Nekateri zmorejo več - pogovor z Jankom Kovačičem

Janko, že od leta 1993 predsednik društva in dva mandata tudi predsednik MDO Podravje, je eden najaktivnejših planinskih vodnikov, prijeten sogovornik in odličen govornik ter velik ljubitelj narave, posebej hribov. V času njegovega predsedovanja je bil dvakrat obnovljen Planinski dom na Boču, leta 2009 je bila zgrajena biološka čistilna naprava, prenovljen je bil stolp, urejena ferata pod vrhom Boča, planinski dom je dobil certifikat družinam prijazna planinska koča. Poznam ga že zelo dolgo, saj je planinec že petdeset let, od tega skoraj polovico časa (23 let) predsednik društva, v katerega sem tudi jaz včlanjena že 44 let. Pogovarjala sva se konec februarja, nekaj tednov preden je dopolnil šesto desetico.
 

Izzivi in uspehi pri delu me spodbujajo in porajajo nove ideje. Srečo imam, da me pri vseh aktivnostih podpira moja Lilijana. Največ energije pa dobim v naravi - če se le da, preživiva čim več vikendov v hribih - na oglednih turah, na društvenih izletih, ali pa kar tako, na izletih s prijatelji.

V društvo sem se včlanil, ko sem bil star 10 let. Takrat ni bilo mnogo izbire: nogomet, orodna telovadba ali planinstvo. Pozimi smo morali obiskovati planinsko šolo, spomladi so se začeli izleti. Danes imajo otroci, in tudi odrasli, zelo veliko možnosti za rekreacijo. Ljudje več hodijo v hribe sami, pri tem pa pozabljajo, da hodijo po planinskih poteh, ki jih v svojem prostem času urejajo markacisti, da jih bodo, če bo prišlo do nesreče, reševali člani Gorske reševalne zveze, ki prav tako vse delo opravijo brezplačno ... Pred leti je bilo ustanovljeno Planinsko društvo Makole in na ta način smo tudi izgubili nekaj članov. A to ni boleče, saj tudi novo ustanovljeno društvo dobro dela in ugotavljamo, da se je na ta način število članov PZS pravzaprav povečalo.
 

Vzgoja vodnikov se začne že mnogo pred tečajem, že v osnovni šoli. Otroke opazujemo na planinskih izletih, pozorni smo na tiste, ki se udeležujejo planinskih taborov, največkrat se prav ti udeležijo tečajev za vodnike. V dveh letih pošljemo na tečaj po dva ali tri. Mladi najraje delajo z mladimi, pomagajo na izletih za cicibane planince in šolarje, radi gredo urejat dom v Bavšici pred sezono, v hribe gredo tudi sami. Mnogo mladih vodnikov gre med študijem v tujino, zato moramo biti potrpežljivi. Seveda niso vsi tako aktivni v planinskem društvu, kot bi si morda želeli, a to sprejemam z razumevanjem. Mladi so v različnih službah, ustvarijo si družine, nekateri se izselijo iz Poljčan, zato je potrebno izobraževati in spodbujati vedno nove. V našem društvu je vodnikov veliko, seveda pa niso vsi enako aktivni.
 

Nekateri vztrajno poudarjajo, da Planinska zveza naredi premalo, ali še raje nič. To ni res. Na dveh skupščinah oziroma po končanih skupščinah je PZS pripravila izobraževanje o davčnih blagajnah, pojasnili so nam razmejitev med planinskim izletom, ki ga društvo sme organizirati, in turističnimi izleti, ki naj jih prepustimo turističnim agencijam. Seveda pa ni uradno pripravljenega dokumenta z obrazložitvami, kar bi nam brez dvoma koristilo, vendar to ni le stvar PZS. Dokument bi morala podpisati Finančna uprava Republike Slovenije, kar ni enostavna zadeva.

Z davčnimi blagajnami se bomo vsi morali navaditi živeti in na koncu bomo ugotovili, da je zadeva pozitivna, saj se bo tako na vsa področja (ne le na planinsko) uvedlo več reda.

Problem, ki močno slabi delovanje in moč PZS, je, da se mnoga, zlasti novoustanovljena društva, ne udeležujejo skupščin, niti izobraževanj. Ne vem, kaj takšna društva pravzaprav pričakujejo od PZS. Kot da bi šlo le za to, da nekaj ljudi uresničuje svoje interese. Imeti društvo ne pomeni samo hoditi v hribe.
 

Ugotovili smo, da je oddaja doma v najem najboljša rešitev. Najemnina glede na velikost doma ni visoka, zato v celoti ne pokrije niti stroškov amortizacije. A zavedamo se, da je dom pravzaprav prevelik. Včasih je bila na Boču pozimi vlečnica, takrat smo imeli šole v naravi, več je bilo nočitev. Zdaj so se zadeve spremenile, snega je manj, predpisi so strožji in smučanja na Boču ni več. 

Dom je odprt vse leto, stroški za kurjavo so visoki, obiska pa je, zlasti med tednom, zelo malo. Po svoje je tistim, ki imajo koče v visokogorju, lažje. Koče so odprte le tri ali štiri mesece, takrat je obiska včasih še več, kot bi si želeli. Tu gre predvsem za koče v okolici Triglava. Tako kot mnoge druge tudi mene jezi, da po svoje določajo cene in se ne menijo za sklepe Upravnega odbora PZS.
 

Potrebno je bilo zadeve urediti tako, da se bodo v planinskem domu dobro počutili tudi otroci. To obsega poleg certifikatov za igrala manjše knjižnice, jedilnike za otroke in še nekaj prilagoditev pri ureditvi.
 

Že nekaj let prostovoljci dežuramo ob ograjenem rastišču velikonočnice. Seveda lahko obiskovalce le opozarjamo, naj ne hodijo na rastišče, nimamo pa nobenih pooblastil za ukrepanje. Velik problem predstavlja zaraščanje travnika z mahom, saj se na Boču več ne pase živina. Mah odstranjujemo sami, preden se velikonočnica 'prebudi'. Veseli smo, da je večina ljudi spoznala, da je velikonočnico najlepše opazovati tam, kjer raste.
 

Projektov in želja je še veliko. A nerad napovedujem, raje imam, da o stvareh govorimo takrat, ko so izvedene. Zavedam se, da je društvo lahko uspešno le, če vsi od vodnikov, markacistov, do računovodje, tajnice in vseh ostalih prostovoljcev z veseljem in dobro opravljamo naše poslanstvo. Vsem se zahvaljujem in upam, da bomo tudi v prihodnje dobro sodelovali.