Slovenski alpinisti so žilavi, vztrajni in prijazni - pogovor z Elizabeth Hawley, himalajsko kronistko

Dama z navdušujočim enciklopedičnim spominom

Z bistrim, prodornim pogledom na vedrem obrazu, ki ga obkroža srebrna preja, v beli bluzi, modri jopici in plisiranem krilu iz nekega drugega časa in kraja, me je sprejela udobno ugnezdena v naslanjač v svoji prostorni delovni sobi. "Pozdravljena, Slovenka, seveda sem za pogovor," me je razorožila z uvodnim pozdravom, "za kateri časopis pa?" "Planinski vestnik." Pokimala je in pobrskala po spominu. "Tudi Tone Škarja piše za to revijo," me je brž umestila v alpinistično periodiko. Potem je moja radovednost ušla z vajeti. Na vprašanje, ali se morebiti spomni prvega slovenskega vzpona na Makalu leta 1975, je odgovorila z vprašanjem: "Kdo pa je dosegel vrh?" Kot prva Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, zadnji brez uporabe dodatnega kisika. Potem pa še Janko Ažman, Nejc Zaplotnik, Viki Grošelj, Ivč Kotnik in Janez Dovžan. "Spomnim se vzpona brez dodatnega kisika in z Vikijem Grošljem se dobro poznava. Pa tudi z Marijo in Andrejem Štremfljem. Dolgo je že tega, ko smo se srečali. Spominjam se ju kot dobrih alpinistov in prijetnih ljudi. Spomnim se tudi Dava Karničarja in njegovega smučanja z Everesta, dobro se spomnim najinega pogovora o smučanju, predvsem o smučanju zahtevnega odseka ob Ledenem slapu. Tega ne bom pozabila, saj je bil prvi človek, ki je opravil smučarski spust z Everesta," me je navdušila s svojim enciklopedičnim spominom. Občudujoče je zavzdihnila ob novici, da Davo načrtuje smučanje s K2. "Ta vest me še ni dosegla, saj ne sledim vsemu dogajanju v Karakorumu, le v nepalski Himalaji. Ampak spust s K2 pa ne bo od muh."

Od Reutersove dopisnice do kronistke Himalaje

Zanimalo me je, kaj ji dosežki slovenskih alpinistov v Himalaji povedo o Slovencih. "Zelo so žilavi, vztrajni in prijazni, nikoli nisem imela težav z njimi. Tudi s Stipetom Božićem sva bila v dobrih odnosih," je razložila, navdušena nad sodelovanjem slovenskih alpinistov s hrvaškim, četudi so bili v času razpada Jugoslavije na različnih straneh. Na srečo je bila alpinistična strast močnejša od razdiralne vojne, je poudarila in mimogrede omenila, da je v šestdesetih, še pred prihodom v Nepal, obiskala Dubrovnik.

Po prihodu v Katmandu je že kmalu spoznala, da bo njeno delo prežeto z gorami. Sprva je spremljala ameriške odprave, postajala vse večja poznavalka in nato začela sistematično zbirati podatke o vseh alpinističnih vzponih v nepalski Himalaji. Več tisoč alpinistov je srečala in jih dodobra izprašala o vzponu in vrhu - šteje le vrh s srečno vrnitvijo v dolino: "Samo pomislite na Malloryjev in Irvinov vzpon na Everest leta 1924. Hillaryja so stalno spraševali, ali je bil Mallory prvi na Everestu, in vedno je odgovarjal, da je bil zanj junak, in da bi bil zelo vesel, če bi dosegel vrh, ampak gore ne preplezaš, če se ne vrneš živ. Zato torej ni dvoma o prvopristopništvu. Ko je Hillary mnogo let pozneje z vrha Everesta poklical očeta, ga je ta spomnil, da je šele na polovici poti, kar je sicer uničilo veselje, ampak tako je."

Slovenci na Everestu, Slovenci v Himalajski zbirki

V knjigi mi je želela pokazati fotografijo popolnoma pobeljenega okostja Britanca Georgea Malloryja, kot ga je leta 1999 našel ameriški alpinist Conrad Anker, in me usmerila h knjižni polici. Skoraj na pamet pozna postavitev dragocenih knjižnih spomenikov, ki ji jih prinašajo alpinisti. V vseh teh letih je intervjuvala na tisoče odpravarjev in vsi podatki so zbrani v Himalajski zbirki. "Beležimo le odpravarske vrhove in ne treking vrhov, ker jih je preprosto preveč. Trenutno imam tri asistente, ki zame obdelajo podatke o odpravah, ki jih dobimo od Planinske zveze Nepala. Imam tri obrazce, enega ob prihodu v Nepal z vprašanji o načrtih, s katerimi nekdo pride, o nastanitvi in o osnovnih informacijah, poleg tega še biografski obrazec z osnovnimi podatki o teh ljudeh, tretjega pa po vrnitvi z odprave, kjer zabeležimo informacije o vzponu, kot jih navedejo sami, osnovne podatke o baznih taborih ... Moja pomočnica to vnese v računalnik, podatke pa obdeluje naš računalniški strokovnjak v Michiganu, saj zbirko sponzorira Ameriška planinska zveza," je pojasnila Hawleyjeva.

"Lahko pogledava, koliko Slovencev se je povzpelo na Everest," je predlagala in svoji pomočnici naročila, naj preveri v obširni podatkovni bazi. Deset jih je našla in si kar malce lomila jezik ob branju imen: Franc Pepevnik, Pavle Kozjek, Davorin Karničar, Franc Oderlap, Tadej Golob, Matej Flis, Gregor Lačen, Viktor Mlinar, Marko Lihteneker in Tomaž Jakofčič. Preostalo šesterico, ki jo pionirsko začenjata Andrej Štremfelj in Jernej Zaplotnik ter nadaljujejo Stanislav Belak - Štrauf, Viktor Grošelj, Marija Štremfelj (ob njej še enkrat Andrej Štremfelj) in Janez Jeglič - smo izbrskale na dan ob pregledu jugoslovanskih vzponov na streho sveta. Ime, priimek, tudi vzdevek, datum, ura, državljanstvo, spol, starost, smer pristopa, vzpon z dodatnim kisikom ali brez, smrtne žrtve - o vsem tem pričajo njeni zbrani podatki.

Seznam jugoslovanskih in slovenskih vzponov na Everest iz Himalajske zbirke. Foto: Manca Čujež

Nikoli se ni ukvarjala z alpinizmom

"Težko spleteš pristen odnos z nekom, ki ga srečaš le nekajkrat"

Številne raziskovalce nekoristnega sveta je pogosto srečevala in z njimi spletla trajnejše vezi. "Predvsem z Rainholdom Messnerjem, ki se je stalno vračal in opravil veliko uspešnih vzponov. Zelo zanimiv človek je, predvsem pa je bilo zanimivo opazovati, kako se je spremenil. Ko sem ga srečala prvič po odpravi na Manaslu, je bil preprost fant s hribov, skozi leta pa je postal precej bolj prefinjen, uglajen in razgledan človek, bil je član Evropskega parlamenta, odprl je več muzejev, odlično govori angleško. Še vedno me obišče, kadar pride v Katmandu," se je razgovorila in omenila tudi prvopristopnika na Everest Edmunda Hillaryja: "Nisva se spoznala, ko se je povzpel na Everest, ampak pozneje, ko je plezal na nižje himalajske vrhove, gradil šole, bolnišnice. Dosti sva sodelovala in postala tesna prijatalja. Bila sem tudi na njegovem pogrebu, to je bilo zadnjič, da sem zapustila Katmandu. Sicer pa z alpinisti nisem ravno prijateljevala, saj težko spleteš pristen odnos z nekom, ki ga srečaš le nekajkrat. Nekatere imam zelo rada, uživam v srečanjih, nekateri so naporni ..." "Imate prijatelje tudi iz Slovenije?" sem jo pobarala. "Tomaž Humar, ki je umrl na Langtang Lirungu, je bil moj prijatelj in njegova zdravnica Anda Perdan tudi. Rada bi ji predala najlepše pozdrave."

Kokakolo je našla tudi v Nepalu

Kot znanka kopice alpinistov se je pogosto srečala tudi s smrtjo. "Arhivirala sem podatek o smrti, nisem pa teh smrti nikoli doživljala osebno," je poudarila gospa, ki je bolj samotarske narave: "V Nepalu nimam tesnih prijateljev, več jih imam iz tujine. Živim sama, k meni prihaja medicinska sestra, ki skrbi zame, sicer pa sem rada sama. Rada imam svojo družbo." Stik s sorodniki in prijatelji danes s pomočjo sodobnih komunikacijskih valov ohranja precej lažje kot nekdaj, ko je v ZDA pošiljala pisma, ki so na drugo stran luže potovala več tednov, nazaj pa občasno zašla z idealne poti in včasih naredila obvoz prek Kartuma v Sudanu, znašla pa so se tudi v Neaplju.