petek, 16. december 2016, ob 17. uriPZS
Poslednji letošnji Planinski vestnik v družbi prvih obiskovalcev gora
Naročniki ste še zadnjič v tem letu v nabiralnike prejeli Planinski vestnik. Skupaj jih je bilo 11, s tem, da je bila julijska in avgustovska številka združena v eno. Iskreno upamo, da ste prav vse izvode strastno prebrali, spoznali kaj novega predvsem pa se v gore podali obogateni z novimi spoznanji. In o čem boste brali v zadnjem letošnjem vestniku - o rudarjih, ki so bili hkrati eni izmed prvih obiskovalcev gora, o koroškem alpinizmu, samohodstvu, predvsem pa o zapostavljenih štajerskih tisočakih. Pa tudi še o mnogo drugih stvareh.
Uredništvo s sodelavci Planinskega vestnika je z izdajo decembrske številke zaključilo še eno leto. Upamo, da smo predstavili dovolj zanimivih tem, dogodkov in zgodb ter vam tako še bolj približali bližnje in daljne gore, življenje v gorah, planinstvo in alpinizem, kulturo, ... vse, kar je povezano z naravo in gorami.
Za vas smo se pogovarjali s koroškim alpinistom Gregom Lačnom, gorskim reševalcem - letalcem Vinkom Črničem in stalnim sodelavcem revije Mitjem Peternelom.
V rubriki Z nami na pot bomo tokrat raziskovali po krivici zapostavljene štajerske tisočake in smučali z gora nad dolino Gsieser v Avstriji.
POZOR: Predstavljamo vam test čelad.
Sledijo stalne rubrike: geo izlet, novice iz vertikale, novice iz tujine, športnoplezalne novice, literatura, planinska organizacija, Slovenski planinski muzej in Triglavski narodni park.
Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika! Najdete ga v bolje založenih trgovinah in kioskih ter v spletni planinski trgovini.
-----------------------------
Tukaj in zdaj
Življenje je res zabavno, še posebej, če ga preživiš in potem gledaš nazaj«, mi je zadnjič napisal eden od stalnih sodelavcev naše revije. Njegova misel se mi je zazdela dobra iztočnica za razmislek o nečem, s čimer se srečujem vsak dan, menda že od nekdaj, namreč kako stežka uživamo v drobnih radostih, ki nam jih nakloni življenje, v trenutkih, ko nam nič ne manjka in se imamo pravzaprav zelo lepo, pa to največkrat spregledamo, ker čakamo »veliko srečo«. Vedoč, da življenje ni potica, temveč da zna biti šutasto ku prazn glaž, kot pravi kantavtor Iztok Mlakar v eni od svojih pesmi, je ričakovanje, da bomo uživali sleherni dan ali da bomo lahko na življenje vedno gledali s svetle plati, zgolj prazen up. Toda nemalokrat se tudi takrat, ko nas ujčka, ne znamo ustaviti, »zamrzniti scene« in užiti trenutka. Vse prevečkrat se ali izgubljamo v spominih in blagrujemo zlate stare čase ali pa že težko čakamo prihodnost, «ko bo vse drugače«.
Tako rekoč ves čas mojega ukvarjanja s plezanjem se mi je dogajalo prav to, o čemer pišem v prejšnjem odstavku - mislim, da sem redko zares uživala med plezanjem. Ker nisem zgodnja ptica, mi je bilo vstajanje »sredi noči« vedno mučno in še preden sem se skobacala iz toplega gnezda, so mi misli že uhajale k večeru: »Komaj čakam, da se bom zvečer lahko zleknila v posteljo!« Zanimiva popotnica v plezalni dan, ni kaj ... Ker nisem med hitrejšimi hodci, mi je dostop do stene minil pod pritiskom držanja koraka s soplezalci. Potem pa smo hiteli, ker je bilo treba čim prej priti čez steno (nekaj je namreč veljal tudi čas, v katerem si jo zmogel), na vrhu se pa tudi nismo obirali, kajti iz različnih razlogov se nam je v dolino vedno mudilo. Tako je bil pogosto najlepši del plezarije njeno podoživljanje pred spanjem, če nisem takoj zaspala kot ubita. Da bi po miheličevsko uživali bajne razglede na kakšnem čudovitem travnatem naslanjaču sredi stene, počasi mleli dobrote iz malhe ali v stilu zlate naveze vrgli še kakšno partijo kart, nam na kraj pameti ni padlo. In tako je bilo vse skupaj slej ko prej svojevrstna muka, ki pa je bila očitno dovolj sladka, da sem vedno hodila po »še«.
Bi bilo danes, če bi še tako zagnano plezala, kaj drugače? Bi si sredi stene priredila piknik? Bi v svojem tempu neobremenjeno ubirala pot navzgor brez pretiranega pogledovanja na uro in uživala v gibanju, bi opazila cvetlice ob poti, drobni živelj med kamni, krošnje dreves, zanimive oblike oblakov na nebu? Bi se utegnila zavedati lepote trenutka, bi bila hvaležna zanj? Če sodim po prekipevajočem veselju (da ne rečem vzhičenosti) ob vsakem obisku visokogorja v zadnjih letih, bi rekla, da se trudim nadoknaditi zamujeno in odkrivam nov način zahajanja v gore, ki obvezno vključuje posedanje na dišečih travah, prepoznavanje alpske flore, opazovanje oblakov, raziskovanje manj obljudenih predelov, potikanje po opuščenih stezah, pa še kaj bi se našlo ... Toda uživati v tako enkratnem okolju, ki ga obiščeš redkeje, kot bi si želel, konec koncev vseeno ni tako zelo težko.
Umetnost je prenesti princip uživati tukaj in zdaj v vsakdanje življenje. Zakaj se je težko imeti dobro v sedanjosti? Vedno obstaja neki »samo še, da ...«, zaradi katerega smo v stalni napetosti in pričakovanju skorajšnjega prihoda lepših časov, ko bomo »ven iz hudega«, pa se nam ta Indija koromandija zaradi narave življenja vztrajno odmika. In tako življenje drvi mimo nas, mi pa sami sebe prikrajšamo za tisoč majhnih sreč, ki nam jih nakloni. Na neki način lahko življenje primerjamo s plezalno smerjo. Ko je v steni napeto, se z vso zbranostjo in močmi posvetimo težavam pred seboj. Ko pa te popustijo, si lahko vzamemo malo predaha in se ozremo naokoli. Morda bomo svet videli v drugačni luči. V prednovoletnem vzdušju, ki s seboj prinaša upanje na boljši jutri, nam vsem skupaj želim, da bi se nam življenje v novem letu pogosteje zdelo zabavno že vmes, ne šele takrat, ko se bomo ozirali v preteklost.
Mateja Pate
