnikom, ki spremljajo skupine oseb s posebnimi potrebami, in minute se bodo raztegnile v ure. Na vrhu bi bili pozno, ampak prepričana sem, da bi tak vzpon v nas pustil globoko sled in zadovoljstvo.
Vsi zavodi, centri in posamezna društva organizirajo dejavnosti v naravi na svoj način in vanje vključujejo varovance in člane ter jih vodijo na planinske izlete po Sloveniji in tudi v tujini. V pomoč so jim seveda planinska društva; nekaj jih predstavljamo v februarski številki Vestnika, prepričana pa sem, da bi našli še kakšno, ki smo ga tokrat nehote izpustili. Žal so v planinskih društvih večkrat ovira denarna sredstva, pomanjkanje prostovoljcev, védenja in znanja o tem, kako se do invalidov sploh obnašati in kakšne izzive od njih pričakovati. Vse to kaže na to, da se sami premalo vključujemo mednje in z njimi ne sodelujemo dovolj, čeprav imamo morda takšne centre tudi v svoji neposredni okolici. Mogoče bo na tem področju lahko planinskim društvom in prostovoljcem pri začetnih korakih in tudi pozneje pomagala delovna skupina pri Planinski zvezi Slovenije, Planinstvo za invalide, in le upamo lahko, da se bo obstoječim planinskim društvom, ki sodelujejo s temi centri in zavodi, priključilo še kakšno.
Invalidi potrebujejo pomoč pri aktivnem vključevanju v družbo, zaslužijo si spoštovanje in pravice, zato jim planinci stopimo korak nasproti. Ne bo nam žal!
Irena Mušič Habjan
Kazalo in uvodnikFebruarsko številko Planinskega vestnika že najdete v spletni Planinski trgovini, na policah bolje založenih trgovin, kioskov ter bencih servisov, naročniki pa ga lahko v kratkem pričakujete v svojih nabiralnikih.Če bi se želeli slednjim pridružiti tudi sami, vabimo k izpolnitvi spletne naročilnice - ob naročilu vas pričakuje tudi praktično darilce.
